Miselni eksperimenti so v zgodovini znanosti odigrali pomembno vlogo. Čeprav v resnici nikoli niso bili izvedeni, so kljub temu pomagali znanstvenikom razjasniti marsikateri problem. Vse od Galileja do Einsteina se je teoretična fizika močno opirala na zamisli o poskusih na primer z vrtečim se vedrom vode v praznem vesolju ali potovanju s hitrostjo svetlobnega žarka. A z miselnimi poskusi si ne pomagajo samo naravoslovne znanosti. Zadnja desetletja je filozofe, ki se ukvarjajo s področjem etike, prevzel na prvi pogled zelo nenavaden miselni eksperiment z drvečim vlakom. O implikacijah tega eksperimenta nastajajo doktorske disertacije, objavljenih pa je bilo tudi že veliko knjig in člankov. V izvorni obliki eksperimenta je namesto vlaka nastopal trolejbus, ki prav tako kot vlak vozi po tirih, zato se je množice najrazličnejših razprav o tem miselnem poskusu prijelo kar krovno ime troleologija (trolley-ology).
Čigavo življenje rešiti?
Eksperiment z vlakom je prva opisala angleška filozofija Phillipa Foot že konec šestdesetih let v članku o etičnih dilemah glede abortusa, kasneje pa so drugi teoretiki idejo še nadgradili. Danes problem običajno predstavijo v obliki dveh podobnih okoliščin, pri katerih se moramo odločiti, kako se bomo nanje odzvali.
V prvem primeru smo kot naključni sprehajalci soočeni z nenavadno situacijo. Železnico prečkamo ravno pri kretnici, ki železniško progo razdeli na dva ločena tira. Pri tem opazimo, da proti nam pelje vlak, vendar pa njegov strojevodja ne vidi, da se je na progi zataknilo pet ljudi, ki nikakor ne morejo stran s tirov, tako da jih bo vlak, če bo nadaljeval vožnjo po tej progi, gotovo povozil do smrti. Peterico lahko rešimo le tako, da premaknemo kretnico in vlak preusmerimo na sosednji tir. Vendar pa tudi ta tir ni povsem prazen. Na njem sicer ni petih ljudi, ampak le ena sama oseba, ki bo ob preusmeritvi kretnice gotovo izgubila življenje.
Naša dilema je tako, ali pustiti kretnico pri miru, kar bo nujno povzročilo smrt petih ljudi, ali kretnico premakniti, pri čemer bo umrl le en človek. Kako se odločiti? Posredovati in zmanjšati skupno število žrtev ali se ne vmešavati, kar posledično pomeni, da bo umrlo več ljudi?
Druga verzija istega miselnega poskusa je še bolj nenavadna. Stojimo na mostu nad železniško progo in ponovno opazimo, da se nam z ene strani približuje vlak, naprej na progi pa je ponovno ujetih pet ljudi, ki jih bo vlak povozil, če ničesar ne storimo. Zraven nas na mostu je še dokaj obilen mož, ki se ravno nagiba čez ograjo. Če ga porinemo in bo padel na tire, bi njegovo obilno telo zagotovo ustavilo vlak in tako bi, podobno kot v situaciji s kretnico, rešili pet ljudi, ki so ujeti na progi. Bi bili pripravljeni poriniti človeka z mostu pod vlak, da bi tako rešili pet drugih?
Čeprav sta obe situaciji glede števila žrtev enakovredni, pa se vseeno bistveno razlikujeta. V prvem primeru premaknemo zgolj kretnico, kar ima za posledico sicer eno smrt, a s tem rešimo pet drugih življenj, v drugem primeru pa človeka neposredno pahnemo z mostu v smrt, da s tem rešimo peterico. Teoretiki etike so sprva o tem miselnem eksperimentu razpravljali le abstraktno in premlevali, kako bi se morali odločiti glede na različne teorije tega, kaj je etično dejanje. Zadnja leta pa so izvedli več anket, v katerih so posameznike postavili pred takšno in podobne namišljene dileme in jih naprosili, da se odločijo po svoji vesti.
Odgovori na vprašanje iz miselnega eksperimenta, ki so ga raziskovalci v preteklih letih zastavili že več deset tisoč ljudem, so bili praviloma enaki. Večina ljudi bi seveda premaknila kretnico, ne bi pa porinila človeka z mostu. Človeka neposredno ne bi ubili, da bi rešili druge, če bi bila to le postranska škoda premika kretnice, pa bi se jim takšno dejanje še nekako zdelo moralno sprejemljivo. Zanimivo pa je, da ljudje praviloma ne znajo racionalno pojasniti svoje odločitve. Ob analizi odgovorov raziskovalci pri odločitvah tudi niso opazili nobenih odstopanj glede na spol, starost ali stopnjo izobrazbe.
Na BBC-jevi spletni strani je na vprašanje odgovorilo kar 65.000 ljudi, pri čemer bi jih približno štiri petine premaknilo kretnico v prvem primeru, ena četrtina pa bi jih z mostu porinila človeka, da bi s tem rešila pet drugih. Druge, bolj sistematično izvedene raziskave ugotavljajo, da bi človeka z mostu porinilo približno deset odstotkov ljudi, prav toliko pa jih tudi ne bi premaknilo kretnice.
Ključno vprašanje je seveda, zakaj takšna razlika v našem intuitivnem odzivu, čeprav gre v resnici, če pogledamo povsem racionalno in odmislimo emocije, za povsem analogna primera, kjer z dejanjem rešimo pet ljudi na račun smrti enega. Čeprav gre v obeh primerih za enak rezultat, se enkrat glede na okoliščine odločamo racionalno in hitro dojamemo, kaj koristi večjemu številu ljudi, v drugem primeru pa vztrajamo pri načelu “Ne ubijaj!” ne glede na posledice.
Kaj se dogaja v glavi, ko se odločamo?
Joshua Greene z univerze Harvard se je problema etične dileme lotil na povsem nov način. Ni namreč tipičen filozof, ki bi le razmišljal oziroma se ukvarjal le s teorijo, ampak izvaja tudi eksperimente. Je eden pionirjev nove veje znanosti, ki se je je oprijelo ime eksperimentalna filozofija ali skrajšano x-phi. S pomočjo naprave za spremljanje aktivnosti posameznih delov možganov preučuje, kaj se dogaja v glavah ljudi, ko jih soočimo z etičnimi dilemami, kakršna je problem vlaka in kretnice.
Še kot podiplomski študent je Greene postavil hipotezo, da se pri obeh variantah dileme vlaka odzovemo različno zato, ker se nam pri obeh situacijah ne sprožijo enaki mehanizmi v možganih. Pri premiku kretnice smo od potencialne žrtve še toliko miselno oddaljeni, da se čustva v odločanje ne vpletejo v zadostni meri, da bi pri večini ljudi vplivala na odločitev. Ko pa smo soočeni z dejstvom, da moramo možaka neposredno poriniti v smrt, se nam skoraj vsem nujno sprožijo tudi močni čustveni odzivi, ki preglasijo zgolj racionalni razmislek in pripomorejo k temu, da se odločimo drugače.
Ko so na univerzi Princeton, kjer je Greene študiral, dobili napravo za slikanje možganov, se je odločil, da bo svojo hipotezo tudi eksperimentalno preveril. Prostovoljce je med tem, ko so ležali v napravi za slikanje možganov, spraševal, kako bi se odločili glede preusmeritve vlaka. Po večjem številu ponovitev poskusa je opazil, da so pri prvi in drugi verziji problema v resnici aktivni različni deli možganov.
Ko je večina na prvo vprašanje odgovorila, da bi premaknili kretnico, je zaznal pri vseh aktivnost predvsem v tistem delu možganov, ki je povezan z logičnim sklepanjem. V drugi verziji eksperimenta, ko so bili soočeni z dilemo, ali bi bili pripravljeni poriniti človeka z mostu, pa se je praviloma aktiviral povsem drug konec možganov, ki je značilen za emocionalni odziv. Ta je pri večini ljudi preglasil center za logično razmišljanje in jim kot nekakšna notranja vest prepovedal, da bi se odločali le na osnovi racionalnega razmisleka.
Pri tistih prostovoljcih, ki so vseeno tudi v drugem primeru izbrali možnost, da bi človeka porinili z mostu, pa je opazil, da so za odločitev potrebovali bistveno več časa, pri čemer sta bila aktivna tako center za racionalen razmislek kot tudi področje, ki je značilno za emocionalni odziv. Ker se morda v situacijo niso dovolj vživeli, je pri njih prevladalo utilitaristično odločanje le na osnovi končnih posledic in skupnega števila žrtev.
Še ob drugih nalogah, ki jih je nalagal prostovoljcem med tem, ko so ležali v napravi za spremljanje aktivnosti v posameznih delih možganov, je prišel do zaključka, da lahko prepozna dve temeljni možganski sliki odziva na moralne dileme. Če gre za bolj abstraktno dilemo, kjer niso neposredno vpleteni konkretni ljudje z obrazi, imeni in osebnimi karakteristikami, se aktivirajo območja v možganih, ki so aktivna tudi pri drugih oblikah racionalnega odločanja, ki ne spadajo na področje etike. V takšnih primerih se praviloma odločamo utilitaristično.
Ko pa v moralni dilemi nastopajo konkretni ljudje, postanejo aktivni tudi drugi centri v možganih, ki nam recimo omogočajo na osnovi potez obraza razumeti, kaj drugi ljudje čutijo in mislijo. Ti bolj čustveni predeli možganov postanejo pri bolj osebno obarvanih situacijah aktivnejši, kar se pozna tudi pri končni odločitvi. V teh primerih se praviloma odločamo načelno, pri čemer nas vodijo čustva.
Zanimivo vprašanje pa je, kakšna je kulturna, vzgojna in dedna pogojenost naših emocionalnih odzivov na posamezne situacije. Kako se bomo odzvali, se je skozi odraščanje vpisalo v nevronsko stanje naših možganov in Greene meni, da je večina pomembnih sporov po svetu posledica prav dejstva, da ljudje teh mehanizmov v možganih nimamo enakih.
