Priboljški privilegiranih

Povezava (študijska, raziskovalna ali kakšna drugačna) z elitnimi akademskimi ustanovami s seboj poleg očitnih prinaša tudi več nepričakovanih priboljškov. Saj ne, da bi bili v tem pogledu zgolj zelo privilegirani – marsikdo je imel zaradi daljše odsotnosti v tujini nato težave ob vrnitvi v domačo akademsko okolje; delno po krivdi samega sebe, delno drugih.

A vseeno, koristi prevladajo in izkušnja je res privilegij, in to v tistem pomenu, da si bolj lahko hvaležen za ustrezen splet naključij kot obratno. Poleg glavne, res dobre študijske (ali raziskovalne itd.) izkušnje, je ena pomembnih tudi ta, da ostaneš z institucijo v nekakšnem večnem stiku, pa čeprav se v vsakdanu pri meni ta meri predvsem po številu pisem na mesec, ki me v imenu lepe prihodnosti te univerze prosijo za tako ali drugačno denarno donacijo.

Kakorkoli že, ker se jih je v teh dneh nabralo nekaj res simpatično hudomušnih, trije primeri tovrstnih priboljškov, od manj k bolj presenetljivim:

1. V Sloveniji že nekaj let deluje Harvardski klub Slovenije, ki je sicer nekaj let miroval, nedavno pa se je zopet obudil k življenju in kot običajno organizira predvsem bolj ali manj sproščene večere v izbrani družbi. Ravno danes sem tako prejel vabilo na večerjo z veleposlanikom ZDA, ki sem ga sam sicer spoznal že lani, ko sem bil član Fulbrightove komisije, on pa novopečeni veleposlanik, ki je še trenutek prej v ZDA bdel nad celotnim Fulbrightovim programom. Večerje se sicer ne bom mogel udeležiti, a vendarle.

2. Dekanja harvardske pravne fakultete mi je pred novim letom (in skupaj z mano seveda vsem drugim alumnom te fakultete) poslala vabilo na inavguralni brunch ob imenovanju novega ameriškega predsednika Baracka Obame, ki se ima zgoditi v Washingtonu 18. januarja in na katerega sta kot alumna taiste šole povabljena tudi zakonca Obama. (Vabilo je omejeno na dve osebi, cena 100 $, pri čemer tja ne bo ne mene ne – ugibam – zakoncev Obama, a na vabilu piše, da bodo udeleženci proslavljali ne glede na to dejstvo.) Pred kako uro pa sem od taiste dekanje Elene Kagan dobil še pismo, da jo bo kasneje danes Obama predlagal za generalno državno pravobranilko (Solicitor General) in da bo v tem primeru prenehala z dekanovanjem. Tako, pa sem nekaj pomembnega izvedel pet minut pred CNN-om.

3. In končno, včeraj sem gledal epizodo Boston Legal, v kateri ob pričanju enega glavnih likov ta omeni varnostnika po imenu Eugene Volokh (podnapisi so sicer zapisali Eugene Voluk). Širni svet nemara ob tem ni niti trznil, sam pa sem takoj vedel, da gre za dokaj slavno mlado zvezdniško ime pravne akademske sfere, profesorja na UCLA, ki je med drugim lastnik in nosilec enega najpopularnejših pravnih blogov v ZDA, kar sam vem predvsem zato, ker sem se v času svojega študija na Harvardu spoprijateljil z njegovim bratom Alexandrom “Sasho”, ki je bil moj sopevec v vokalni skupini Scales of Justice (“Harvard Law School’s Best…….. and Only A Cappella Group”). (Za potrditev tega “dogodka” iz serije Boston Legal glej tu).

Vam povem, tuje akademske izkušnje se res splačajo.

(Pravzaprav je bila morda celo ena najlepših gest, ki mi je pokazala, kako tam cenijo vez z alumni, ko sem nekaj let po diplomi prišel na Harvard in odšel na obisk veličastne knjižnice (če imaš denar…) in so me pobarali, če še imam svojo staro magnetno kartico. Nekje doma, v Sloveniji, sem odvrnil, pa so mi takoj naredili novo. “Kar obdržite,” so rekli, ko sem jo na koncu obiska želel vrniti. “Ampak gotovo jo bom spet založil,” sem odvrnil. “Ni problema, vam bomo z veseljem naredili novo, kadarkoli jo boste spet rabili. Vi le še kaj pridite na obisk.” Morda malo potratno, vsekakor pa s stališča diplomanta zelo spodbudno za tople spomine…)

-