Vstati je bilo treba že pred pol deveto, se obleči v raziskovalni kombinezon (kopalke, kratka majica, izdatna doza sončne kreme, sončna očala) in se odvleči do zajtrka, kajti ob devetih je že prišel po naju (=delovno ekipo) terenec, ki naju je odpeljal do neke ribiške vasice in barkače z okorelim kapitanom in njegovim nadobudnim ribiškim, pardon, raziskovalnim pomočnikom.
Potem naju je čakalo pol ure napornega poležavanja na palubi, medtem ko je barkača plula proti nekim čerem, posebej prikladnim za ribolov. V tem času sva lahko opravila tudi resno analizo vpliva finančne krize na znanost – na barkači bi bilo lahko deset raziskovalcev ribiških znanosti, a nas je bilo tokrat le pet: dva mlada Šveda, en nekoliko starejši Litvanec (pri katerih letih si prestar za tovrstne vrhunske znanstvene dosežke?) in midva, cvet razpoložljive slovenske znanstvene srenje na tem tajskem otoku.
Po zasidranju pa sta se začela naporno zbiranje in obdelava statističnih podatkov: natikanje vabe na trnek, met slednjega v vodo (točke za umetniški vtis!), potrpežljivo čakanje na rezultate eksperimenta in obvezno bahanje, če so bili ti slučajno dovolj dobri za lonec. Ker je skoraj vsaka dobra znanost interdisciplinarna, pa je bilo vmes dovolj časa tudi za filozofska razpravljanja o tem, kako mnogi z veseljem uživajo sadove znanstvenega dela (na žaru, iz ponve ali v brodetu), malo pa jih je takih, ki se ne branijo tudi sami umazati roke v laboratoriju.
Končni rezultati so bili morda osupljivi, a toliko bolj razveseljujoči: švedska znanost je bolj ali manj na psu, med litvansko in slovensko pa je nekaj časa potekala napeta tekma v lovu na rezultate, zlasti zato, ker je litvanski predstavnik izzival k dvoboju, ko je sam ujel četrto ribo, medtem ko je bil dotični slovenski predstavnik pri petih. Govora je bilo celo o tem, da naj bi poraženec častil pivo; a na koncu, ko je litvanski predstavnik končal pri petih ribah, slovenski pa pri desetih, piva žal ni bilo od nikoder. Tudi od švedske kraljeve akademije znanosti ni bilo še nič slišati o tem, ali je dosežek vreden Nobelove nagrade, a sklepam, da najbrž traja vsaj nekaj dni, preden bodo o dosežku obveščeni (čeprav bi, glede na to, da jima ribolovna znanost očitno ni pisana na kožo, švedska udeleženca dogodka lahko obvladala vsaj pisanje SMS sporočil v domovino).
Zato pa je po uspešnem dnevu z okusnimi znanstvenimi dosežki, ki smo jih podoživeli ob večerji v domačem gostišču, zelo prijala sprostitev v priročnem bazenu ob opazovanju zvezdnatih konstelacij na tajskem nebu. Ni slabo za en tak “delovni” dan sredi januarja; ko bi le bilo več takšnih…
Za trenutek sem celo pomislil, da si dobil “sanjsko sluzbo” na avstralskem Hamilton Island, ki je pred tedni razburil domisljijo medijev po celem svetu. Vse do tedaj, ko si razkril, da je govora o tajskem in ne avstralskem otoku. A vseeno – ocitno je sluzba pravnega znanstvenika (na tajskem otoku) ze tako ali tako sanjska…
Ha! Ta sanjska služba v Avstraliji bi bila najbrž res zanimiva, a bi imela vsaj eno hibo: težko bi našel k njej pripadajoči sanjski dopust…
Res pa je, da dopust tudi ni 100%. Ta komentar recimo pišem z malega spletnika, ki sem si ga tik pred potjo na Tajsko kupil prav zato, da lahko tudi tu opravim nekaj nujnih “opravkov” – v bistvu skoraj primerno za novo objavo, da malo “relativiziram” podobo tajskega vsakdanjika.