V današnjem Delu sta prof. dr. Gregor Anderluh in doc. dr. Uroš Petrovič v članku z naslovom “Spodbujanje znanosti po slovensko” in s še bolj pomenljivim podnaslovom “Brezperspektivnost mladih raziskovalcev” spregovorila o vsaj delu problemov s katerimi se soočajo perspektivni “mladi” slovenski znanstveniki . Tu je velik problem predvsem pridobivanje financiranja za kvalitetno raziskovanje, saj sploh ni večjih projektov (nad 50kEUR), kjer bi bili “mladi” (to je pod 45 let, what a joke…) upravljalci in usmerjevalci raziskovanja. Kje so prestižni granti, itd, itd.? Da ne bi vse skupaj izzvenelo le kot jamranje in tarnanje nad lastno nesposobnostjo opišeta še zgodbo Kristjana Hauleta, sedaj profesorja na Rutgers University, New Jersey, ZDA. Kristjana sicer osebno poznam, saj je bil generacijo pred menoj na podiplomskem študiju, časovno pa sva se ujemala tudi z doktorsko-mlado raziskovalsko pozicijo na odseku za teoretično fiziko IJS (on na trdni snovi, sam pa na delčkarski). Upam, da mi avtorja ne bosta zamerila, da kar skopiram njegovo zgodbo iz objave v Delu
Zakaj Kristjan Haule ne more dobiti službe v Sloveniji
Kristjan Haule je diplomiral leta 1997, leta 2002 pa doktoriral iz fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. V letih 2002-2003 je bil na podoktorskem usposabljanju na univerzi Rutgers v ZDA. Leta 2003 je v Sloveniji pridobil podoktorski projekt v obsegu 0,5 FTE, vendar zaradi pravil ARRS ni bil sam nosilec tega projekta. Po izteku podoktorskega projekta na razpisih ARRS ni uspelo pridobiti novega, ki bi mu omogočil samostojno raziskovalno delo v Sloveniji, zato je sprejel ponudbo univerze Rutgers za t. i. Tenure Track pozicijo. V ZDA se začne strmi vzpon njegove znanstvene kariere. Leta 2006 razvije novo metodo za opis kompleksnih materialov in v reviji Review of Modern Physics objavi pregledni članek, ki ga Science Watch izbere za najbolj vroč članek iz področja fizike v marcu 2008 (http://sciencewatch.com/dr/nhp/2008/08marnhp/). Članek ima 109 citatov. V letu 2007 objavi članka v revijah Nature in Science ter več člankov v Physical Review Letters. Lani prejme zelo prestižno nagrado Sloan Research Fellowship (nagrada za najbolj obetavne mlade znanstvenike na področjih kemije, molekularne biologije, računalništva, ekonomije, matematike, nevroznanosti in fizike; vsako leto podelijo le približno sto teh nagrad mladim raziskovalcem iz ZDA in Kanade) in nato še najbolj prestižno nagrado za mlade profesorje Ameriške nacionalne znanstvene fundacije (NSF), National Science Foundation Carrier Award. Trenutno ima za raziskave na voljo proračun, ki presega milijon ameriških dolarjev, uspelo pa mu je pridobiti tako kompetitivne projekte kot so projekt Ameriške vojaške agencije DARPA, NSF projekt za mednarodno sodelovanje NSF Materials World Network (od leta 2000 so v ZDA podelili samo 50 takšnih projektov) in projekt Petroleum Research Fund Ameriškega kemijskega društva. Čeprav ima ponudbe za delo na več tujih univerzah, si želi vrniti v Slovenijo, a ugotavlja, da je to vsako leto težje. Do danes je bil že trikrat zavrnjen kot prosilec za službo v Sloveniji.
Vprasanje je, zakaj bi se prof. Haule sploh zelel vrniti v slovenijo, oz. ce si tega sploh zeli. Predstavljam si lahko le, da se skusa vrniti zaradi osebnih/druzinskih vzrokov. Na FMF je sicer razpisano novo uciteljsko mesto – rok prijave je bil v zacetku januarja. Upam, da se je prijavil (ceprav se govori, da je mesto ze rezervirano za “domace”, baje naj bi bil sedaj na vrsti doc. Ziherl – bomo videli, koga bodo zares zaposlili…)
v tujini nikomur na kraj pameti ne bi padlo, da bi nekoga zaposlili le zato, ker ga poznajo in ker je že prej delal na oddelku/inštitutu. Izmed kandidatov izberejo najboljšega (oz. najboljšo). V tujini razpis objavijo v casopisih prav zato, da dobijo čimvečji nabor kandidatov. Pri nas razpise objavljajo, ker so po zakonu obvezani – čeprav imajo že izbranega kandidata.
Za vse tiste, ki mislite, da se v tujini samo cedita med in mleko, tole je clanek iz zadnjega Science magazine o pasteh financiranja s strani NIH http://www.nature.com/news/2009/090204/full/457650a.html Nekaj izsekov. Zacetek je fenomenalen: At 9:25 p.m. on Wednesday 15 October 2008, Jill Rafael-Fortney sat down at her home-office computer and wrote an e-mail to Michael Ostrowski, the chair of her department at Ohio State University in Columbus. “Mike, I didn’t get either of my grants. I just found out about the second one a few minutes ago. My career in research seems to be over. It is all I ever… Beri dalje »
Pardon, clanek je v Nature News ne v Science.
Svetujem branje naslednjega bloga iz NYTimes. Napisal ga je Prof. Stephen Quake iz Stanforda, raziskovalec z zavidljivo velikim in zanimivim repertoarjem rezultatov in novih eksperimentalnih tehnik v biofiziki. Predvsem o financiranju raziskav v ZDA.
http://judson.blogs.nytimes.com/2009/02/10/guest-column-letting-scientists-off-the-leash/
Zabavno, ravno sem bral ta blog, kaksno nakljucje. Zanimivi so tudi komentarji. Recimo tale racun komentatorja, ki se je podpisal kot Stefan:
…funding rates for the largest grants in basic science (from the National Science Foundation) run around 5%. From an individual researcher’s perspective that means devoting ~150 hours of work or so knowing that you have a 1-in-20 chance of it paying off in concrete terms. From a broader perspective that means that roughly 19 months of work by scientists were in essence lost for every grant that’s given….