Ura je 1:40 ponoči in še kar samotno ždim v pisarni, prelen, da bi se odpravil v inštitutsko sobo, kjer ta dva tedna prenočujem. Soba je komična, minimalna in funkcionalna in predstavljam si, da je bilo tako v kibbutzih v časih, ko so tam še živeli pravi zagrizenci: prazen kvadrat s posteljo, ki sem jo premaknil po diagonali v sredo sobe, ker (nimam mize in stola in) wireless internet od soseda zažiram le v eni magični točki, torej sredi sobe.
Namen mojega obiska je nesrečni “Dajmo končati s tem”. Teoretiki verjetno poznajo ta neprijetni stadij in občutek, ki ga spremlja — ni velikih kolaboracij z nadrejenimi, ki žugajo; ni laboratorija, kjer se miške (tiste žive, ja) lahko tako ali drugače pokvarijo; le prenosni računalnik in internet in kolega ali dva, in hitro se zgodi, da delo obstane v psevdo-dokončani fazi, že skoraj napisano, pa še neobjavljeno, in ti se utapljaš v novih projektih, pisanju predlogov zanje, iskanju službe ali… Mine leto ali celo več, in slaba vest te preganja, pojavljajo se znamenja, da nekakšne grebe nekje drugje na svetu prihajajo na plano z nekimi idejami, za katere (tu lastni možgani prispevajo teatralnost) si potil krvavi pot, da bi jih poračunal, pa še ne objavil, mogoče zaradi nerazumevajočih recenzentov?, ideje, za katere je šlo leto, od njih pa takorekoč še nobenega efekta. “Dajmo končati s tem,” torej.
Rečeno, ne pa storjeno. “Ej, zadnjič sem imel zanimivo idejo… spoznal sem enega tipa, ki se ukvarja z delfini ob Rdečem morju in snema njihove glasove. Se spomniš tistega članka, kjer Magnasco z Rockefellerja analizira petje opernih pevk s tisto matematično analizo zvoka? Dajmo to pogledati na delfinih!” Tako izgleda pogovor s prijateljem, z vsemi “tistega članka” (super članek za vse, ki vas zanima) in “tisto analizo” vred, ki verjetno nakazujeta, da se poznava že dovolj dolgo. Hudič nas spet skuša, da bi zašli na nov ovinek, ne pa dokončali starega dela. No ja, kaj drugega pa je pisanje tega bloga kot znak, da sem že podlegel? Prijatelj je potem šel na pogovor s “tistim tipom”, konec koncev smo že itak šli do Rdečega morja.
Sicer se počutim prav delovno in od energije bi kar poskakoval, če ne bi imel na levi nogi te, khm, krogle, nekakšnega relikta iz polpreteklih dni. Recimo, danes sem pridno pisal kratek razpis za potovani denar pri Human Frontier Science Program (HFSP), ki sofinancira projekte na meji, kjer se srečata biologija in “kvantitativne” znanosti ala fizika. Po začetnem zagonu je osnutek pregledal moj izraelski kolega ter me opomnil, da stavki oblike “… While illuminating, this procedure is an algorithmic prescription, not a theory, and it is thus unclear…” ne zvenijo najbolj politično sprejemljivo, ko govoriš o delu drugih. “Significant problems plague both approaches, however,” se mu je prav tako zdel tvegan stavek. 10% možnosti, da sem recenzenta X užalil dvakrat, in 40%, da vsaj enkrat, pa naslednjič ne bomo šli na nobeno “Frontier”, ker ne bo denarja. In sam sem ponosen na svoje delikatno uho, ki naj bi zaznalo takšne in drugačne jezikovne finese in se izogibalo očitnim pastem pregovorne znanstvene nespretnosti pri sporazumevanju?! Gašper, groza!
In tako dva CPUja v mojem računalniku pridno meljeta vsak svoj “Dajmo že končati s tem” problem. Več kot dveh Apple zaenkrat še ne vgrajuje – ne preostane mi drugega, kot da pišem tole besedilo, na Facebooku gledam, kdaj bo prijateljica praznovala rojstni dan v Avstraliji in kako se druga dva odpravljata čez 3 ure z Dunaja na počitnice na Filipine, vedno znova poslušam isti komad od Regine Spekter, ki mi ga je poslal prijatelj iz Ljubljane… NY Times uvodnike sem prebral, razmišljam, kako downloadati naslednji del anime serije, edine pregrehe, ki spominja na TV, odkar sem se škatli že dolgo nazaj odrekel.
Mogoče tako kot dedujemo od bioloških staršev barvo oči in krvno skupino, dedujemo od svojih mentorjev takšne in drugačne navade. Konec koncev 5 let le ni kratka doba. Moj je vsekakor imel “Dajmo že končati s tem” problem. In reševal ga je tako, da si je postavil 31. december vsakega leta za magično mejo. Za tiste, ki poznate arxiv, je poizkušal vedno “pospraviti” stare grehe in jih poslati kot preprinte na zadnji dan starega leta, da so dobili čim bolj zgodnjo številko za naslednje leto. Saj razumete, neka komplicirana shema, ki je brezpredmetna, razen, da je dober štos, in da sam sebe ukaneš in se prepričaš, da je potrebno končati. Novo leto je blizu in imam čistilno akcijo. “Vsak po svoje, je rekel tisti, ki je s svedrom kravo drl.” To mora biti najbolj klen slovenski pregovor, kar jih poznam.
CPUja bosta mlela še nekaj ur, počasi se odpravljam do sobe, jutri je petek, torej v Izraelu vikend. Mogoče po poti domov posnamem še eno sliko za profesionalizacijo izgleda bloga. Za vse bralce Kvarkadabre, o znanstvenih eksistencialnih krizah, iz Rehovota, over and out.
