Nedelja – oziroma celoten konec tedna – je verjetno pri vsakem raziskovalcu, še toliko bolj pa pri fakultetno ali kako drugače redno zaposlenem, čas, ko je treba iskati pravo ravnovesje med prostočasnimi in “dopolnilnimi” opravili: torej med tistimi, ki imajo veliko več opravka z nedeljo (izleti, družabnosti, športne aktivnosti ali tisto pravo nedeljsko brezdelje), in tistimi, ki bi v bistvu sodila v ponedeljek, a je ponedeljek zanje žal že prezaseden.
Med prvimi danes morda ni odveč omeniti, da se čez pol ure odpravljam na druženje ob martinovi gosi. A prva ne sodijo toliko na ta blog – med drugimi pa sem danes razmišljal, da se na moje nedelje praviloma zvrstijo opravki treh vrst:
- V nedeljo gre nekaj časa vedno urejanju tednika Evropski pravni vestnik, katerega glavni urednik sem. V nedeljo opravimo skupaj s kolegi iz uredništva še zadnjo redakcijo (med drugim vsako drugo nedeljo tudi sam pišem kratki uvodnik), preden gre vsebina v obdelavo, da se v ponedeljek že natiska in objavi na spletni strani revije. Glede na to, da revijo urejamo mladi in prezaposleni nadobudneži v Ljubljani in Bruslju s številnimi drugimi obveznostmi, si štejemo v uspeh že to, da v letu in pol še niti enkrat nismo zatajili, kar je delno tudi zasluga izvrstnih strokovnih sodelavcev revije.
-
Ker imam sam kljub manjši frekvenci rednih predavanj veliko stika in projektov tudi s študenti, je čez konec tedna čas za tista opravila, ki sicer ne pridejo na vrsto. Zadnje konce tedna sem tako kot član ene od področnih komisij posvečal diplomskim nalogam, predlaganim za univerzitetno Prešernovo nagrado, danes pa sem pregledal par predlogov dispozicij za diplomsko nalogo in v dopisovanju z dvema študentoma snoval scenarij jutrišnjega poznega popoldneva, ko bom kot “poskusno jagnje” povabljen na prvo srečanje v okviru nove študentske pobude z naslovom Večerni pogovori s profesorji.
-
Predvsem pa se v “službenem” smislu veselim koncev tedna kot priložnosti, da (s)pišem kakšno resnejše besedilo. Zadnja dva konca tedna tako pospešeno pišem in danes končujem razpravo za nek zbornik kolegov z Inštituta za kriminologijo, ki je nekoliko bolj oddaljena od mojega jedrnega področja, a zato morda še toliko bolj zabavna – gre namreč za esej o razmerju (oziroma razmerjih) med pravom in lepoto skozi prizmo kaznovanja in leposlovja.
S tem esejem je povezana tudi gornja slika dame Pravičnosti oziroma Justice, pri čemer lahko morda že uganete, zakaj. A vendarle, če mi v dnevniku dopustite tudi vprašanja, na katera sam že imam odgovor, končujem z vprašanjem v vaš razmislek: kaj bi se vam zdelo bolj smiselno – da je tehtnica v rokah Justice uravnotežena ali nagnjena v eno stran?
