Danes zvecer sem se nekaj zataknila v laboratoriju. Nedelja, saj vem, pa da ne recem se, da sem kar nekaj vecera porabila za odmrzovanje laboratorijskega frizerja (ki, da ne bo pomote, hrani same ZELO pomembne reagente!)… Na poti domov sem se na stopniscu zaletela v oglas, ki je, za 12 dolarjev na uro, vabil: “Earn money by playing legos!” Ni slabo, a ne, se zlasti v danasnjih ekonomsko nesigurnih casih, 12 dolarjev za igranje z lego kockami se res ne slisi slabo! Iz drobnejsega tiska sem potem se razbrala, da gre ocitno za neko lingvisticno studijo, da se (za igranje ze lego kockami) iscejo govorci tujih jezikov, pa da se zal ne kvalificiram, ker nisem studentka.
To je ena od radosti, ko si zaposlen na univerzi, kot je Columbia v New Yorku, kjer so raznoliki oddelki nasejani po strnjenem kampusu in pogosto pomesani med sabo v istih stavbah: takole se zaletis v druge in povsem tuje discipline in potem razmisljas, kaj zares pa ti pocnejo… Ampak zgornjemu oglasu se ocitno posmehujem; kaksna znanost pa je to, si mislim, kjer naj bi se subjekti igrali z lego kockami! Se mi zdi, da znanstveniki to kar radi pocnemo; se posmehujemo drugim disciplinam, ki se nam vedno zdijo dosti bolj neznanstvene od nase lastne. Saj najbrz je ze iz tele anekdote kar jasno, zakaj: ko porabis nedeljo zvecer za to, da odmrzujes frizer, pac moras biti preprican, da je tvoje delo (studije celicnih procesov v gljivicah kvasovkah, v mojem primeru (ne frizerjev!)), zelo zelo pomembno, in potemtemtakem najbrz tudi precej bolj pomembno od mnogih drugih del, ce ze ne vseh!
Ko tole pisem, seveda ne vem, kaj je smisel te raziskave z lego kockami. Sem se pa spomnila na en podoben primer (posmeha nad tujo disciplino), v katerem sem prisostvovala kot doktorski student. Takrat sem delala v laboratoriju, ki si je delil stavbo z Institutom za nevroznanosti na Kalifornijski univerzi v Berkeleyu; nas laboratorij se je nahajal v sestem nadtstropju, in eno celo pomlad in poletje nam je bila najvecja zabava gledanje skozi okno. Na zelenici pod naso stavbo se je namrec odvijal en ocitno povsem ubrisan “eksperiment”: cloveski subjekti v beli zascitni obleki in s celado (rdeco), ki jim je pokrivala oci in zatiskala usesa, so se plazili po vseh stirih in, kot psi, ja, samo prav pocasi, zasledovali vonj, ki je bil ocitno razporejen po zelenici. Potek vonja (po cokoladi) je bil oznacen z belo kredo, ampak nekatere dni je bil tako mocan, da se je zdelo, da je cel kampus zavit v vonj po cokoladi (in bliznje kavarne so imele najbrz precej vec prometa kot ponavadi; kdo pa si v takem ozracju ne bi zazelel kakava ali cokoladnega piskota!). Nam v laboratoriju pa seveda ni zmanjkalo sal na racun dogajanj na zelenici: “Ha-ha-ha, ubogi revezi, ki se morajo takole plazit po vseh stirih”; “Ha-ha-ha, pa kaj se vendar grejo, saj se se v sestem nadstropju voha cokolada”, itd. Na nekatere clane laboratorija je imela raziskave tudi bolj konkreten vpliv; kadilci, na primer, so tisto obdoboje ocitno malo manj kadili, saj je bilo njihovo standardno kadilsko mesto prav ob zelenici, pa so se pritozevali, da jih izvajalci eksperimenta nenehno nadlegujejo, ce ne bi mogoce hoteli sodelovati v njihovi studiji. Moj kolega Trevor je pa nekam veliko casa tiste dni prebil na pozarnih stopnicah, kjer je bila namescena kamera, ki je snemala dogajanje na zelenici spodaj. Kamero so namrec upravljale same brhke studentke nevroznanosti, in tako je Trevor rad zahajal na pozarne stopnice “mal kramljat”.
Kadilci, ki so bili od vseh iz laboratorija najbolje obvesceni o dogajanju zunaj, so nam ostalim povedali, da plazeci-se subjekti na zelenici nimajo samo zakritih oci in uses, temvec tudi po eno nosnico, in da naj bi bila v tem neka poanta. Ampak potem je bilo raziskave pod oknom pocasi konec in mi smo se vrnili k svojim NADVSE POMEMBNIM eksperimentom in pozabili na skafandre in cokoladne vonjave. Potem sem pa slabi dve leti nazaj povsem slucajno naletela na tale naslov, in po njim na sumljivo znano sliko cloveka v belem, ki se po vseh stirih plazi po s soncem obsijani travi: “Study shows that two nostrils are better than one.” Zapis pod naslovom je navajal raziskavo znanstvenikov Porter et al. s Kalifornijske univerze v Berkeleyu, objavljeno v zelo ugledni reviji Nature Neuroscience (10, 27-29; za vse, ki imaste dostop); v raziskavi je bilo prvic pokazano, ne samo za ljudi ampak za sesalce na splosno, da inter-nosnicno primerjanje signalovo omogoca boljse vohanje. Kratko in jedrnato, ampak slisi se zanimivo, a ne? Pa presenetljivo, da ni tege se nihce prej preizkusil; zakaj imamo dve nosnici in ne samo ene… In, po vsem posmehu, le kdaj bo kako moje delo objavljeno v tako ugledni reviji, in potem povzeto po blogih in vsemogocih poljudnih revijah in casopisih?!
Nauk tele zgodbe bi bil torej takle: ljudje, ne delajte se norca is stvari, ki jih ne razumete, pa ne tlacite si prstov v nosnice, ker potem boste slabse vohali! 🙂
Hmm, blog naj bi bil neka azurna zadeva, a ne, jaz pa pisem o raziskavi, ki je bila objavljena daljnega januarja 2007! Se posipam s pepelom, seveda; mogoce se pa v enem od prihodnjih dni celo potrudim izvedet, kaj neki se skriva za tole raziskavo z lego kockami…
najbolj nore ideje so najboljše 😉 samo v Sloveniji ni šans, da bi kdo odobril sredstva za tako raziskavo. Ni važno, če so rezultati “publishable” (dovolj dobri za objavo v znanstveni reviji), že sama ideja je preveč čudna za povprečnega delilca sredstev za raziskave.