Nepravilno delujoči plinski grelniki vode so lahko zelo nevarni. To je izkusila tudi Angležinja Dee Fletcher, ki se je nekega februarskega dne leta 1988 prhala v svoji novi hiši, ki sta jo z možem Carlom kupila v neki vasici severno od Milana. Nič hudega sluteč se je odšla osvežit v novo kopalnico, se brezskrbno prhala in še pomislila ni, da se v prostoru nabirajo smrtonosni plini. Za prezračevanje namreč ni bilo dobro poskrbljeno, zato plamen ni imel dovolj kisika za gorenje, kar je povzročilo, da se je v prostoru začel tvoriti smrtonosni ogljikov monoksid.
Težava tega plina je, da je brez vonja, tako da njegovo prisotnost ponavadi začutimo šele, ko je že prepozno. To se je žal zgodilo tudi Dee. Izgubila je zavest in prav kmalu bi tudi umrla, če se ne bi prav takrat Carlo vrnil domov. Takoj jo je začel oživljati in jo hitro spravil v bližnjo bolnišnico, kjer so ji rešili življenje. A sprva nihče ni vedel, koliko časa so bili njeni možgani podvrženi pomanjkanju kisika, kar je lahko povzročilo trajne poškodbe. Možgani so namreč organ, ki ga pomanjkanje kisika najhitreje prizadene. Lahko je dovolj že nekaj minut motene preskrbe s kisikom, pa začnejo možganske celice odmirati.
Ne razpozna predmetov, a vidi njihove detajle
Ko se je Dee v bolnišnici zbudila, je bilo zdravnikom hitro jasno, da zastrupitev z ogljikovim monoksidom ni minila brez posledic. Čeprav je lahko normalno govorila in razumela govor drugih, žal ni več ničesar videla. Zdravniki so ji sprva postavili diagnozo, da ji je zastrupitev uničila možgansko središče za vid, a so jo morali v naslednjih dneh spremeniti. Dee je namreč začela kazati znake, da vseeno nekaj vidi. Ko je prišel Carlo na obisk, je pripomnila, da ima oblečen enak moder pulover kot dan prej. Prav tako je vedela, da je nebo zunaj modro brez oblakov in da so rože v njeni sobi rdeče in modre.
Ko je iz Anglije prispela njena mati, je sprva, ko je vstopila v njeno bolniško sobo, sploh ni prepoznala. Razveselila se je je šele, ko je zaslišala njen glas. Po drugi strani pa je lahko Dee brez težav rokovala s predmeti in zaznavala barve. Naslednji dan, ko sta z materjo pili kavo, se je zgodilo še nekaj bolj nenavadnega. Dee se je začudila sama sebi: “Veš, kaj je nenavadno, mama? Povsem jasno lahko vidim majhne dlačice na tvoji roki!”
Mati je bila ob tej izjavi presrečna, saj je pomislila, da se bo hčeri vid kljub vsemu postopoma povrnil, a je bilo veselje le kratkotrajno. Dee je lahko videla dlačice na materini roki, ni pa mogla videti cele roke. Očitno je postalo, da nikakor ne more več zaznavati oblik predmetov, ki jih gleda. Čeprav je na posameznem predmetu lahko zaznala barvo in teksturo, ji nikakor ni bilo jasno, za kakšen tip predmeta gre. Kot posledico zastrupitve je torej Dee izgubila le del sposobnosti gledanja. Čeprav je še zmeraj lahko videla barve in strukturo površine posameznih objektov, njihove oblike nikakor ni mogla več razbrati.
Slepa za oblike
Ko so njeno slepoto kasneje preučevali nevrologi v Angliji, so ugotovili, da barve še vedno zelo dobro razločuje. Lahko je namreč zaznala že zelo majhne razlike v odtenkih posameznih barv. Prav tako je lahko določila, ali je posamezen predmet iz plastike, lesa ali kovine, nikakor pa ni zmogla razločevati oblik. Ko so ji na zaslonu računalnika pokazali vzporedne črte, je brez težav povedala, kakšen vzorec vidi, ni pa znala določiti, ali so črte navpične ali vodoravne.
Pri tem velja poudariti, da ni imela težav z dioptrijo, kar bi seveda lahko povzročilo, da vidi motno kot nekdo, ki je močno kratkoviden. Njen vid je bil povsem oster, o čemer priča tudi dejstvo, da je na daleč lahko razpoznala barve in vzorce predmetov, kar ljudje z močno dioptrijo ne morejo. Po temeljitih pregledih je postalo jasno, da je Dee slepa le za oblike, drugače pa povsem dobro vidi. Ne glede na to, za kakšno obliko gre, je Dee ne more prepoznati. Vendar pri njej ne gre za težavo v interpretaciji videnega, ampak za problem v samem procesu gledanja. Ni težava v tem, da bi njeni možgani sicer znali razpoznati oblike, a jih nato ne bi znali interpretirati in povezati z besedami. Dee preprosto oblik ne vidi.
Ko so jo zdravniki prosili, naj po spominu nariše jabolko, ji je to zelo dobro uspelo, ko pa so ji dali prerisati skico sadeža, je bila sposobna izrisati le nerazpoznavne čačke. Prva leta po nesreči so jo mučile tudi nočne more, ki so bile precej drugačne od običajnih. Zanjo se je mora začela šele, ko se je zbudila. Ko je sanjala, je bilo namreč z njenim vidom vse v redu, ko pa se je prebudila, jo je ponovno vrnilo v njen nenavadni svet brez oblik.
Strokovno se težavi, ko ljudje ne znajo več prepoznavati stvari, ki jih obkrožajo, čeprav jim oči dobro delujejo, reče “agnozija”. Termin je proti koncu devetnajstega stoletja iznašel takrat malo znani nevrolog z imenom Sigmund Freud in z njim opisal paciente, ki so imeli težave z osmišljanjem tega, kar so videli. Seveda obstaja veliko različnih verzij agnozije glede na to, katera možganska funkcija pacienta je prizadeta. V medicinski literaturi je opisanih veliko tipov takšne “pojmovne slepote”, med katerimi so tudi zelo eksotične, kot je recimo amuzija, ko pacient ne more dojemati glasbe, čeprav povsem dobro sliši.
V primeru Dee gre za vizualno agnozijo form, vendar tudi ta ni povsem klasična. Nevrologi so namreč presenečeni ugotovili, da je lahko Dee povsem brez težav prijela svinčnik, čeprav njegove oblike ni mogla razbrati. Ne glede na to, kako je svinčnik ležal na mizi in kako je bil obrnjen, ga je lahko brez težav prijela, kar je pričalo o tem, da lahko oblike vseeno nekako dojame, a se tega ne zaveda. Če bi bila povsem slepa za oblike, svinčnika ne bi mogla tako spretno pobrati z mize.
Imamo ljudje dva ločena možganska mehanizma za gledanje?
Ko so se raziskovalci temeljiteje poglobili v Deejin primer, jim je postajalo vse bolj jasno, da se lahko Dee še vedno zelo dobro odziva na zunanje okoliščine, kot da bi povsem dobro videla, a se hkrati ne zaveda, kakšne oblike zares vidi. Povsem brez težav je uporabljala vid za koordinacijo svojih gibov, ni pa mogla zavestno dojeti, katere oblike zares gleda. Kaj to pomeni? Raziskovalci so postavili hipotezo, da ljudje nimamo le enega univerzalnega mehanizma, ki osmišlja to, kar vidimo, oziroma informacije, ki po živcih iz oči prispejo v možgane. Kot priča Deejin primer agnozije, sta, kot vse kaže, v možganih na delu dva ločena procesa analize vizualnih informacij: prvi je namenjen podpori koordinacije gibanja in je neodvisen od drugega, ki ustvarja notranjo sliko zunanjega sveta. Pri Dee je nesreča z zastrupitvijo okvarila drugi mehanizem, medtem ko je prvi še vedno nemoteno deloval.
Teorijo o dveh modulih za procesiranje vizualnih zaznav v možganih razvijata angleška nevrologa Melvyn A. Goodale in A. David Milner v knjigi Sight Unseen: An Exploration of Conscious and Unconscious Vision (Oxford University Press, 2004). V njej podrobno predstavita tudi primer Dee Fletcher, ki sta jo po njeni nesreči večkrat pregledala in testirala. V knjigi predstavita tudi paciente z nasprotno kombinacijo simptomov, kot jih ima Dee. Lahko se namreč zgodi tudi, da pacient lahko zaznava oblike, ne more pa zaznati barv, vendar v tem primeru ne gre za klasično barvno slepoto, kjer so okvarjeni barvni receptorji v očesu. Ti pacienti lahko povsem brez težav prestanejo klasične teste barvne slepote, saj lahko razločijo meje med dvema različnima enako močnima barvama, kar klasično barvno slepi ne znajo, a vseeno ne morejo povedati, kje je katera barva. Ko rišejo recimo banano, bodo brez težav uporabili rdečo ali zeleno barvo namesto rumene.
Oba znanstvenika sta petnajst let po nesreči obiskala Dee in njenega moža Carla tudi na njunem domu. Pravita, da Dee, ko jima je prišla odpret vrata, skorajda ni kazala znakov, da je slepa. Po svojem domu se povsem brez težav hitro premika, kuha in obdeluje celo vrt, ki jima ga je z veseljem razkazala. Ko so odšli naslednji dan na krajši izlet, je brez težav samostojno hodila po gozdni poti, le občasno so ji morali pokazati, katera stezica je prava.
Čeprav se ji popolni vid ni povrnil, je Dee uspelo dobro izrabiti tisti mehanizem vida, ki je ob nesreči ostal nepoškodovan. Ljudi zdaj ločuje po barvah njihovih oblek in malenkostih v strukturi površine, ki jo lahko zazna. Isto tehniko uporablja tudi za domača opravila, v katerih se zdaj bistveno bolje znajde kot takoj po nesreči.
