Raziskovanje lastnosti temne snovi je ta mesec dobilo svojo afero. Na največji konferenci fizike osnovnih delcev, ICHEP08, v Filadelfiji, ZDA, je v začetku avgusta tega leta kolaboracija Pamela (Payload for Antimatter Matter Exploration and Light-nuclei Astrophysics) predstavila svoje delo. Rezultati kolaboracije, ki vključuje raziskovalce iz Italije, Rusije, Nemčije in Švedske, kažejo na prvi neposreden dokaz temne snovi. Će so rezultati pravilni, potem je stvar resna. Vse skupaj lahko vodi tudi do nobelove nagrade. Nič čudnega torej, da med fiziki kar vrši od pričakovanja, kdaj bodo rezultati objavljeni in dosegljivi vsem. Rezultati so sedaj namreč v nekem vmesnem stanju, ko so objavljeni (bili predstavljeni), a hkrati tudi neobjavljeni (originalnih rezultatov ni mogoče dobiti v nobeni obliki, niti v obliki preprinta). In tu stvari posanejo zabavne. Med predstavitvijo je namreč predstavnik Pamele pokazal graf, s katerega je razvidno, da so opazili presežek pozitronov z energijo nad nekako 10-20 GeV. Ena od zelo verjetnih interpretacij tovrstnega rezultata je, da se delci temne snovi anihilirajo, kar vodi v presežek pozitronov. Dva delca temne snovi se na primer lahko direktno anihilirata v pozitron in elektron, lahko pa tudi v kakšen drug delec, ki nato razpade v pozitron in še kaj drugega.
Če je rezultat pravilen in ga po drugi strani ni mogoče pojasniti s kakšnim presenetljivim astrofizikalnim procesom , ki ne potrebuje temne snovi, tedaj je predstavljeni rezultat izredno pomemben. Odprl bi namreč neposredne raziskave lastnosti temne snovi. Do sedaj namreč zatrdno vemo le, da temna snov interagira prek gravitacije, medtem ko bi obstoj ostalih interakcij z navadno snovjo omogočal povsem nove poizkuse. Prikazani rezultat bi v tem primeru prav gotovo vodil do Nobelove nagrade ali dveh.
Do tu vse lepo in prav. Raziskovalci so na konferenci pokazali svoje preliminarne rezultate in tudi niso trdili, da so to dokončni rezultati. Prikaz preliminarnih rezultatov je v fiziki osnovnih delcev precej običajen. Res je sicer tudi, da se večinoma preliminarni rezultati pri sami objavi v referiranem znanstvenem časopisu ne spremenijo, tako da so dejansko tovrstni rezultati predstavljeni na konferencah precej zanesljivi. Velika večina znanstvenikov tudi objavi svoje izsledke na serverju za preprinte (arxiv), prav vsi pa objavijo transparence svojih predstavitev na internetnih straneh konferenc. In tu se pokaže prva zanimivost glede Pamele. V transparencah, ki so jih objavili na internetni strani konference, tega grafa o presežku pozitronov namreč ni. Po razlagi kolaboracije Pamela, naj bi bilo to zaradi tega, ker nameravajo objaviti vse skupaj v reviji Nature, ki pa naj bi ne dovoljevala predhodnih objav. To naj bi bil tako imenovani Nature embargo. A pogled na njihovo internetno stran pokaže, da naj bi Nature embargo veljal le za pogovore z novinarje, medtem ko naj bi revija Nature vzpodbujala izmenjave med znanstveniki.
Vse skupaj se je potem še nadaljevalo. Pamela je npr. zaradi “Nature embarga” začela odpovedovati že napovedane seminarje (npr. tu v CERN je bil napovedan seminar za 2. september, pa so ga odpovedali. Razlog: Nature embargo?! Saj človek res ne ve, kaj naj bi si mislil. Ali so pri Pameli povsem preplašeni zaradi eminentnosti revije Nature, ali pa nasprotno slednja zahteva od avtorjev večjo skrivnostnost kot je javno objavila na svoji strani… )
Vse skupaj je kulminiralo koncem avgusta. Ko je kolaboracija Pamela na konferenci IDM08 zopet pokazali rezultate, sta jih v pripravljenosti že čakala dva teoretična fizika, Marco Cirelli s francoskega CNRS in Alessandro Strumia z INFN v Italiji. Slikala sta najbolj zanimivo transparenco, nato pa objavila podatke kot dodatek k svojemu prejšnjemu članku iz letošnjega februarja (v kolaboraciji z R. Franceschinijem, njihov minimalni model temne snovi pa seveda pojasni podatke Pamele). Za svoj herojski prispevek k širjenju znanosti sta si tako Cirelli in Strumia prislužila naslov prvih fizikalnih paparazzov (glej novico o tem v sami reviji Nature).
(Jure Zupan)
