Pred stoletjem in pol – 1. julija 1858, če smo natančni – je javnost prvič izvedela za novo prelomno znanstveno teorijo, ki še danes buri duhove. V prostorih The Linnean Society of London, najstarejšega še vedno delujočega biološkega društva na svetu, so se zbrali ugledni naravoslovci viktorijanske Anglije, da bi prisluhnili branju dveh esejev o novi teoriji spreminjanja bioloških vrst.
Presenetljivo je ostal dogodek sprva skorajda neopažen. Kronist dogajanja v društvu je v poročilu za tisto leto zapisal, da se ni dogodilo nič prelomnega in tudi širša javnost se ni zavedala, da na področju znanosti o življenju od tedaj naprej nič več ne bo, kot je bilo. A že dobro leto po dogodku v londonskem biološkem društvu je izšla Darwinova knjiga O nastanku vrst, katere odmevnost je bila seveda bistveno večja. Sprožila je mnogo polemik, saj se veliko ljudi nikakor ni moglo sprijazniti z radikalnimi zaključki nove teorije.
Pomemben podatek, ki morda najbolje ilustrira, za kako prevratno znanstveno teorijo je šlo, je dejstvo, da je Darwin svojo prelomno teorijo postavil že dvajset let prej, preden je šel z njo v javnost. Ves vmesni čas jo je skrbno skrival in jo omenil le peščici najbližjih prijateljev. Verjetno bi obdržal svoja spoznanja prikrita pred očmi javnosti še dlje, če ne bi prejel pisma mladega naravoslovca Alfreda Russela Wallacea, ki mu je iz oddaljenih krajev sporočal, da je prišel med prebolevanjem malarije do zanimivih spoznanj o mehanizmu spreminjanja bioloških vrst. Wallaceovi zaključki so bili, na Darwinovo veliko presenečenje, povsem enaki kot njegovi. Pismo iz tropskih krajev ga je dokončno prisililo, da se je le odločil za objavo svojih spoznanj. Da bi bili do obeh naravoslovcev kar se da pošteni, so v londonskem prirodoslovnem društvu prebrali tako Wallaceovo razpravo kot Darwinov esej, ki je bil nekakšen povzetek kmalu zatem objavljene knjige O nastanku vrst.
Danes se nam zdi dolgotrajno molčanje o tako pomembnem odkritju povsem nerazumljivo, a takrat so bili drugi časi. Darwin se je namreč dobro zavedal, kako prevratna je njegova teorija. Predvsem mu je bilo jasno, da v biologijo vnaša materializem v pomenu, da v naravi ni na delu noben načrt, ki bi jo uravnaval, ampak nastane vsa pestrost in kompleksnost živega sveta povsem spontano s pomočjo naravne selekcije oziroma je le stranski produkt boja za obstanek.
Ideja naravne selekcije, ki jo je Darwin dobil med prebiranjem knjig o ekonomiji, ki z naravoslovjem na prvi pogled niso imele nič skupnega, je preprosta: če imajo vsa bitja veliko več potomcev, kot jih lahko zaradi omejene količine hrane preživi, potem naravna selekcija usmerja evolucijo tako, da so tisti, ki jim uspe preživeti, v povprečju bolje prilagojeni trenutnim življenjskim razmeram v okolju. Darwin pravzaprav ni storil nič drugega, kot da je ekonomsko teorijo o svobodnem trgu apliciral na naravo.
Kot vemo, se v jedru teorije svobodnega trga skriva nekakšen paradoks. Običajno pričakujemo, da se je potrebno za doseganje urejenega in popolnega stanja zelo potruditi. Da bi ekonomija čim bolje delovala, bi potrebovali številne strokovnjake, ki bi znali sprejemati prave odločitve in bi tako dosegli kar najbolj optimalno delovanje sistema. Škotski teoretik ekonomije svobodnega trga Adam Smith, ki ga je prebiral tudi Darwin, pa je za doseganje enakega rezultata, tj. popolnega sistema, predlagal ravno nasprotno. Po njegovem za vzpostavitev urejenega ekonomskega sistema ne potrebujemo strokovnjakov, ampak je povsem dovolj, da vsakdo dela tisto, kar mu osebno najbolj koristi. Če se bo vsakdo boril le za lastni profit, se bo po nekakšnem čudežu to na celotni ekonomiji odrazilo v obliki maksimalno urejenega in popolnega sistema.
Adam Smith je verjetno najbolj znan po svoji razvpiti metafori o nevidni roki: “Ko vsak posameznik […] usmerja (svoje) napore tako, da bi proizvedel kar največjo vrednost, in si prizadeva le za svojo lastno korist, ga pri tem – podobno kot v mnogih drugih primerih – nevidna roka vodi proti cilju, ki ni bil del njegovih namenov […] Ko se žene za lastnimi interesi, pogosto bolj učinkovito podpira družbene interese kot takrat, ko jih hoče zares podpirati.”
V kapitalističnem sistemu naj bi po teoriji Adama Smitha prišlo do nekakšnega čudeža, ko se sebičnost, ki je nekaj moralno slabega, čudežno prelevi v nekaj skupinsko dobrega. Sebičnost posameznika se pretvori v skupno dobro. Darwin je Smithove ideje iz ekonomije preprosto prenesel na naravo. Podobno kot živa bitja tekmujejo za preživetje, podjetja medsebojno tekmujejo za dobiček. Večje število potomcev je analogno večjemu profitu. Pri Smithu je Darwin pobral idejo, da je lahko urejenost in uravnoteženost nekega velikega sistema tudi stranski produkt povsem drugačnih neposrednih interesov individuumov, ki sistem sestavljajo, in ne nujno vnaprejšnjega racionalnega načrta, ki bi sistem usmerjal v želeno obliko.
Preseneča pa, da se danes številni ljudje, ki na področju družbe nimajo težav s konceptom neoliberalizma, nikakor ne morejo sprijazniti z Darwinovimi idejami na področju narave. Isti ljudje – ta ugotovitev velja predvsem za ZDA -, ki so skeptični do kakršnega koli načrtovanja oziroma usmerjanja ekonomije in poseganja države na to področje, so po drugi strani zgroženi nad možnostjo, da morda narave ne usmerja nikakršen načrt oziroma načrtovalec. Čeprav gre pravzaprav za isti koncept, le da je v enem primeru apliciran na ljudi, v drugem pa na rastline in živali, se jim zdi prvo moralno sprejemljivo, drugo pa ne. Kar nikakor ni sprejemljivo za živali, naj bi bilo po drugi strani idealno za ljudi.
Če pomislimo, koliko nasprotovanja je Darwinova teorija povsod po svetu deležna še danes, ko je od prve objave minilo že 150 let, morda razumemo, zakaj je Darwin z objavo svojih spoznanj tako dolgo odlašal.
