Ko se je Eric Drew udeležil krvodajalske akcije, še slutil ni, da se mu bo v naslednjih dneh življenje postavilo na glavo. Čeprav je imel šele nekaj čez trideset let, je imel vse, kar si je kdaj želel. Imel je dobro službo v računalniškem podjetju, kar nekaj denarja pod palcem, prelepo zaročenko, pravkar pa mu je banka odobrila še milijonsko posojilo za nakup hiše v domačem kraju. Bil je navdušen športnik, za seboj je imel tudi manekensko kariero. A zadnje tedne se ni prav dobro počutil.
Medicinska sestra na krvodajalski akciji ga je opozorila, da je na meji slabokrvnosti, in mu svetovala, naj se oglasi pri svojem zdravniku. Verjetno ni nič resnega, a za vsak slučaj naj vseeno preveri. Njegovo kri so tako poslali v analizo in kmalu zatem so ga poklicali iz ambulante, češ da z izvidi nekaj ni v redu. Nemudoma se je moral zglasiti pri specialistu za krvne bolezni. Ta ga je najprej vprašal, ali se je morda pred kratkim mudil v Afriki, saj je sumil na pozni stadij malarije. A Eric je tovrstna eksotična potovanja zanikal. Dogovorila sta se, da bodo testirali še kostni mozeg, na rezultate teh preiskav pa je bilo treba čakati nekaj dni.
Imate samo še pet dni življenja
Eric med mučnim čakanjem na izvide skorajda ni spal. Zdelo se mu je, da bi lahko bile novice iz laboratorija zelo slabe, a ko se je vračal na kliniko, vseeno ni pričakoval, da ga bo zdravnik pričakal s solznimi očmi. Imel je hudo obliko levkemije. Rakaste spremembe so se mu razširile že po vsem kostnem mozgu, tako da je bilo skorajda neverjetno, da je lahko še normalno hodil. Glede na stanje bolezni mu je zdravnik napovedal, da mu, če ga ne začnejo takoj zdraviti, preostane še največ pet dni življenja.
Eric je še isti dan sorodnikom in prijateljem poslal e-poštna sporočila s svojo diagnozo in slabimi obeti za ozdravitev. Edina rešitev zanj je bila, da mu presadijo zdrav kostni mozeg ustreznega darovalca, še pred tem pa s sevanjem uničijo njegovega, ki ga je napadel rak. Naslednjih nekaj let je tako prebil po bolnišnicah, prestal več napornih terapij, med katerimi so ga sorodniki že večkrat odpisali, a njegova zgodba ne bi bila bistveno drugačna od veliko podobnih pretresljivih zgodb bolnikov z rakom, če mu ne bi nekdo med zdravljenjem, ko je bil komaj še živ, ukradel identitete.
Med zdravljenjem, ko je bil psihično in fizično zelo oslabljen, je nenadoma po pošti začel dobivati račune za najrazličnejše nakupe s kreditnimi karticami, ki jih ni nikoli imel. Nekdo je, kot kaže, ocenil, da so Ericu dnevi šteti, zato je izrabil njegove osebne podatke in odprl nekaj novih bančnih računov in kreditnih kartic ter z njimi veselo nakupoval v upanju, da je Eric že tako izmučen in neprišteven, da nekaj dodatnih stroškov ne bo niti opazil, če jih slučajno bo, pa iz bolniške postelje ne bo mogel ustrezno ukrepati.
Na smrt bolnemu ukradejo še ime
In res je imel hude težave, saj mu banke, ki so neznani osebi odprle račun z njegovo identiteto, po telefonu niso hotele preklicati lažnega računa. Pri njih bi se moral zglasiti osebno, oborožen s kupom dokumentacije. V stanju, v kakršnem je bil, so mu zdravniki seveda močno odsvetovali, da zapusti bolnišnico.
Eric je zadevo prijavil tudi policiji, kjer so mu svetovali, naj kartice čim prej prekliče in pozabi na vse skupaj. To je tudi storil, dokler se niso začeli vrstiti klici iz bank, ki so zahtevale plačilo računov najrazličnejših nakupov, čeprav je bilo jasno, da jih Eric iz svoje bolniške sobe nikakor ni mogel opraviti. Ko so bančni izterjevalci začeli prihajati tudi v bolnišnico, je Eric sklenil, da bo ne glede na svoje zdravstveno stanje nastalo težavo razrešil kar sam. V obupu si je zadal nalogo, da bo odkril tatu svoje identitete, pa če je to zadnje, kar stori, preden ga bolezen dokončno premaga.
Imel je nekaj izkušenj z bančništvom, tako da je najprej pri bankah naročil vse izpiske o uporabi dotičnih bančnih kartic. Iz izpiskov mu je uspelo ugotoviti, na kateri naslov tisti, ki mu je ukradel ime, dobiva pošto. Kljub opozorilom zdravnikov je odšel na omenjeni naslov, pozvonil na vratih, a mu ni nihče odprl. Takrat je bil že skorajda brez imunskega sistema, zato se je na pot odpravil s polnim nahrbtnikom najrazličnejših zdravil, ki vzpostavijo nekakšen začasen umetni imunski sistem. Na pošti je nato uredil, da so mu vse pošiljke, ki prihajajo na njegovo ime in ta naslov, preusmerili v bolnišnico. Tako si je iz prestrežene pošte lahko ustvaril sliko, kje njegov “lažni jaz” nakupuje.
Zatem se je obrnil na medije. Poslal je nekaj sporočil na lokalne televizijske postaje z opisom svoje zgodbe in zapleta s krajo identitete in res ga je neka televizijska ekipa posnela. Ker v bolnišnici snemanje ni bilo dovoljeno, so ga posadili na invalidski voziček in reportažo posneli pred vhodom, kjer je v solzah pojasnil svojo zgodbo in prosil za pomoč pri iskanju osumljenca. (Televizijske posnetke si lahko ogledate na Ericovi spletni strani.) Po predvajanju posnetka je prejel veliko klicev, a večinoma informacije niso bile prave.
Iskanje tatu ga ohranja pri življenju
Še najbolj so mu pomagali novinarji, ki so obiskali eno od prodajaln, kjer je kupoval tat Ericove identitete. S pomočjo posnetkov varnostnih kamer in podatkov o času nakupa so prišli do slike osumljenca. Na poročilih je Eric tako zagledal sliko temnopoltega moža srednjih let v plašču, izpod katerega je kukala bolnišnična uniforma, kako se podpisuje z njegovim imenom. Ko so posnetek prikazali še na televiziji, je bila prava identiteta prevaranta kmalu razkrita. Šlo je za Richarda Gibsona, laboratorijskega tehnika v bolnišnici, ki je Ericu odvzel kri in je, kot kaže, iz izvida ugotovil, da je na smrt bolni pacient z levkemijo primerna tarča.
Eric bi sicer lahko tožil bolnišnico za veliko odškodnino, a ker mu je pri vsej zadevi šlo bolj za princip, je primer predal zveznim preiskovalcem, ki so laboratorijskega tehnika obtožili po zakonu o varstvu pacientovih pravic. Postal je prvi v državi, ki so ga tudi obsodili na 16 mesecev zapora in ustrezno povračilo stroškov.
Kraja identitete je bila po svoje sreča v nesreči za Erica, saj ga je motivirala, da se je še naprej boril z boleznijo. Kot sam pravi, bi že zdavnaj obupal, če mu ne bi jeza vsak dan znova dala nekaj novih moči. Zdravljenje namreč ni potekalo tako dobro kot detektivska akcija iskanja tatu. Njegovo telo je zavrnilo kostni mozeg njegove polsestre, zaradi česar je skoraj padel v komo in je komaj preživel.
Kljub vsemu se Eric ni vdal. Njegova zaročenka je na spletni strani ClinicalTrials.gov, kjer so zbrani podatki o najnovejših oblikah zdravljenja bolezni, našla informacijo o eksperimentalnem viru matičnih celic, ki bi lahko pomagale Ericu. Šlo je za popkovnično kri, ki jo odvzamejo ter shranijo takoj po rojstvu otroka in ki vsebuje veliko matičnih celic.
Poleti 2004 so Ericu s sevanjem še enkrat povsem uničili imunski sistem ter mu vbrizgali matične celice iz dveh virov: novorojenke iz Italije in nekega dojenčka iz Ohia. Eric je na celice močno odreagiral, dobil je visoko temperaturo, krvavel je iz oči in ušes. Da bi preživel, so mu dali največji možni odmerek morfija, a tudi tako je komaj prestal neznosne bolečine.
Na srečo je bila tokrat transplantacija uspešna. Pol leta kasneje mu je hematolog končno lahko povedal veselo novico. Ne le da mu je uspelo premagati hudo bolezen, zdaj ima tudi novo krvno identiteto. Če slučajno stori kako kaznivo dejanje in pusti na kraju zločina krvno sled, bodo preiskovalci prepričani, da je storilka nekajletna deklica. Ericova kri je namreč v celoti ženskega spola, saj jo je povzel po darovalki matičnih celic iz krvi popkovine.
Na srečo se Ericu bolezen ni ponovila. Danes vlaga veliko energije v svojo fundacijo, ki opozarja na nevarnosti kraje identitete in skrbi za pravice hudo bolnih pacientov. Čeprav je sam star že blizu štirideset, šteje njegova kri komaj nekaj let, prav toliko kot njena mala darovalka.
