Ko je imela Marthe Brossier dvaindvajset let, so se v njeno telo, kot so takrat dojemali takšne dogodke, naselili demoni. Imela je klasične simptome obsedenosti s hudičem: krče, tresavico in vedla se je nasilno. Vse to naj bi dokazovalo, da njeno telo vodijo njej tuje nevidne sile. Takratni običaj je veleval, da so sorodniki v takšnih primerih poklicali duhovnika, ki je začel proces izganjanja hudiča iz telesa obolele, a tokrat so se začele širiti govorice, da Marthe vse skupaj le igra. Njeni znanci so bili prepričani, da se zgolj pretvarja, da jo je prevzel hudič, v resnici pa ni z njo nič narobe. Primer je hitro zaslovel tudi zunaj njene vasi in zgodba o nenavadnem medicinsko-demonskem problemu je segla celo do francoskega kraljevega dvora. Leta 1598 je zato kralj Henrik IV. poprosil svojega zdravnika Michela Marescota, naj razišče primer Marthe.
“Nič od hudiča, veliko hlinjenja, malo bolezni”
To je bilo obdobje rojevanja moderne znanosti, saj je ravno v tem času Galileo Galilej postavljal osnove fizike, Johannes Kepler pa je razmišljal, kako bi pojasnil ustroj celotnega kozmosa. V zraku je bilo čutiti prihod novih metod raziskovanja sveta in narave, kar se je poznalo tudi v takratni medicini. Zdravnik Marescot se je tako s svojimi kolegi primera mlade pacientke, ki naj bi jo obsedel hudič, lotil s presenetljivo moderno metodo. Marthe je ponudil v pitje posvečeno vodo, za katero so vsi vedeli, da je demoni nikakor ne morejo prebaviti, podobno kot vampirji ne marajo česna. Vendar Marthe ni povedal, da gre za posvečeno vodo, ampak ji je rekel, da pije povsem navadno tekočino. Seveda ni bilo nikakršne reakcije.
Nato ji je prebral še odlomek iz Vergilove Eneide, a se je zlagal, da ji bere iz Svetega pisma. Tokrat se je Marthe odzvala s klasičnimi simptomi obsedenosti, ki naj bi dokazovali, da je pod vplivom demonov. Marescot je na njej izvedel še več podobnih eksperimentov, ki so ga prepričali, da pred seboj nima klasičnega primera obsedenosti. Svoje ugotovitve je strnil v slavni stavek: “Nič od hudiča, veliko hlinjenja, malo bolezni.”
Tistikrat se je prvič dogodilo, da je nekdo apliciral znanstveno metodo na primer obsedenosti s hudičem. Od takrat naprej namreč ni bilo več dovolj, da je ženska navzven kazala znamenja obsedenosti z demoni, ampak so bili za takšno diagnozo potrebni objektivni in zunanje preverljivi dokazi. Marescot je s sodelavci predlagal več testov, ki bi neizpodbitno pokazali, da so neko osebo prevzele zle sile. Šteli naj bi le zelo očitni znaki, ki se jih nikakor ni dalo pojasniti drugače kot s hipotezo, da telo obolele usmerja neka njej zunanja sila. Če je med napadom obsedenosti, recimo, govorila in razumela jezike, ki jih sicer ni poznala, je bilo to močno znamenje, da njeno telo izrablja nekdo drug.
Zdravilna moč sugestije
Podobne zgodbe, kot so se dogajale pred mnogimi stoletji in so jih pripisovali obsedenosti z demoni ali čudežem, se v malo drugačni obliki dogajajo tudi v našem času. Lep primer je zgodba gospoda Wrighta, ki se je dogodila kmalu po drugi svetovni vojni v ZDA.
Gospod Wright je bil hudo bolan. Ko so ga sprejeli v bolnišnico, je komaj še dihal. Imel je raka limfnih vozlov. Po telesu je imel veliko tumorjev, nekatere tudi v velikosti pomaranče. Bil je na kisiku in pomirjevalih in ko so zdravniki ugotovili, da se rak ne odziva na nobeno od ustaljenih terapij, so izgubili vsako upanje. Vendar pa se pacient nikakor ni hotel vdati. Nekako je izvedel, da v bolnišnici, v kateri so ga zdravili, prav v tem času preizkušajo novo zdravilo krebiozen, ki so ga pridobili iz konjskega seruma. Samega sebe je prepričal, da je krebiozen čudežno zdravilo, ki ga bo pozdravilo. Čeprav ni bil primeren kandidat, da bi sodeloval v klinični študiji, so se ga po dolgem prepričevanju vseeno usmilili in mu vbrizgali injekcijo zdravila.
Njegov zdravnik se je takole spominjal dogodkov, ki so sledili: “Zapustil sem ga šibkega, ko je hlastal za zrakom in bil povsem priklenjen na posteljo. Zdaj pa hodi po oddelku, kramlja ves vesel s sestrami in vse naokoli navdaja z dobro voljo. Takoj sem hitel pogledat tudi druge paciente, ki so hkrati dobili enako injekcijo. Pri drugih nisem opazil nobene spremembe, kvečjemu na slabše. Samo gospod Wright si je čudežno opomogel. Tumorji so se mu stalili kot snežne kepe na vroči peči; v zgolj nekaj dneh so se zmanjšali na polovico.”
Wrightova čudežna ozdravitev pa je trajala le, dokler v časopisu ni prebral novice, da znanstveniki niso dokazali zdravilne moči krebiozena. Takrat se je Wrightovo zdravstveno stanje takoj spet bistveno poslabšalo. Ko se je vrnil v bolnišnico, pa mu zdravniki, tokrat v njegovo dobro, niso povedali vse resnice o zdravljenju, ki ga načrtujejo. Prepričali so ga, naj ne verjame časopisom. Po njihovi interpretaciji naj bi se mu stanje ne poslabšalo zato, ker zdravilo ne deluje, ampak le zato, ker se je moč prvega odmerka iztrošila, zato potrebuje nov odmerek. Napletli so mu tudi zgodbo, da bodo čez nekaj dni dobili povsem novo, še dodatno izboljšano različico tega zdravila, ki mu ga bodo lahko nemudoma vbrizgali.
Wright je tako željno čakal na prihod zdravila in ga seveda kot prvi v bolnišnici tudi prejel. Vendar tokrat v injekciji ni bilo krebiozena, ampak navadna destilirana voda. Vseeno pa je bila Wrightova reakcija na drugi odmerek domnevnega zdravila še bolj spektakularna, kot je bila reakcija na prvo injekcijo. Tumorji so ponovno uplahnili in v nekaj dneh so ga razglasili za zdravega in poslali domov. Zelo nenavadno za človeka, ki pred nekaj tedni brez dodatnega kisika ni mogel niti dihati.
Nekaj časa je bilo z njim vse v redu, dokler ni American Medical Association razglasila končnih rezultatov analize delovanja krebiozena. Čudežno zdravilo se je ob natančnih testih izkazalo za neučinkovito, in to ugotovitev so povzeli tudi mediji. Ko je Wright prebral poročilo, se mu je zdravje ponovno bistveno poslabšalo. Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer je čez dva dni umrl.
Zgodovina “duhovne medicine”
Z nenavadno zgodbo o gospodu Wrightu, ki so jo prvič predstavili leta 1957 v eni od strokovnih revij za psihiatrijo, začenja svojo zanimivo knjigo z naslovom The Cure Within: A History of Mind-Body Medicine (W. W. Norton, 2008) profesorica zgodovine znanosti na univerzi Harvard Anne Harrington.
V poplavi najrazličnejših knjig sumljivega izvora o pomenu “pozitivnega mišljenja” za naše zdravje in dobro počutje je resna študija na to temo izpod peresa ugledne harvardske zgodovinarke znanosti vsekakor zelo dobrodošla. Avtorica nam skozi zanimive zgodbe predstavi zgodovino zdravljenja s pomočjo sugestije in podobnih miselnih tehnik, ko zdravila niso klasična kemijsko-biološka, ampak imajo obliko besed, dotikov, misli in podobnih nematerialnih virov. Opiše vse od izganjanja hudiča (primer Marthe Brossier) in psihoanalize do vzhodnjaških tehnik meditacije, joge in podobnih metod sproščanja.
Medicina se je skozi stoletja zelo dobro naučila, kako za posamezno metodo zdravljenja ali novo zdravilo nedvoumno pokazati, da v resnici deluje. Za registracijo katerega koli preparata, ki se prodaja kot zdravilo, je treba izvesti natančne klinične študije, ki so praviloma dvojno slepe. To pomeni, da ne pacient ne zdravnik ne vesta, katere tablete vsebujejo učinkovino in katere ne. Šele če se v skupini, ki je prejemala učinkovino, pokaže statistično dovolj velika razlika v primerjavi s skupino, ki je prejemala placebo, se učinkovina tudi uradno lahko registrira kot zdravilo.
Registrirana zdravila so torej le tista, ki delujejo ne glede na pozitivno ali negativno naravnanost pacienta. S takšnimi dvojno slepimi kliničnimi študijami se želijo znanstveniki izogniti predvsem učinku placeba in se tako prepričati, da je res učinkovina v zdravilu tista, ki zdravi, in ne miselna naravnanost pacienta.
Idealno pa bi seveda bilo, če bi se dalo v tabletah prodajati tudi placebo in bi ga lahko zdravnik tudi predpisal, recimo dve tableti na dan. A žal učinek placeba ne deluje, če pacient ni trdno prepričan, da mu nekaj lahko pomaga. In prav tu je mesto za komplementarno medicino, kot se imenuje področje zdravljenja, ki dokaj učinkovito izkorišča prav placebo. V večini razvitih držav, kjer je odnos med znanstveno in komplementarno medicino dobro urejen, obe veji delujeta v medsebojnem soglasju. Morda je čas, da se ta odnos tudi pri nas končno uredi.
