Konec maja 2007 je najvišjo goro sveta osvojila nenavadna znanstvena ekspedicija. Poleg šerp jo je sestavljalo še pet anestezistov, dva zdravnika splošne medicine in žilni kirurg. Na samem vrhu Everesta so nameravali izvesti nekaj meritev, ki zahtevajo maksimalno pazljivost tudi v manj ekstremnih okoliščinah, na “strehi sveta” pa jih ni do tedaj izvedel še nihče. Objekt raziskovanja skupine zdravnikov ni bila ne gora sama niti okoliščine na gori, ampak so preiskovali kar svoja lastna telesa.
Raziskovalci, ki so osvojili vrh Everesta, so predstavljali le del velike britanske znanstvene ekspedicije Caudwell Xtreme Everest, ki je raziskovala prilagajanje človeškega telesa na hipoksijo, kot se strokovno imenuje nezadostna preskrba tkiv s kisikom.
Ker na samem vrhu Everesta razmere niso dovoljevale, da bi dlje časa ostali na istem mestu, so ključne meritve izvedli 450 metrov pod vrhom. Ekipa zdravnikov je na nadmorski višini, na kateri sicer letijo potniška letala, vzela štiri vzorce arterijske krvi in en kontrolni vzorec venozne krvi. Šerpa je te vzorce nato odnesel z višine 8400 metrov v drug bazni tabor na višini 6300 metrov, za kar je porabil le dve uri. Tam so krvne vzorce takoj analizirali in izmerili najmanjše vrednosti kisika v krvi, kar so jih kdaj zaznali pri katerem koli še živem in normalno delujočem sesalcu.
Znanost razredčenega zraka
Večina zdravnikov, ki so vodili ekspedicijo v Himalajo, je zaposlenih na oddelkih za intenzivno medicino, kjer je prav hipoksija oziroma pomanjkljiva preskrba s kisikom eden od pomembnih vzrokov smrti med hudo bolnimi. Med svojim delom so večkrat opazili, da si nekateri pacienti lahko opomorejo tudi v zelo težkih okoliščinah, drugi pa podležejo že pri bistveno manjšem pomanjkanju preskrbe tkiv s kisikom. Ker medicina še ne zna pojasniti, kaj je vzrok za take razlike med posamezniki, so si prav to vprašanje zastavili tudi zdravniki-alpinisti in ga poskušali razrešiti z obsežno raziskavo na pobočjih Everesta.
Raziskovalce je v prvi vrsti zanimalo, do kakšnih sprememb pride v človeškem telesu, ko se to postopoma navaja na razmere kroničnega pomanjkanja kisika. Vsi vemo, da se morajo hribolazci, preden osvojijo res visoke vrhove, najprej aklimatizirati na nižjih vzpetinah. Med aklimatizacijskimi vzponi se telo deloma prilagodi na razmere, ko v okolici ni dovolj kisika, in lahko tako dokaj normalno deluje.
Znano pa je, da zmožnost aklimatizacije ni enaka pri vseh ljudeh, nanjo tudi ne vpliva splošna fizična kondicija. Zelo dober atlet na nižjih nadmorskih višinah nima nobenega zagotovila, da bo lahko dobro premagoval napore tudi na velikih višinah. Nekaterim je dano, da se njihovo telo prilagodi ekstremnemu pomanjkanju kisika, medtem ko drugi hitreje zbolijo in ob daljši izpostavljenosti takim razmeram tudi umrejo.
Zdravnike je zanimalo tudi, do kakšnih sprememb prihaja med aklimatizacijo na ravni celic. Postavili so hipotezo, da ni pomembno samo povečanje pritoka kisika iz atmosfere v tkiva, ampak se v celicah vzpostavi tudi bolj učinkovita izraba kisika. Če jim bo uspelo odkriti mehanizme, ki tkiva pripravijo do tega, da zadovoljivo delujejo tudi ob pomanjkljivi oskrbi s kisikom, lahko to bistveno pripomore k iskanju novih pristopov zdravljenja mnogih kritično bolnih pacientov.
Podjetnik daroval pol milijona funtov
Ekspedicija je potekala pod okriljem Centra za medicino ekstremnih okolij (The Centre for Altitude, Space and Extreme Environment Medicine – CASE) pri University College London. CASE je leta 2000 ustanovila skupina zdravnikov, ki jih je zanimalo tako raziskovanje človeške fiziologije kot tudi ekstremni športi.
O samem podvigu je BBC posnel dokumentarno oddajo v sklopu serije Horizon. BBC-jevi snemalci so znanstvenikom sledili vse do vrha Everesta in posneli večino atraktivnih eksperimentov, vključno z jemanjem vzorcev arterijske krvi na višini 8400 metrov in poganjanjem sobnega kolesa v šotoru na višini 7950 metrov.
Zanimivo pa je, da ta obsežna znanstvena raziskava ni financirana iz državnih sredstev in skladov, namenjenih za znanost, temveč le iz zasebnih virov. Največji posamični donator, ki je prispeval pol milijona angleških funtov, je podjetnik in milijarder John Caudwell, ki je bil hkrati tudi eden od prostovoljcev, ki so se povzpeli do prvega baznega tabora in tam opravili medicinske teste. Med večjimi sponzorji so tudi nekatera farmacevtska podjetja in proizvajalci biomedicinske opreme.
Reševanje zapuščene alpinistke
Ekipa znanstvenikov, ki so bili vsi vrhunski zdravniki, je imela ob svojih raziskavah veliko dela tudi z drugimi odpravami, ki so prav takrat osvajale najvišjo goro sveta. Znano je, da na tako velikih višinah posameznik težko poskrbi sam zase, kaj šele, da bi pomagal drugim.
Ko je zdravnikom-alpinistom v četrtem baznem taboru na Južnem sedlu (7950 m) končno uspelo postaviti najvišje ležeči raziskovalni laboratorij na svetu, so izvedeli, da je nepalska ekspedicija na poti z vrha zapustila dvaindvajsetletno soplezalko, ki je nato sama poskušala doseči bazni tabor. Skoraj nezavestno jo je po naključju našel ameriški himalajski veteran, ki se je s šerpo vračal z vrha.
Ponudil ji je dodatni kisik in ji dal injekcijo steroidov, nato pa sta jo s šerpo štiri ure vlekla do četrtega baznega tabora, kjer je bila ekipa zdravnikov. Ti so hitro ocenili, da jo lahko reši le takojšen spust v dolino. Imela je resno obliko možganskega edema, kar je tipična oblika višinske bolezni, pri kateri se v glavi začne nabirati tekočina. Ker je imela realne možnosti za preživetje, so sestavili reševalno ekipo, ki jo je z zdravniško pomočjo spravila v dolino. Čeprav je dobila hude omrzline, je prav zaradi pomoči ekipe zdravnikov preživela.
Caudwell Xtreme Everest ni prva medicinsko-znanstvena odprava na Everest, je pa gotovo najbolj obsežna. V začetku šestdesetih let dvajsetega stoletja je skupina šestih zdravnikov in znanstvenikov prezimila na ledeniku le nekaj kilometrov od sedanjega baznega tabora za vzpon na Everest, kjer so bili več mesecev postavljeni tudi osrednji šotori odprave Xtreme Everest.
Laboratorij na 8000 metrih
Pred skoraj pol stoletja je bilo daljše bivanje na višini 5800 metrov pogumno dejanje, saj ni nihče prav dobro vedel, ali lahko človeško telo tovrstne podvige preživi brez trajnih posledic. Izsledki te skupine zdravnikov so prispevali zelo pomembne podatke, ki so jih znanstveniki analizirali še dolgo zatem.
Naslednji večji raziskovalni podvig na pobočjih Everesta se je zgodil v začetku osemdesetih, ko je manjša skupina ameriških zdravnikov izvedla večje število testov na različnih višinah. Vendar tako obsežne raziskave, kot je bila zadnja britanska, pod Everestom še ni bilo. Poleg skupine 24 alpinistov-zdravnikov, ki so se povzpeli na sam vrh ali pa vsaj v višje bazne tabore, so znanstveniki natančno preučili tudi 200 prostovoljcev, ki so sodelovali v raziskavi tako, da so prispeli v prvi bazni tabor, kjer so jih podrobno testirali.
V šotoru najvišjega laboratorija tik pod vrhom na Južnem sedlu so si prostovoljci iz tako imenovane ekstremne ekipe zdravnikov na svoje telo namestili veliko najrazličnejših senzorjev in sedli na sobno kolo, ki so ga prav s tem namenom prinesli iz doline. Tako so na višini skoraj 8000 metrov, ko večina komaj hodi, poganjali pedale in svoja telesa obremenili do skrajnih meja. Vse z namenom, da bi pridobili čim več podatkov za kasnejše natančne študije odziva telesa na razredčeni zrak, v katerem je bistveno manj kisika, kot so ga naša telesa navajena na zmernih nadmorskih višinah.
Celotna odprava je predstavljala tudi velikanski logistični podvig. V Nepal so poslali več kot 26 ton opreme, ki so jo šerpe znosili v posamezne bazne tabore, kjer so postavili laboratorije. Trenutno potekajo analize množice zbranih podatkov in prve znanstvene objave obljubljajo za konec letošnjega leta. Samo vzorcev krvi je bilo 10.000, tako da gre resnično za zelo veliko in obsežno raziskavo, ki bo morda na novo napisala tudi del učbenikov medicine.
