Nekaj let preden se je devetnajsto stoletje prevesilo v dvajsetega, je mladi uradnik britanskega ladjarskega podjetja, ki je začasno služboval v belgijskem Antwerpnu, presenečen opazil, da razporeditev pošiljk tovora, ki so prihajale in odhajale v osrčje Afrike, ni takšna, kot je bila značilna za druge kolonije. Ko so ladje njegove družbe prispele iz Konga, nove velikanske kolonije, ki je bila v zasebni lasti belgijskega kralja Leopolda II., so bile zvrhano polne dragocenega kavčuka in slonovine. Vendar pa nazaj v Afriko niso odnašale nič vrednega, s čimer bi lahko upravniki kolonije poplačali vse dragocenosti, ki so jih prepeljali v Evropo. Običajno so ladje ob povratku napolnili le z vojaki, orožjem in strelivom.
Moč raziskovalnega novinarstva
Edmund D. Morel, kot je bilo uradniku ime, je takoj posumil, da lahko za tako obsežno nesimetrično trgovino z oddaljeno kolonijo stoji le suženjsko delo velikih razsežnosti. Zgrožen nad svojim odkritjem se je trdno odločil, da bo zadevo podrobneje raziskal. Na voljo je imel vso statistiko ladijskih prevozov v kolonijo, saj je imela njegova družba monopol nad transporti v Kongo, zato je lahko zelo natančno ocenil, koliko dragocenega naravnega bogastva so ladje pripeljale v Evropo in kaj se je v zameno vrnilo v Afriko.
Hitro je ugotovil, da obstaja dvojno knjigovodstvo, saj so bile uradne številke o trgovini bistveno manjše, kot so znašali dejanski transporti. Opremljen z natančnimi podatki se je sprva obrnil na svoje nadrejene, a brez uspeha. Ladjarsko podjetje nikakor ni želelo izgubiti svoje najboljše stranke, zato vodstva podrobnosti o dogajanju v Kongu niso zanimale. Morelu so v zameno, da bi ostal tiho, ponudili boljše delovno mesto, čez čas pa celo le enourni delovnik nadzornika za bistveno višjo plačo, a se mladi uslužbenec, ki takrat še ni dopolnil trideset let, ni hotel prodati.
Pustil je službo pri ladijski družbi in postal eden najpomembnejših raziskovalnih novinarjev ob prelomu stoletja. Z veliko zagnanostjo in pravimi potezami mu je uspelo z dogajanjem v Kongu, ki je bilo v tistem času velikansko suženjsko delovno taborišče, kjer so se vsakodnevno dogajali grozljivi zločini, seznaniti vso svetovno javnost. Da bi lahko brez cenzure objavil vse svoje ugotovitve, je ustanovil tudi nov tednik West African Mail, v katerem je sistematično objavljal vsa pričevanja in nove dokumente o dogajanju v Kongu.
Postopoma se je pred svetovno javnostjo izrisovala dejanska podoba dogajanja v osrčju Afrike, ki je bila bistveno drugačna od idilične zgodbe o pomoči domačinom, ki so jo prodajali uradni viri. Izkazalo se je, da je velikansko območje današnjega Konga, ki je bil v tistem času zasebna lastnina Leopolda II., v resnici ogromno delovno taborišče za nabiranje dragocenega kavčuka.
Prav ob koncu devetnajstega stoletja se je gumarska industrija močno razcvetela in povpraševanje po tej naravni dobri je bilo velikansko. Vedelo se je tudi, da bo na tržišče kmalu prišel še azijski kavčuk, zato se je Leopold II., kot vsak dober direktor podjetja, trudil, da bi čim bolje izkoristil začasno prevladujoč položaj na trgu. Zato je svoje uradnike v Kongu sistematično nagrajeval z deležem pri dobičku, tako da so bili zelo motivirani za čim večjo pridelavo.
Vendar pa nabiranje kavčuka še zdaleč ni bilo preprosto opravilo, ki bi ga domačini z veseljem opravljali. Uradno so sicer dobili za svoje delo plačilo v oblekah in raznih drugih potrebščinah, a je bila to le pretveza. V resnici so uradniki kolonije od domačinov zahtevali, da jim kot nekakšen davek dostavljajo košare, polne posušenega kavčuka. Mesečno količino so določili za vsako vas posebej, in če se je vaščani niso držali, so začeli izvajati teror. Pričevanja preživelih, ki so jih kasneje zbrali komisije in preiskovalci, so grozljiva.
Zbiranje desnih dlani
Uradniki kolonije so za izvajanje terorja ustvarili nekakšno janičarsko vojsko, v katero so nasilno mobilizirali domačine. Imeli so celo cenik za lokalne oficirje, ki so nabirali nove vojščake: 90 frankov za vsakega zdravega in čilega moškega, ki je primeren za vojaka in katerega višina presega 1 meter in 55 centimetrov; 65 frankov za vsakega, ki je visok vsaj 1 meter in 35 centimetrov; 15 frankov za dečka…
Ker je bilo treba strelivo dovažati iz Evrope, je bil za kolonialne uradnike vsak naboj dragocen. Zato so od vojakov zahtevali, da za vsako porabljeno kroglo prinesejo nazaj dokaz, da so res nekoga ustrelili. Tako se je uveljavila danes skorajda nepredstavljiva navada, da so vojaki vsaki svoji žrtvi odrezali desno dlan in jo v dokaz koristno uporabljenega streliva pokazali svojim nadrejenim.
Švedski misijonar se je takole spominjal enega od pokolov, ki jim je bil priča: “Videl sem […] trupla, ki so plavala po jezeru in bila vsa brez desne dlani. […] Eden od domačinov med vojaki, ki so nas spremljali, je rekel: ‘To ni še nič. Ko sem se pred dnevi vračal iz boja, sem belemu človeku prinesel 160 dlani, ki so jih nato vrgli v reko.'”
Prav tako so vaščane prisilili v nabiranje kavčuka z jemanjem talcev. Vojaki so prišli v vas in odpeljali ženske, otroke ali celo vaškega poglavarja. Če vaščani niso nabrali dovolj kavčuka, so ujetnike pobili, veliko pa jih je umrlo že v kletkah, v katerih so morali čakati, da jih sorodniki odkupijo z več sto kilogrami kavčuka. Da je šlo za sistematično obliko tako okrutne “organizacije dela”, pričajo tudi ohranjeni seznami pridržanih domačinov z navodili, kako ravnati s talci.
Dve podobi belgijskega kralja
Kralj Leopold II. je bil po Evropi znan kot velik filantrop. V Bruslju je z lastnimi sredstvi zgradil veliko mogočnih stavb in spomenikov, prav tako pa je svoje afriške projekte spretno prikazoval kot pomoč domačinom pri preganjanju arabskih trgovcev s sužnji in v svojo kolonijo velikodušno sprejemal misijonarje. Pritisk na belgijskega kralja, ki ga je spretno koordiniral Morel s svojim tednikom, je sčasoma postal dovolj močan, da je moral Leopold II. postopoma opustiti strašljive metode izkoriščanja afriške kolonije. K mobilizaciji svetovne javnosti so veliko prispevale tudi fotografije pohabljenih Afričanov z odrezanimi desnimi dlanmi, ki jim je nekako uspelo preživeti pokole.
Ob vsem tem ga dejstvo, da nikoli ni stopil na kongovska tla, dela zelo modernega. Podobno kot vojaki enaindvajsetega stoletja, ki pritiskajo le na gumbe pred zasloni, s katerimi lahko na daljavo porušijo celo mesto, ne da bi neposredno videli, kaj so storili, je tudi belgijski kralj svojo zasebno kolonijo vodil prek pisem in telegramov. Čeprav so večino dokumentov pred kraljevo smrtjo leta 1909 uničili, se je vseeno ohranilo dovolj dokazov, ki pričajo o tem, da je kralj zelo dobro vedel, kaj njegovi uradniki počnejo v Kongu. A je raje gledal stran, saj mu je velikanski dobiček, ki ga je ustvarjala preprodaja kavčuka, pomenil veliko več kot usode milijonov Afričanov. V letih 1885-1908, ko je bil teror v Kongu najhujši, naj bi se po nekaterih ocenah število prebivalcev zmanjšalo kar za polovico.
Grenak priokus sladke čokolade
Danes se seveda novice tudi iz oddaljenih krajev širijo bistveno hitreje, kot so se pred dobrim stoletjem. Vendar pa izkoriščanja nemočnih ljudi v tretjem svetu še ni konec. O tem priča tudi dokumentarec Bitter sweet, ki so ga uvrstili med najboljše izdelke BBC v letu 2007. V njem predstavljajo delo otrok na plantažah kakavovca v Slonokoščeni obali, severno od Konga.
Avtorjem je uspelo zelo slikovito prikazati absurdno situacijo, ko nekateri afriški otroci, ki že od rane mladosti garajo na plantažah in zaradi dela ne morejo obiskovati šole, nabirajo glavno sestavino čokolade, s katero se nato sladkajo drugi otroci, ki živijo v bolje urejenih deželah. Ker država, kjer pridelajo polovico vsega kakava na svetu, kot kaže, ne zna ali noče poskrbeti za svoje državljane, je odkupna cena surovine zelo nizka, tako da kmetje komaj preživijo. A že v skladiščih, kjer posredniki prevzamejo in sortirajo plodove, cena bistveno narase. Ko so avtorji dokumentarca kmetu na plantaži kakavovca pokazali čokoladne bombone, ki jih je takrat sploh prvič poskusil in bil seveda nad okusom navdušen, ni mogel verjeti, da je treba zanje v trgovini odšteti več dolarjev.
Podobno kot pri zgodbi o kavčuku v Kongu pred sto leti so tudi pri otroškem delu na današnjih plantažah kakavovca glavni zaveznik izkoriščanih predvsem mediji. Le javno mnenje lahko prisili proizvajalce čokolade in lokalne oblasti, da bodo poskrbeli za bolj pravično porazdelitev dobička po celotni verigi pridelave in ne le na enem koncu, otroci pa bodo lahko v miru obiskovali šole.
