Malokdo zna brati note tako dobro, da lahko zasliši glasbo v mislih že samo ob pogledu na partituro skladbe, ki je ni še nikoli slišal. Hans Rosling, profesor medicine na Karolinska Institute v Stockholmu, pravi, da velja nekaj podobnega kot za glasbo tudi za statistiko. Goli podatki so kot note na papirju, ki potrebujejo še glasbeni inštrument in interpreta, da jih lahko povprečen človek sploh dojame. V resnici razumemo najrazličnejše podatke šele, ko so nam resnično nazorno predstavljeni s prispodobami, ki si jih znamo dobro predstavljati.
Vizualizacija človeškega razvoja
Ko je Rosling pred dobrim desetletjem prvič pripravljal predavanja iz globalnega javnega zdravstva za švedske študente medicine, je hitro ugotovil, da imajo mladi težave z vizualizacijo množice podatkov o medicinskih in ekonomskih statistikah, ki so osnova za preučevanje razvitosti posameznih predelov sveta. S sinom se je zato lotil pisanja računalniškega programa, s katerim bi lahko čim bolj nazorno prikazal velikansko količino podatkov na način, ki bi te podatke oživil enako, kot glasbenik oživi zvoke iz notnega zapisa skladbe.
Po dobrem tednu dela sta razvila prvo testno verzijo programa Trendalyzer. Na pomoč jima je priskočila še sinova žena, ki je oblikovala privlačen uporabniški vmesnik. S programom, ki sta ga postavila v prosto uporabo na internet, sta lahko animirala časovno spreminjanje ključnih statističnih podatkov za vse države sveta od sredine devetnajstega stoletja pa vse do danes. Po velikem uspehu programa je Rosling leta 2005 ustanovil neprofitno Gapminder Foundation, katere poslanstvo je prav “ustvarjanje prostodostopnih aplikacij za vizualizacijo človeškega razvoja”. Marca letos pa je program Trendalyzer v nadaljnji razvoj prevzel Google, pod okriljem katerega bo še naprej prosto dostopen vsem uporabnikom interneta.
O prevzemu programa se je Rosling dogovarjal s slavno Marisso Mayer, ob obeh ustanoviteljih verjetno najpomembnejšo osebo v podjetju Google, ki ima končno besedo pri vseh novih produktih, s katerimi ta internetni velikan neprestano osrečuje uporabnike interneta. Mayerjeva mu je takoj svetovala, naj svojemu čudovitemu programu doda še atraktivne kratke videopredstavitve različnih aplikacij programa. To se je Roslingu sprva zdelo odveč, saj je bil prepričan, da se vsakdo želi najprej sam poigrati z množico informacij, ki jih lahko s pomočjo programa oživi, a je kmalu priznal zmoto. Jasno se je namreč pokazalo, da zgolj podatki in program za njihovo vizualizacijo še niso dovolj, tako kot zgolj note in glasbeni inštrument še ne proizvedejo glasbe. Potreben je še interpret, in ta vloga je vsaj za statistiko Roslingu pisana na kožo. Roslingova kratka predavanja, ki jih je poimenoval GapCasts, so dostopna tudi preko Youtuba in imajo zelo veliko obiskov.
Svet je danes drugačen
Rosling v šali rad pove, da ima njegov program trenutno dve pomembni ciljni skupini, ki ga radi uporabljata: otroke do dvanajstega leta in vplivne politike. Za obe skupini je značilno, da jih mora zadeva navdušiti v nekaj sekundah, sicer izgubijo zanimanje. Visokim državnikom praviloma zmeraj primanjkuje časa, zato jim takšna vizualizacija statističnih podatkov zelo koristi. Po koncu hladne vojne v dobi globalizacije je treba biti na tekočem s podatki, saj klasične delitve med državami ne veljajo več.
Bistveno sporočilo Roslinga, ki ga poskuša prenesti študentom, zadnja leta pa tudi širši javnosti, je, da se današnjega sveta nikakor ne da več opisati s pomočjo tradicionalnih pojmov, kakršna je recimo delitev držav na razvite in države v razvoju. S pomočjo animacije statističnih podatkov je Rosling jasno pokazal, da so takšne delitve dokaj dobro ustrezale dejanskemu stanju prva desetletja po drugi svetovni vojni, danes pa je svet že povsem drugačen. Veliko pred pol stoletja še povsem nerazvitih držav, za katere so strokovnjaki močno dvomili, da bi lahko kmalu spremenile svoje ustaljene vzorce obnašanja, ki so jih ovirali pri razvoju, je danes po mnogih kazalcih že povsem podobnih razvitim državam.
Zase pravi, da pozna le dve vrsti vina: belo in rdeče. Podobno poenostavljeno kot vino deli večina ljudi tudi države le na dva tipa: razvite in nerazvite. A tako kot je vrst vina zelo veliko, če se le malo poglobimo, velja nekaj podobnega tudi za države. Rosling jih pozna kar dvesto vrst, kot se rad pohvali.
Kot čudežni primer razvoja Rosling rad predstavi Bangladeš v zadnjih treh desetletjih. Danes ima ta azijska država s skoraj tisoč prebivalci na kvadratni kilometer največjo gostoto poselitve med večjimi svetovnimi deželami. Indija, ki velja za gosto naseljeno, je na drugem mestu s trikrat manjšo povprečno gostoto poselitve. V Bangladešu živi namreč 150 milijonov ljudi, kar je več kot v celotni Rusiji, območje, ki ga pokriva država, pa ni večje od Floride.
Leta 1970 so imele ženske v tej revni deželi vzhodno od Indije v povprečju sedem otrok in vsak četrti otrok je umrl pred dopolnjenim petim letom starosti. Takrat je bilo mnenje mnogih strokovnjakov, da so množične družine tako močno vraščene v kulturo in religijo te dežele, da se trend hitre rasti števila prebivalstva ne bo zlahka spremenil. Po razglasitvi neodvisnosti od Pakistana leta 1971 pa so se začeli splošni kazalci razvoja zdravstva hitro izboljševati. Leta 2003 je imela prebivalka Bangladeša v povprečju le tri otroke, pred petim letom starosti pa je umrl le še vsak petnajsti otrok. Bistveno pa je, da do te spremembe ni prišlo zaradi selitve iz vasi v mesta, pač pa se je izboljšala kakovost življenja na podeželju.
Nemogoče je mogoče
Rosling si zastavi tudi morda nenavadno vprašanje: je svet danes v povprečju boljši kot pred tremi desetletji? Odgovor nanj poišče s pomočjo pojma skrajna revščina. Leta 1970 je živelo pod mejo ekstremne revščine, se pravi z manj kot enim dolarjem na dan, 38 odstotkov vseh ljudi (1,4 milijarde), kar je več kot tretjina človeštva. Ekstremna revščina pomeni, da se zjutraj zbudiš lačen, zvečer greš lačen spat, vmes pa vso svojo preostalo energijo posvečaš temu, da bi prišel do hrane. Leta 1990 je bilo pod mejo hude revščine 26 odstotkov, leta 2000 pa 19 odstotkov človeštva. Po projekcijah naj bi do leta 2015 živelo v ekstremni revščini še 10 odstotkov človeštva (0,7 milijarde). Vendar Rosling vseskozi opozarja, da so ti podatki dokaj nezanesljivi in ni nujno, da kažejo povsem točno sliko današnjega in preteklega sveta.
Kljub nezanesljivim podatkom pa se večina raziskovalcev vseeno strinja, da se je v zadnjih treh desetletjih odstotek človeštva, ki živi v skrajni revščini, prepolovil. Če sta bila leta 1970 dva od petih prebivalcev planeta ves dan lačna, je bil okoli leta 2005 zelo reven le še vsak peti Zemljan. Zelo pomembno je zato spoznanje, ki je danes že skorajda splošno sprejeto vsaj med strokovnjaki, da lahko človeštvo v bližnji prihodnosti spravi iz ekstremne revščine prav vse ljudi.
Rosling je za svoje delo prejel že veliko nagrad, pravkar pa ga je revija Discover magazin razglasila za enega od znanstvenikov leta 2007. Vendar Rosling ni samo teoretik, ki se igra s številkami, ampak je vrsto let kot zdravnik prebil tudi v odročnih predelih sveta. Na začetku svoje kariere je v Mozambiku celo opisal novo bolezen in našel tudi uspešno terapijo zanjo.
Poleg znanosti ima Rosling še en zelo nenavaden konjiček. Ukvarja se namreč s cirkuškimi veščinami. Ob koncu zdaj že legendarnega predavanja na konferenci v ZDA je v podkrepitev svoje trditve, da tudi na prvi pogled povsem nemogoči cilji, kot je recimo popolna odprava revščine povsod po svetu, v resnici niso tako neuresničljivi, kot se morda zdi, naredil za znanstvenika nekaj zelo nenavadnega. Prosil je za trenutek tišine, slekel srajco in v maniri indijskih požiralcev mečev v svoj požiralnik spustil meter dolg švedski vojaški bajonet, vse pa pospremil z naslednjo mislijo: “Požiranje mečev je kulturno izročilo, ki je tisoče let ljudi navdajalo z mislijo, da je mogoče misliti tudi onstran očitnega.”
