Ni še povsem zbledel spomin na čase, ko so se mlada dekleta lahko le s poroko vsaj deloma osvobodila strogih družbenih pravil, ki so jim prepovedovala potovanja, študij in druge, dandanes povsem samoumevne dejavnosti. Mnoge sposobne mlade ženske so si zato poiskale partnerja, ki je bil pripravljen skleniti nekakšen »poročni dogovor«, da je bilo togim družbenim normam zadovoljeno, dekle pa je postalo bolj svobodno. Mlada Rusinja Sofija Korvin-Krukovska se je z obetavnim študentom geologije in ljubiteljem Darwina Vladimirjem Kovalevskim leta 1868 dogovorila, da skleneta fiktivno poroko in se odpravita na potovanje po Evropi. Sofijin oče, sicer general in ugledni član moskovske elite, je velikodušno dovolil, da se jima na poti pridruži tudi Sofijina starejša sestra Ana, sicer nadarjena pisateljica.
Nad literarnim talentom Sofijine starejše sestre se je nekaj let prej navdušil tudi sam Fjodor Mihajlovič Dostojevski. Leta 1864 je Ana v revijo, ki jo je urejal slavni pisatelj, poslala krajšo zgodbo, in Dostojevski je ni le objavil, ampak ji je napisal tudi navdušujoče pismo, v katerem je zapisal, da je prava umetnica in jo nagovarjal, naj svoj literarni talent še naprej razvija.
Naslednje leto sta se obe sestri med obiskom Sankt Peterburga Dostojevskega tudi osebno spoznali. Srečanje s z mladima, lepima in zelo inteligentnima sestrama slavnega pisatelja seveda ni pustilo brezbrižnega. Še posebej starejša Ana, ga je z zelenimi očmi in svetlimi lasmi povsem prevzela. Kasneje se je mlade pisateljice spominjal s samimi superlativi: »Ana je ena izmed najboljših žensk, ki sem jih srečal v življenju. Je zelo inteligentna, dobro izobražena, literarno nadarjena in dobrosrčna. Gospodična ima zelo visoko moralno zavest, vendar so njena prepričanja diametralno nasprotna mojim, in glede tega ni pripravljena na nikakršne koncesije.«
Kljub razliki v prepričanjih je Dostojevskega Ana tako navdušila, da jo je prosil za roko. Ani je ponudba seveda godila, a se je zavedala, da pisatelj nima v mislih zgolj fiktivne, ampak povsem pravo poroko. Vseeno pa je bila dovolj spretna, da je znala ponudbo dovolj prijazno zavrniti, da pri tem Dostojevskega ni prizadela, zato mu je za vedno ostala v lepem spominu.
Ko se je nekaj let zatem mlajša Sofija poročila z Vladimirjem Kovalevskim in so vsi trije odpotovali v Evropo, niso dolgo ostali skupaj. Ana je odpotovala v Pariz, kjer je postala aktivna v revolucionarnih krogih, ki so privedli do Pariške komune. Kasneje se je poročila z revolucionarjem Victorjem Jaclardom in se je v zgodovino zapisala predvsem kot borka za pravice žensk.
Sofijo pa je poleg literature, vseskozi močno zanimala tudi znanost, še posebej matematika. Že v Moskvi je s pomočjo inštruktorjev spoznala vsa pomembna področja matematike, vendar tam talenta ni mogla razviti, saj v takratni Rusiji ženske niso smele obiskovati univerz. Fiktivna poroka ji je tako omogočila, da je odšla v Heidelberg, kjer so največji znanstveniki tistega časa hitro prepoznali njeno nadarjenost. Na tamkajšnji univerzi je sicer lahko poslušala matematična predavanja, vendar tudi tu ženskam ni bilo dovoljeno diplomirati.
Po dveh letih se je odpravila naprej v Berlin h Karlu Weierstrassu, najuglednejšem matematiku Nemčije tistega časa. Imela je zelo dobra priporočila, a jo je Weierstrass vseeno preizkusil še z nekaj težkimi nalogami, ki jih je z lahkoto rešila. Njena nadarjenost, mladost in pa tudi lepota so uglednega matematika prepričali, da jo je poučeval zasebno, saj je bila Berlinska univerza zelo neprijazna do žensk.
Do leta 1874 je Sofija pod Weierstrassovim mentorstvom prišla do vsaj treh odkritij, med katerimi je bilo že vsako zase vredno doktorata. Ker je bilo Berlinsko univerzo povsem nemogoče prepričati, da bi doktorat podelila ženski, se je mentor odločil, da bo poskušal na Univerzi v Göttingenu. Po dolgih pregovarjanjih je univerza končno popustila in Sofiji podelila doktorat iz matematike z oceno summa cum laude, čeprav pred tem formalno nikoli ni niti diplomirala.
Po doktoratu sta se z možem vrnila v Rusijo, kjer je nekaj let učila v dekliški šoli in pisala o znanosti za lokalni časopis. Sprva fiktivni zakon z Vladimirjem se je z leti spremenil v pravega, saj se jima je rodila hčer. Oba sta bila tudi velika idealista in borca za bolj pravično družbo, zato ju je hitro navdušila ideja, da bi sodelovala pri ustanovitvi prve ženske univerze. Vendar se jima projekti finančno niso izšli, Vladimir pa tudi ni uspel dobiti nobene primerne akademske službe, zato je leta 1883 obupan storil samomor.
Ko je Sofija na znanstvenem kongresu v Sankt Peterburgu leta 1880 predstavila nekaj svojih matematičnih odkritij, je takoj navdušila poslušalce. Švedski matematik, tudi Weierstrassov učenec, je začel na Univerzi v Stockholmu lobirati, da bi jo zaposlili kot profesorico, a je bilo to formalno možno šele leta 1883, ko je postala vdova, saj je takrat veljalo splošno mnenje, da poročene ženske ne potrebujejo službe.
Sofijin prihod na Švedsko predstavlja pomemben mejnik v dolgem boju za enakopravnost žensk v akademskem in znanstvenem svetu. Sofija je postala prva ženska, ki je dobila profesorsko mesto na univerzi. Kasneje je se je njena znanstvena kariera samo še vzpenjala. Prejela je nekaj najvišjih mednarodnih znanstvenih nagrad in postala prva ženska, ki so jo sprejeli v Rusko akademijo znanosti. Na vrhuncu svoje kariere pa je žal leta 1891, stara le 41, let umrla za pljučnico.
V svojih odmevnih spominih je čudovito opisala tudi svoj odnos do matematike, ki ga je prof. France Križanič postavil na začetek predgovora svoje knjige Križem po matematiki: »Mnogi, ki niso nikdar našli priložnosti, da bi se pobliže seznanili z matematiko, jo zamenjujejo z aritmetiko in jo štejejo za suhoparno znanost. V bistvu pa je to znanost, ki zahteva največ fantazije in čisto prav pravi eden največjih matematikov našega stoletja, da ne more biti matematik, kdor ni hkrati po duši poet. Seveda pa se moramo ob tej trditvi odreči predsodku, da ustvarja pot le nerealno, da sta fantazija in izmišljotina eno in isto. Jaz sodim, da mora poet videti to, česar ne vidijo drugi, videti mora globlje od drugih.«