Javno dopisovanje v rubriki Epistole Dnevnikovega Objektiva poleti 2007.
25. 8. 2007, piše: Jana Kolar
Dragi Sašo,
v torek se je na zemljo uspešno vrnil raketoplan Endeavour. Med posadko je bila tudi učiteljica Barbara Morgan iz Idaha. Kot ena od rezerv učiteljice Christe McAuliffe je pred 21 leti opazovala, kako se je raketoplan Challanger dobro minuto po vzletu obdal s plameni in eksplodiral.
Po tragični nesreči leta 1986 je predsednik Ronald Reagan imenoval komisijo, ki naj bi preučila vzroke za nesrečo. Vodil jo je politik William P. Rogers, med njenimi člani pa je bil tudi Nobelov nagrajenec za fiziko dr. Richard Feynman, ki ga omenjaš. Feynman je bil odličen tolmač fizike, ki je znal tudi nadvse komplicirane teorije približati svojim študentom in javnosti.
Na enak način se je lotil tudi predstavitve problematike raketoplana Challanger. Na javnem zaslišanju je pred prepolno dvorano gumijasto tesnilo, ki naj bi preprečilo uhajanje goriva iz raketoplana, potopil za kratek čas v kozarec z ledom. Ko je nato pritisnil na gumo, se ta ni takoj vrnila v prvotni položaj, temveč je nekaj časa ostala deformirana. Z enostavnim, javnosti razumljivim eksperimentom je pokazal, da je imel raketoplan “osnovnošolsko” napako.
Oblikovalci namreč niso računali, da lahko hladne temperature bistveno zmanjšajo elastične lastnosti uporabljenega materiala in s tem njegove tesnilne sposobnosti. Noč pred zadnjim vzletom Challengerja se je temperatura na vzletišču na Floridi spustila na nekaj stopinj pod ničlo. Pred poletom so Nasini strokovnjaki izmerili temperaturo in se odločili, da je v predvidenem območju, a kaj, ko to ni veljalo tudi za vse sestavne dele raketoplana. Če malo karikiram, je bil pristop nekako takšen: iz zamrzovalnika vzamete kos mesa, čez deset minut izmerite temperaturo sobe ter se na podlagi te odločite, da je hrana že odmrznjena.
Politiku, vodji komisije Rogersu spektakularni javni nastopi znanega fizika, njegove tiskovne konference in vse prej kot timsko delo niso bili prav nič po volji. V dvorani, kjer je potekalo zaslišanje Nasinih strokovnjakov, se je sklonil k sosedu, astronavtu Neilu Armstrongu, in rekel “Feynman postaja resnična nadloga”. In res, sklepi Feynmana o vzrokih za katastrofo raketoplana Challanger so se močno razlikovali od sklepov drugih članov komisije, predvsem glede uprave Nase, ki naj bi ne upoštevala zaskrbljenih inženirjev. V želji po čim večji publiciteti je vodstvo po mnenju Feynmana zavajalo javnost.
“Nasa je z oceno zanesljivosti raketoplana pretiravala do fantastičnosti,” je povedal na tiskovni konferenci. Vodstvo je namreč trdilo, da je verjetnost za katastrofalno nesrečo Challangerja le 1:100.000. “Ta ocena pomeni, da lahko raketoplan varno sestrelimo v vesolje vsak dan naslednjih 274 let, ne da bi pri tem prišlo do nesreče,” je še povedal. Za razliko od vodstva je večina inženirjev menila, da je verjetnost za nesrečo večja kot 1:100. Nasi je Feynman še posebej zameril, da je svoje zavajajoče ocene uporabila tudi za prepričevanje javnosti o varnosti poletov. Tako se je posadki pridružila tudi predstavnica javnosti, učiteljica Christa McAuliffe, kar je bila po mnenju Nase dobra promocijska poteza.
Po dolgem pregovarjanju z drugimi člani Rogersove komisije je bilo Feynmanovo poročilo vendarle dodano k uradnemu poročilu, a le kot priloga. Dogodke v zvezi z Rogersovo komisijo je opisal v svoji zadnji knjigi z naslovom Kaj te briga, kaj mislijo drugi? (What do you care what other people think?), ki v slovenskem prevodu žal še ni dostopna.
Zaradi preiskave in poročila je Nasa za dobri dve leti ustavila vesoljske polete, da bi vpeljala boljšo kontrolo kvalitete in varnosti. K poletom se je vrnila šele z raketoplanom Discovery septembra 1988. Tega dogodka Richard Feynman ni dočakal, saj je nekaj mesecev prej umrl za rakom. Pet let po njegovi smrti je raketoplan Columbia razpadel nad Teksasom, pri vstopu v zemeljsko atmosfero. Trinajstčlanska komisija pod vodstvom upokojenega admirala Harolda Gehmana je tedaj zapisala, da se varnostni ukrepi agencije Nasa po nesreči raketoplana Challenger, na katere je opozarjal Feynman, niso skoraj nič spremenili.
Nobelovec Feynman je bil eden največjih umov tega stoletja, ki se je z enako strastjo predajal znanosti in njenemu tolmačenju. Strinjam se s tabo, da bi prisotnost znanstvenikov Feynmanovega kalibra gotovo pripomogla h kvaliteti študija in navdušenju nad znanostjo v naši mali državi. Od lani Agencija za raziskovalno dejavnost omogoča financiranje večmesečnega gostovanja tujih priznanih raziskovalcev v Sloveniji, kar je prav gotovo korak v pravo smer. Po drugi strani pa evropska komisija z odpiranjem evropskega raziskovalnega prostora omogoča ne le pretočnost raziskovalcev, temveč tudi dostopnost do tiste raziskovalne opreme, ki je v Sloveniji ne premoremo. Morda bomo v bodočnosti lahko vzgojili lastnega nobelovca, ki bo mladini pokazal, da tudi v Sloveniji lahko dosežemo izjemne raziskovalne rezultate.
Naj na koncu poudarim, da naši profesorji res niso tako izjemni kot Feynman, a kar nekaj jih z veliko ljubeznijo in pozornostjo prenaša svoje bogato znanje na mladino. Imela sem privilegij odraščati ob enem takih profesorjev. Včasih se je domača kuhinja spremenila v pravo “hišo eksperimentov”, kjer naju je z bratom oče učil, kako izdelati papir iz kosa lesa, ali pa naju seznanjal s principi destilacije tekočin. Navdušenje za naravoslovje je bilo nalezljivo. No, vsaj v enem od dveh primerov. Moj brat je poklicni igralec.
Lep pozdrav,
Jana
