Javno dopisovanje v rubriki Epistole Dnevnikovega Objektiva poleti 2007.
1. 9. 2007, piše: Jana Kolar
Dragi Sašo,
Kot praviš, »v množici najrazličnejših informacij, ki nas danes preplavljajo z vseh koncev, postajajo veščine komunikacije z mediji tudi za znanstvenike zelo pomembne«. A zakaj bi se omejila le na komuniciranje z mediji? Zgodovina je polna pozabljenih genijev, katerih odkritja za časa njihovega življenja niso dosegla zasluženega priznanja. Zapuščena čakajo v zaprašenih arhivih, da jih v življenje obudi naključni bralec.
Francoskega kemika Lavoisiera, ki je v osemnajstem stoletju odkril Zakon o ohranitvi mase, imenujemo očeta sodobne kemije. Dobri dve desetletji pred njim je o istem odkritju pisno poročal tudi ruski znanstvenik Mihail Vasiljevič Lomonosov. Njegove zapiske so v arhivih odkrili šele 1904 leta. Zakon o ohranitvi mase poznamo danes po obeh znanstvenikih kot Lomonosov-Lavoisirjev zakon, po Lomonosovu pa se imenuje tudi najboljša ruska univerza iz Moskve.
Do številnih drugih znanstvenikov, kot na primer Ukrajinca Ivana Puljuja, pa je bila zgodovina manj prijazna. Puljuj naj bi že leta 1881 razvil napravo, ki je proizvajala rentgenske žarke, s katero je posnel prve rentgenske fotografije. Naprava je bila nekaj let celo komercialno dostopna in Puljuj naj bi jo podaril kolegu Roentgenu. O svojih odkritjih je sicer pisno poročal, a se je izražal z zastarelo terminologijo in na obskuren način. Danes mu strokovna javnost priznava le to, da je bil blizu odkritja novih žarkov.
Dobro desetletje kasneje je Wilhelm Conrad Roentgen objavil znanstveni članek »O novi vrsti žarkov«, ki jih je poimenoval X-žarki, po matematičnem simbolu za neznanko. Novico o odkritju so časopisi ponesli v svet, Roentgen pa je zanj leta 1901 prejel Nobelovo nagrado za fiziko. Po Roentgenu se danes imenuje nam vsem dobro znana diagnostična medicinska naprava, X-žarkom v večini jezikov pravimo rentgenski žarki, stara enota za merjenje doze sevanja rentgenskih in gama žarkov je rentgen. Po Puljuju nosi ime ternopilska univerza v Ukrajini.
Medtem ko je Roentgen uspešno prepričal kolege o svojem odkritju, je bil komuniciranja z javnostjo manj vešč. »Nobenega smisla ni, da znanstveniki poizkušajo komunicirati z javnostjo- s tem naredijo več škode kot koristi« je povedal. Mnenje nobelovca žal delijo številni raziskovalci, ki se zavedajo, da so mnogo bolj doma v številkah in enačbah kot v besedah. V obširni študiji kvalitete angleških univerz so predstavniki industrije kot eno izmed glavnih pomanjkljivosti raziskovalcev navedli njihove slabe komunikacijske sposobnosti, ki vodstvenemu kadru pogosto ne zanjo ustrezno predstaviti svojih rezultatov in njihovega pomena. Posledično so predmeti, ki bodoče raziskovalce učijo komunikacijskih spretnosti preplavili otoške univerze.
V Sloveniji so zaenkrat te vsebine vključene le v redke visokošolske programe. Raziskovalci, željni komunikacijskih veščin si nekaj znanja lahko pridobijo na delavnicah, ki jih vsako leto organizira Slovenska znanstvena fundacija. Udeležila sem se prve izmed njih in po naključju so ravno naju določili za skupno ustvarjanje prispevkov. Delavnica zato ni bila le zelo uporabna, temveč tudi zabavna.
Kot praviš je znal Galileo Galilei odkritja dobro predstaviti v javnosti, znan pa je tudi kot »podjetnik med znanstveniki«. In prav tu se nam zopet nekoliko zatakne. Medtem ko smo slovenski raziskovalci po številu objav v priznanih mednarodnih revijah med uspešnejšimi, pa se slabše odrežemo po odmevnosti znanstvenih odkritij in po številu patentov. Sodelovanje med industrijo in raziskovalci se izboljšuje, a znanstveniki se le redko odločijo, da bodo svoja odkritja udejanjili v proizvodih lastnih podjetij. Slednje je verjetno deloma posledica okolja, ki vsaj podjetništvu ni najbolj naklonjeno. Ne mislim le na rizični kapital, ki je pogosto nujno potreben za prenos raziskovalnih dosežkov v podjetja visokih tehnologij. Latvija in Slovenija sta edini državi evropske sedemindvajseterice, ki nista zajeti v evropske statistike na tem področju.
Skrb vzbujajoče je tudi, da želi biti le vsak tretji prebivalec naše države zaposlen v lastnem podjetju, kar je močno pod povprečjem evropske unije. Včasih imam občutek kot da si prebivalci naše male dežele že od malega želimo predvsem varne, javne službe, kjer se bomo lahko v miru posvečali svojemu delu. Kot pri komunikaciji znanosti, bi tudi tu lahko nagnili tehtnico v naš prid z umestitvijo nekaj podjetniških vsebin v izobraževalne programe.
V evropskih raziskovalnih projektih, v pridobivanju katerih smo precej uspešni, žal sodelujejo večinoma slovenski raziskovalci, le redko podjetja. A prav slednja so tisti projektni partnerji, ki lahko komercialno izkoriščajo novo razvite storitve in proizvode. To razmišljanje me je pred nekaj leti pripeljalo do odločitve, da ustanovim podjetje, kjer lahko kot raziskovalka prispevam ne le k razvoju področja, temveč tudi lastnih proizvodov. Pristop je seveda bolj negotov, a zato toliko bolj razburljiv. Seveda me ti, Sašo, dobro razumeš, saj si utiraš podobno pot. Kruh si služiš kot zasebni raziskovalec in s pisanjem priljubljenih prispevkov o znanosti.
Hladne temperature napovedujejo konec poletja in z njim najinega dopisovanja. Kot praviš, bova pogovor nadaljevala ob kavi in verjetno zašla v razpravo o njeni peni. Ob pisanju teh besed me je ujela novica o zamenjavi ministra Zupana. Naj najino dopisovanje zato sklene kar Galilei, ki sva ga v preteklih tednih pogosto omenjala. Eppur si muove. In vendar se premika.
Lep pozdrav,
Jana
