Za človeške možgane pravimo, da so najbolj izpopolnjeni mehanizem v vesolju. Pri tem seveda nimamo v mislih le zapletenih povezav med množico možganskih nevronov, ampak tudi njihovo energijsko učinkovitost. Stroji, ki smo jih ustvarili ljudje sami, so danes po energijskih izkoristkih še daleč za tem, kar je skozi milijone let ustvarila narava. Ocenjujejo, da posameznik, ki sedi zleknjen v naslonjaču, porabi približno enako količino energije kot povprečna žarnica. S tako majhno porabo poganja prav vse procese v svojem telesu: od prebave, črpanja krvi, dihanja, mišljenja in še na stotine drugih manjših opravil. Možgani porabijo približno petino vse te energije, tako da je strošek njihovega delovanja presenetljivo majhen: če bi se napajali z električno energijo iz omrežja, bi energija za njihov pogon stala le nekaj centov na dan.
Ameriški profesor nevrologije Read Montague v knjigi Why Choose This Book?: How We Make Decisions (Dutton, New York 2006) razvija zelo zanimivo teorijo o delovanju možganskih mehanizmov, ki usmerjajo naše spontano odločanje v vsakdanjem življenju, pri čemer pomembno vlogo nameni prav energijski učinkovitosti možganov. V knjigi zagovarja teorijo, po kateri možgani niso zgolj zelo izpopolnjen računalnik. Bistvo možganov zanj ni v učinkovitem obdelovanju podatkov, ki jih prejemajo od čutov, jih primerjajo s tistimi iz spomina, ter se nanje odzivajo kar se da smotrno. Ideji možganov kot zmogljivega računalnika po njegovo nekaj manjka, vendar ne kaka skrivnostna duhovna sila, kot bi morda kdo na hitro pomislil. Računalnik zna zgolj izračunavati in izvrševati algoritme, ne zna pa vrednotiti rezultatov. Možgani pa znajo, kot bomo videli, zelo učinkovito početi tudi to.
Stroj za učinkovito odločanje
Ena zanj ključnih lastnosti živih bitij je, da lahko predvidijo prihodnost in se zato smotrno odločajo. Bolj ko je živo bitje kompleksno, boljši sistem napovedovanja možnih scenarijev razvoja dogodkov v svoji okolici ima. Preproste mehanizme te vrste najdemo pri skoraj vsakem živem bitju, najbolj izpopolnjeni pa so seveda pri ljudeh. Montague pravi, da je osnovno opravilo možganov prav ustvarjanje modelov zunanjega sveta, s pomočjo katerih sproti »izračunavajo« možne scenarije bodočega dogajanja v svoji okolici. Alternativne možnosti za prihodnji razvoj dogodkov sočasno tudi vrednotijo. Ključno pa je, da se uspešno učijo na napakah. Imajo namreč zelo učinkovit sistem analize kakovosti svojih napovedi.
Montague v knjigi podrobno analizira predvsem možganski sistem za »analizo napak«, ki se nahaja v dopaminskih nevronih. To je predel nekje v sredini možganov, ki skrbi za proizvodnjo dopamina, ene od pomembnejših možganskih molekul. S poskusi na opicah, ki so jim neposredno merili električne impulze v možganih, medtem ko so opravljale različne naloge, so znanstveniki že pred leti ugotovili, da se aktivnost v teh nevronih spremeni, ko se zgodi kaj pomembnega. Dopaminski nevroni delujejo kot nekakšen notranji kritik, ki ocenjuje, kako dobro se znajo možgani odločati. Močneje se aktivirajo, ko se odločitev izkaže za boljšo, kot so zanjo predvidevali možgani, medtem ko zmanjšajo aktivnost, če odločitev ni bila dobra. V primeru, da se aktivnost teh nevronov ne spremeni, to pomeni, da je bila napoved možganov pravilna. Spremembe zato niso potrebne.
Možgani želijo odzive na najrazličnejše situacije čim bolj avtomatizirati, ker tako za odločanje porabijo najmanj energije. Če bi vsakič analizirali ves spomin in iskali optimalen odziv, bi bili energijsko seveda preveč potratni, pa tudi odziv bi bil prepočasen, da bi bitju omogočal preživetje v naravi. Zato je za možgane energijsko najbolj ugodno, če se odzivajo po ustaljenih vzorcih in ne »izračunavajo« vsakič znova, kaj bi bilo najbolje storiti v dani situaciji. Dopaminski sistem je torej nekakšen naravni mehanizem za prilagajanje intuitivnega odziva na okoliščine.
Že s poskusi na opicah so ugotovili tudi, da se lahko živali hitro navadijo, da določenemu signalu sledi kak prijeten dogodek, kot je recimo nagradni bonbon. Če nekajkrat pred tem, ko dobijo bonbon, zaslišijo zvonček, se možganski odziv temu prilagodi. Sprva opici zvonček še nič ne pomeni in dopaminski nevroni zato ne spremenijo svoje aktivnosti, ko ga zaslišijo. A možgani se hitro učijo in oba dogodka, če se nekajkrat ponovita, povežejo. Po novem se nevroni ne aktivirajo več, ko dejansko dobijo bombon, ampak že, ko zaslišijo zvonček. Sprožilni dogodek postane že zvonček in ne dejanski bonbon.
Vendar pa v primeru, če nekoč zvoku zvončka ne sledi več bonbon, opičji sistem vrednotenja to zazna tako, da oslabi aktivnost dopaminskih nevronov. To je za možgane znak, da je treba vrednotenje zvončka prilagoditi novim okoliščinam. Evolucijsko je tak način učenja živalim omogočal, da so se učinkovito odzivale na dražljaje, ki so prihajali iz okolice. Tako so bistveno izboljšale svoje možnosti za preživetje, saj so se znale pravilno in učinkovito odločati.
Kako lahko možgane zavedemo
Sistem vrednotenja odločitev, ki se je razvil z evolucijo in je še posebej izpopolnjen pri ljudeh, ima seveda tudi nekatere pomanjkljivosti. Zavedemo ga lahko recimo, če uživamo substance, ki same po sebi kemično povzročijo dvig dopamina v možganih. Takšen učinek imajo recimo droge, kakršna je kokain. Seveda možgani ne vedo, da povišanje dopamina v tem primeru ni znak za dvig vrednosti konkretnega vedenjskega vzorca, ampak je le posledica zaužitja droge. Zato se odzovejo povsem smiselno in v svojih modelih označijo dogodke in okoliščine trenutka, ko je oseba vzela drogo, kot znak za dobro odločitev.
Kot smo že povedali, se aktivnost dopaminskih nevronov poveča, če se dejanski dogodki izkažejo za bolj ugodne, kot so zanje napovedovali možgani. To je za možgane znak, da je treba konkretni vzorec odziva na novo ovrednotiti. Pri uživanju drog pa sistem vsakič znova dobi signal, da vrednosti niso prav nastavljene. Možgani dobivajo vedno znova ukaz, da njihovo vrednotenje ni pravo, saj dvig dopamina zanje pomeni signal, da je dogodek podcenjen. Misli, zvoki in podobe trenutkov, ko oseba vzame drogo, bodo tako ob vsakem zaužitju v možganih dobivali vse večji pomen. Ne samo konkretna droga, ampak cel ritual, ki je povezan z njenim zaužitjem, dobiva za uživalca droge tako zmeraj večjo vrednost, ki sčasoma prerase vse druge.
Takšno kemično poseganje v možganski sistem vrednotenja lahko povzroči, da postanejo odločitve posameznika naenkrat povsem nesmotrne. Čeprav njegov možganski sistem za odločanje še vedno deluje kot bi moral, je težava v tem, da ne zna ločiti med umetnim in naravnim dvigom dopamina v možganih. Znano je, da so stalni uživalci droge »zadeti« že, ko si drogo šele pripravljajo, ne šele takrat, ko si jo vbrizgajo ali jo kako drugače zaužijejo. Odvisna oseba tako ni odvisna samo od kemične substance, ampak tudi od same ideje, ki spremlja drogo.
Sistem za spontano odločanje v človeških možganih spretno izkorišča tudi sodobna potrošniška družba. Nevromarketing postaja vse pomembnejše področje znanosti, ki išče nove metode, kako še bolj učinkovito prepričati potrošnike, da kupijo kak izdelek. Blagovne znamke niso namreč nič drugega kot umetno ustvarjeni znaki, ki v možganih delujejo kot sprožilni mehanizmi za najrazličnejše odločitve. Možgani bodo v svojih »prognozah prihodnosti« avtomatično pripisali večji pomen blagovni znamki, ki jih je v preteklosti že razveselila ali jim kako drugače povzročila dvig dopamina. Zanimivo pri tem procesu pa je, da poteka povsem spontano in ni posledica vedno novega racionalnega premisleka. Večinoma se ljudje, podobno kot živali, ne odločamo na osnovi razumnega premisleka, ampak povsem avtomatično s pomočjo vrednostnega modela sveta, ki si ga sproti ustvarjajo in ga prirejajo kar možgani sami. To je najverjetneje tudi razlog, da ste se odločili prebrati ta sestavek.
