Znanstveniki, ki se ukvarjajo z raziskovanjem delovanja človeških čutov, vse bolj ugotavljajo, da naše zaznavanje okolice še zdaleč ni le preprosto zrcaljenje podob zunanjega sveta v notranjost naših misli. Čuti ne delujejo kot filmske kamere ali fotografski aparati, ki bi zunanje podobe prenašali v notranjost možganov, ampak so mehanizmi, ki možganom omogočajo razločevanje med različnimi že oblikovanimi miselnimi modeli zunanjega sveta. Dober pokazatelj takšnega mehanizma delovanja našega čutnega sistema so trenutki, ko se naš čutni mehanizem zmede; ko vidimo nekaj, za kar hkrati vemo, da ne more ustrezati resničnemu dogajanju v svetu, ki ga opazujemo.
Znanost čarovništva
Prav na teh trenutkih zmedenosti naše zaznave temelji tudi vsa čarovniška ali bolje rečeno iluzionistična obrt. Rokohitrci ne počnejo nič drugega, kot da čutni sistem svojih gledalcev zavestno zavajajo tako, da občinstvo izbere napačno miselno podobo za razumevanje dogajanja na odru. Vsa umetnost čarovništva je le v spretnem doziranju čutnih zaznav občinstvu, ki si za interpretacijo dogajanja izbere pač najbolj verjetni miselni model, v tem primeru žal nepravega. Ko uspe iluzionistu gledalce spraviti na takšno lažno pot, je že opravil z najpomembnejšim elementom trika. Zdaj samo še pokaže, da miselna interpretacija pojavov ni bila prava, kar občinstvo dojame kot »čarovniški čudež«.
Vsak iluzionist se tudi dobro zaveda, da je za izvedbo čarovnije zelo pomembno, da ima občinstvo, ki je navzoče na predstavi, enak tako čutni aparat kakor tudi miselne modele, po katerih si razlaga dogajanje na odru. Seveda moramo za izvedbo trikov na drugih živih bitjih uporabiti drugačne metode kot pri ljudeh, saj se čuti med živalskimi vrstami razlikujejo. Vendar tudi vsi ljudje nismo enaki. Pripadniki različnih kultur si namreč skozi vzgojo ustvarijo različne miselne predstave sveta, kar podrobno raziskujejo predvsem antropologi pri odročnih kulturah, ki niso imele stikov z našo civilizacijo. Danes se te kulturne variacije človeštva sicer počasi izgubljajo, saj postajamo vsi ljudje bolj ali manj člani iste globalne kulture.
Poleg različnih miselnih modelov za interpretacije čutnega izkustva morajo iluzionisti upoštevati tudi variacije v samem fizičnem delovanju čutov. Najbolj poznan je recimo primer barvne slepote. Nekaterim ljudem ne delujejo vsi trije barvni senzorji v očeh, tako da nekaterih razlik med barvami ne morejo zaznati. Nekatere barve, ki se nam zdijo različne, se njim zdijo enake. V preteklosti so imeli med vojaškimi izvidniki na fronti vedno tudi kakšnega barvno slepega opazovalca, ki je prav zato, ker nekaterih barv ni ločil, lahko zaznal kamuflažo sovražnikovih tankov ali kakšno drugo zasedo, ki je izvidnik z normalnim vidom ni mogel. Sovražnik se je ponavadi namreč zelo potrudil, da bi se skril pred »običajnim« pogledom, ne pa tudi pred pogledom barvno slepega opazovalca, ki vidi svet malo drugače.
Zaobljuba, preobrat in prestiž
V filmu bratov Jonathana in Christopherja Nolana z naslovom »Skrivnostna sled« (The Prestige, 2006) strokovnjak za trike in ustvarjanje iluzij Cutter (Michael Caine) tako pojasni bistvo čarovniške umetnosti: »Vsak dober čarovniški trik je zgrajen iz treh dejanj. Prvo se imenuje zaobljuba, ko čarovnik pokaže nekaj običajnega, kar pa po vsej verjetnosti to ni. Drugo dejanje se imenuje preobrat. Čarovnik z običajnim predmetom naredi nekaj neobičajnega. Če začnete iskati skrivnost, je ne boste našli. Zato obstaja še tretje dejanje, ki se mu reče prestiž. Ta del trika vsebuje preobrate, ko življenja visijo na nitki in ste priča šokantnemu prizoru, ki ga prej še nikoli niste videli.«
Zaobljuba, o kateri govori Cutter, je dejanje, ko čarovnik občinstvo spravi na lažno pot pri razumevanju tega, kar opazuje na odru. Človeški um si iz tega, kar vidi, na podlagi izkušenj in spontanega premisleka zmeraj ustvari najbolj verjetno zgodbo oziroma interpretacijo dogajanja. V prvem dejanju čarovniškega trika mora iluzionist gledalce zavesti, da si dogajanje napačno interpretirajo. Preobrat je trenutek, ko čarovnik na odru naredi nekaj, česar se v dotedanje razumevanje dogajanja, ki ga je ustvaril z zaobljubo, ne da vključiti.
Navedimo preprost primer. Čarovnik svojo pomočnico zapre v lesen zaboj, tako da na eni strani iz zaboja gleda njena glava, na drugi strani pa stopala. Nato zaboj prežaga na polovico in oba dela razmakne. Gledalci se zdrznejo, ker jih je čarovnik z zaobljubo prepričal, da pripadajo glava in stopala isti pomočnici, čeprav je vmes nekako v trik vskočila še druga pomočnica, ki je iz zaboja pokazala svoje noge. Žaga gre tako v resnici med obema pomočnicama, ampak občinstvo tega ne ve, saj ga je iluzionist zavedel. Preobrat se pojavi, ko čarovnik razžaga zaboj in oba dela pomočnice tudi fizično loči.
Zaplet v filmu se stopnjuje do največjega trika vseh časov, ki ga po naročilu enega od čarovnikov ustvari kar Nikola Tesla (David Bowie), skrivnostni znanstvenik in izumitelj. Žal pri tej domnevno vrhunski iluziji sploh ne gre več za trik, ampak za napravo, ki res naredi tisto, ker je pri klasični iluziji skupni produkt zaobljube in preobrata. Ne gre več za iluzijo čutov, ampak za pravo »čarovnijo« v resničnem svetu, ki jo lahko naredi čudežni električni stroj Nikole Tesle. Pri triku s čudežnim strojem se bistvo čarovnije prenese iz možganov publike v sam predmet na odru, kar pomeni, da ne gre več za iluzijo, ampak se v samem resničnem svetu zgodi nemogoče. Žal film »Skrivnostna sled« prav s tem prehodom iz iluzije v mistiko povsem po nepotrebnem pomeša žanre in proti koncu preide iz dobrega filma prevar in iluzij v povprečno fantazijo.
Umetnost optične iluzije
Znanstveniki, ki proučujejo mehanizme delovanja naših čutov, se danes veliko ukvarjajo prav s čutnimi iluzijami. Še posebno pozornost posvečajo optičnim iluzijam, ko recimo v neki sliki ves čas vidimo gibanje, čeprav vemo, da se noben njen del ne premika (slika spodaj).
Veliko takih slik je v šestdesetih letih ustvarilo gibanje, imenovano optična umetnost ali »op art«. Pripadnike tega umetniškega gibanja, ki jih je širše občinstvo sodobne umetnosti spoznalo predvsem leta 1965 s pregledno razstavo »The Responsive Eye« (Občutljivo oko) v newyorškem Muzeju moderne umetnosti, je fasciniralo prav to, da si naša misel ob gledanju določenih geometrijskih vzorcev nujno ustvari popačeno podobo. Čeprav za neko sliko vemo, da so na njej črte ravne, tega nikakor ne moremo tudi neposredno videti, saj se nam ves čas zdi, da so ukrivljene (slika na vrhu).
Bistvo teh optičnih iluzij, med katerimi so verjetno najbolj osupljive tiste, ki nam pred očmi pričarajo gibanje, čeprav hkrati vemo, da se na sliki nič ne premika, je v interakciji slike in našega čutnega sistema. V prenosu in procesiranju informacij, ki po živcih potujejo iz oči v možgane, nastane »napaka«. Razporeditev signalov s slike sproži živec, ki naj bi zaznaval gibanje, čeprav gibanja v resnici na sliki ni. Tako naši možgani na sliki vidijo gibanje, ker prihaja signal tudi po poti, ki posreduje informacijo o gibanju, čeprav tega zares ni. Iluzijo bi lahko primerjali s slabo narejenim detektorjem gibanja v prostoru, ki včasih sproži lažni alarm, saj narobe interpretira signale, ki prihajajo do senzorja. Enako je pri omenjenih optičnih iluzijah, le da je v tem primeru »slabo narejen senzor« kar naš čutni aparat. Po svoje smo pri tovrstnih iluzijah hkrati čarovniki in občinstvo. Sašo Dolenc
