So ženske danes, na začetku enaindvajsetega stoletja, že povsem enakopravne moškim vsaj pri znanstvenih karierah v univerzitetnem akademskem svetu? Življenjska zgodba ameriškega nevrobiologa Bena Barresa, ki jo je javnosti predstavil letos poleti, priča, da zdajšnje razmere še zdaleč niso idealne. Njegovo zgodbo lahko razumemo kot preprost poskus, s katerim si lahko pomagamo ustvariti sliko stanja (ne)enakopravnosti spolov v današnjem akademskem svetu. Dvainpetdesetletni Ben je bil namreč še pred desetletjem uspešna znanstvenica Barbara, nato se je odločil za spremembo spola.
Kot moški je zdaj za isto delo bolj cenjen
V sestavku, ki ga je pred nekaj meseci objavil v ugledni britanski znanstveni reviji (»Does gender matter?« Nature, 13. julij 2006), je opisal svoje doživljanje akademskega sveta skozi oči ženske in nato še skozi oči moškega. Njegova pričevanja so resnično presenetljiva in govorijo o tem, da se nezavednih predsodkov glede neenakopravnega obravnavanja obeh spolov še vedno ne zavedamo dovolj. Ko se je Barres denimo po spremembi spola vrnil na univerzo, vsi niso vedeli, da je prestal operacijo. Po nekem predavanju, na katerem je že kot moški predstavil svoje minulo delo, je iz publike slišal komentar: »Ben Barres je imel pa res dober seminar, njegovo delo je veliko boljše kot delo njegove sestre Barbare.«
V sestavku se spominja tudi, kako je še kot študentka na uglednem inštitutu MIT nekoč edina v razredu, ki so ga sestavljali skoraj sami fantje, rešila zapleten matematični problem, a jo je profesor obtožil, da ji je pri reševanju naloge gotovo pomagal njen fant, in ji ni priznal kreditnih točk. Nekaj podobnega se ji je dogodilo tudi pozneje, ko ni dobila prestižne podiplomske raziskovalne štipendije, čeprav ji je pozneje dekan Harvarda priznal, da je bil njen predlog raziskave veliko boljši kot raziskava njenega moškega tekmeca. Dokaz, da je bila odločitev komisije za štipendije pristranska, je lahko tudi preprosto to, da je Barbara Barres naslednja leta o predlagani temi objavila kar šest odmevnih člankov, medtem ko je njen tekmec objavil le enega.
Ženska se mora dvakrat bolj izkazati za isto priznanje
Čeprav se danes večina akademskega sveta strinja, da ne bi smelo biti predsodkov in razločevanj med spoloma pri kandidiranju za raziskovalne projekte in pedagoška mesta na univerzah, resnično stanje nikakor ni takšno. Barres v svojem članku omenja raziskavo za območje ZDA, ki je pokazala, da morajo biti ženske v znanosti vsaj dvakrat bolj produktivne, da jim akademska javnost prizna enako kompetentnost. Kot še pravi Barres, ga kolegi, ki ne vedo, da je spremenil spol, bolj cenijo.
Še danes je torej ženskam teže uspeti v akademskih krogih kot moškim, pred sto leti pa je bilo znanstveno okolje še veliko bolj zaslepljeno z najrazličnejšimi predsodki. Zelo pomembno pionirsko delo pri uveljavljanju žensk v znanosti je gotovo odigrala Marie Curie, ki jo lahko brez zadržkov predstavimo kot največjo znanstvenico v vsej zgodovini.
Mati samohranilka si prisluži dve Nobelovi nagradi
Ob resnično pomembnih in prelomnih odkritjih na področju kemije in fizike je Marie Curie kot mati samohranilka vzgojila tudi dve zelo uspešni hčerki, kar postavlja na laž uveljavljeni predsodek, da se mora sodobna ženska odločiti med kariero in družino, oboje skupaj pa ne gre. Njenega moža, uglednega profesorja in znanstvenika Pierra Curieja, s katerim sta leta 1903 skupaj prejela Nobelovo nagrado, je namreč 19. aprila 1906 med prečkanjem ceste v bližini najstarejšega pariškega mostu Pont Neuf do smrti povozila kočija, kar je bil za Marie hud udarec. Čez noč je ostala sama z devetletno hčerko Irène in dveletno Ève, poleg moža je izgubila tudi dobrega znanstvenega sodelavca.
Vendar se Marie ni vdala in je še naprej vztrajala na svoji poti. Zavrnila je ponudbo francoske vlade, ki ji je dan po moževi smrti ponudila državno pokojnino, in raje prevzela moževo profesorsko mesto na Sorboni. Tako je postala prva ženska, ki so ji dovolili, da je lahko poučevala na tej ugledni pariški univerzi.
Prva profesorica na Sorboni
Novembra 1906, le nekaj mesecev po nesreči, je že imela prvo predavanje. Velika predavalnica na Sorboni je bila nabito polna. Poleg študentov so se med občinstvom gnetli tudi profesorji, novinarji in fotografi. V zraku je bilo čutiti pričakovanje, da se bo dogodilo nekaj zgodovinskega. Ko je Marie bleda in majhna vstopila v predavalnico, so jo pozdravili z bučnimi ovacijami. A Marie vse to ni vrglo iz tira. Predavanje je začela natančno tam, kjer ga je njen mož Pierre končal pred nekaj meseci.
Leta 1911 je Curiejeva za svoja nova odkritja prejela še drugo Nobelovo nagrado. Vendar tudi to za predsodkov polne akademike ni bilo dovolj, da bi jo končno sprejeli v francosko akademijo znanosti. Tudi po dveh glasovanjih ni zbrala dovolj podpore, da bi jo sprejeli med člane te ugledne znanstvene ustanove, čeprav je v znanosti dosegla največ, kar se je sploh dalo.
Marijina hči Irène je šla po materinih stopinjah in tudi postala uspešna znanstvenica. Le eno leto po materini smrti, leta 1935, je tudi Irène kot druga ženska v zgodovini prejela ugledno Nobelovo nagrado. To najvišje svetovno priznanje na področju znanosti je doslej dobilo le 33 žensk in kar 735 moških. A še med tem malim številom Nobelovih nagrajenk jih je bilo le 12 nagrajenih za znanstvene dosežke, večina jih je dobila nagrado za mir ali za literaturo.
Predsodki so še vedno močni
Zgodb o uspešnih znanstvenicah, ki so v laboratorijih opravile težko in pomembno delo, smetano pri odkritjih pa so pobrali njihovi mentorji ali sodelavci, je bilo v zgodovini veliko. Irska astrofizičarka Jocelyn Bell Burnell je recimo v okviru svojega doktorskega dela odkrila pulzarje, ki so takrat pomenili povsem nov pojav na nebu, a je Nobelovo nagrado za to odkritje pozneje prejel njen raziskovalni mentor.
Danes je recimo profesorica s Harvarda Lisa Randall ena najbolj citiranih med vsemi znanstveniki na področju fizike. S kolegom Ramanom Sundrummom je pred nekaj leti objavila zelo odmeven članek, za katerega pravijo, da predstavlja eno najpomembnejših idej v teoretični fiziki v zadnjem desetletju. A tudi njej bi bilo verjetno veliko laže v akademskem svetu, če bi bila moški. Zlobni jeziki namreč vedno znova širijo govorice, kako je največje ideje za prelomni članek prispeval soavtor Sundrumm. Prav tako namigujejo, da je priljubljena samo zato, ker veliko nastopa v javnosti in ker je napisala uspešno poljudnoznanstveno knjigo o sodobni fiziki, česar recimo njenemu sošolcu in kolegu Brianu Greenu, čigar dve poljudnoznanstveni knjigi o teoriji strun sta prevedeni tudi v slovenščino, niso nikoli očitali.
Pri vseh zgodbah, ki smo jih našteli, je najpomembneje, da se teh, večinoma nezavednih predsodkov, ki pa jih nikakor ne gojijo zgolj moški, ampak tudi uspešne ženske, zavedamo in nanje nenehno opozarjamo. Le tako se bo kaj spremenilo!
