Na prvi pogled se zdi nenavadno, da bi lahko s sistematičnim brskanjem po internetu odkrivali nova žarišča nevarnih nalezljivih bolezni. Vendar se je pokazalo, da je ideja, ki so jo začeli razvijati pred slabim desetletjem v kanadski agenciji za javno zdravstvo, zelo učinkovita. Z majhnimi zagonskimi sredstvi so ustanovili posebno enoto, imenovano Global Public Health Intelligence Network (GPHIN), ki je z nekaj računalniki brskala po več deset tisoč periodičnih publikacijah po internetu in iskala vzorce, ki bi lahko pomenili, da se je nekje pojavilo žarišče nalezljive bolezni.
Internetna enota za boj proti virusom in bakterijam
Idejo, da bi lahko razvili robota, ki bi brskal po internetu in iskal nove izbruhe in žarišča nalezljivih bolezni, je dobil sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja kanadski epidemiolog dr. Ron St. John. Za novi način iskanja podatkov o boleznih po svetu je navdušil še dr. Rudija Nowaka in skupaj sta izdelala prvi program, ki je prek interneta sistematično prebiral najprej predvsem agencijske novice v angleščini in francoščini ter iskal ključne besede, ki bi lahko pomenile, da imajo nekje na svetu večje zdravstvene težave. Dr. St. John pravi, da je bil osupel, ko je ugotovil, koliko koristnih informacij je mogoče zbrati samo z računalniškim filtriranjem agencijskih novic.
Kanadska epidemiologa sta začela razvijati sistem leta 1998, GPHIN pa je začel stalno delovati že leto pozneje. Leta 2002 so ga močno izboljšali, tako da je lahko prebiral novice tudi v arabščini, kitajščini, španščini, ruščini in perzijščini (farsiju). Prav zdaj sistem učijo še, da bo znal brati tudi portugalsko.
GPHIN je nekakšen robot, ki prek interneta ves čas sledi nekaj deset tisoč informacijskim virom in izloča poročila, ki bi lahko pomenila, da je nekje izbruhnila bolezen, ali se pojavila okužba vodnega vira ali kakšen drug večji zdravstveni problem. Izbor informacij, ki jih naredi robot, nato pregledajo še zdravniki v kanadskem centru, od koder GPHIN brska po internetu. Če ugotovijo, da gre morda za novo žarišče bolezni ali kako drugo okužbo, takoj obvestijo odgovorne v Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO), da informacije preverijo.
Robot, ki po internetu išče izbruhe epidemij
V preteklosti je WHO večino informacij o izbruhih nalezljivih bolezni prejemala od uradnih predstavnikov posameznih držav. Predvsem v tretjem svetu pa hitrost prenosa informacij nikoli ni bila velika vrlina, tako da so v WHO pogosto za nevarna žarišča okužb izvedeli prepozno, da bi se nanje lahko učinkovito odzvali.
Z vzpostavitvijo sistema GPHIN pa so naenkrat iz odročne Kanade na WHO dobili kar 70 odstotkov vseh opozoril o novih zdravstvenih težavah po svetu. WHO je,oborožena s svežim pritokom informacij, ki so prihajale od kanadske internetne enote za iskanje bolezni, lahko zdaj posamezne države pozivala, naj preverijo resničnost obvestil.
Tako je veliko lokalnim centrom po svetu, ki so bili dolžni v WHO sporočati večje izbruhe bolezni, hitro postalo nerodno, da lahko neki kanadski robot hitreje izve, kaj se dogaja v njihovi deželi kot oni sami, zato so zadnja leta močno izboljšali svoje odzivne čase, tako da zdaj prihaja na WHO približno polovica informacij o boleznih prek državnih centrov, polovica pa prek sistema GPHIN.
Kako je internet pomagal v boju s sarsom
Prvič se je robot GPHIN pomembno izkazal med epidemijo sarsa leta 2003. Robota, ki je brskal po kitajskih virih novic, so takrat ravno preizkušali, a je vseeno že novembra 2002 zaznal, da se v kitajski provinci Guangdong, ki meji na Hongkong, dogaja nekaj nenavadnega. Našel je članek o neobičajno velikem številu obiskov zdravnika zaradi težav z dihanjem pri prej povsem zdravih ljudeh. Čez en mesec so kanadski analitiki v drugem kitajskem članku, ki ga je odkril GPHIN, spet lahko prebirali, da je v provinci Guangdong zbolelo veliko ljudi. Šele januarja 2003 so zaznali poročila o potencialni epidemiji na Kitajskem tudi v članku, napisanem v angleščini, ki pa v nasprotju s prvima dvema ni govoril o obolelih, ampak o povečani prodaji protivirusnih zdravil v tem delu Kitajske.
Kitajske oblasti so WHO uradno o epidemiji obvestile šele februarja 2003, več mesecev zatem, ko je epidemijo prvič zaznal GPHIN. 12. marca 2003 je WHO tudi uradno obvestila medije, da se je na Kitajskem pojavila epidemija nove nalezljive pljučne virusne bolezni, in že čez dva dni so zaznali prve primere bolezni tudi zunaj Kitajske. GPHIN je ves čas epidemije WHO nenehno obveščal o širjenju epidemije, tako da gre prav temu sistemu verjetno velika zasluga, da jim je uspelo epidemijo sarsa ustaviti, še preden bi postala neobvladljiva.
Ključna sta zgodnje odkritje in zgodnji odziv
Pri nalezljivih boleznih sta ključna elementa za preprečitve širjenja in razvoja bolezni v epidemijo zgodnje odkritje posameznih žarišč bolezni in takojšnji odziv nanje. To velja tako za že znane kot tudi za povsem nove bolezni.
Kanadska internetna enota za boj proti virusom in bakterijam GPHIN je lep dokaz, da lahko v dobi interneta veliko naredimo za blaginjo vsega človeštva že z majhnimi sredstvi, če le imamo dobro idejo. Čeprav je točna in dovolj zgodna informacija o izbruhu bolezni zelo pomembna, to seveda še ni dovolj, da bi epidemijo tudi preprečili. Treba se je tudi odločno in pravilno odzvati. Lep primer tega, kako veliki napori so potrebni, da obvladamo ali povsem zatremo kakšno nalezljivo bolezen, je zgodba o iztrebljanju črnih koz v drugi polovici dvajsetega stoletja.
Kako so iztrebili črne koze
Črne koze so bile ena najhujših bolezni v zgodovini človeštva. Za njenimi posledicami so umirali vsi: bogati in revni, kralji in služabniki. Tisti, ki jim je bolezen uspelo nekako premagati, so bili za vse življenje zaznamovani z brazgotinami, ali so celo oslepeli. Za to strašno boleznijo je umrlo tudi veliko vladarjev, med katerimi so bili: faraon Ramzes V., rimski cesar Mark Avrelij, francoski kralj Ludvik XV. in avstrijski cesar Jožef I. Še v dvajsetem stoletju so črne koze vzele pol milijarde človeških življenj.
Prav zaradi teh velikanskih žrtev, ki jih je bolezen črnih koz zadala človeštvu skozi zgodovino, si je leta 1967 Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) zadala ambiciozno nalogo, da z zemeljske oble dokončno iztrebi to nevarno bolezen. Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja se je bolezen pojavila še v 34 državah sveta, tako da spopad z boleznijo še zdaleč ni bil preprost. A vseeno je WHO do leta 1974 uspelo bolezen omejiti na zgolj pet držav, med katerimi je po velikem številu primerov še zmeraj izstopala predvsem Indija.
Spopad s črnimi kozami v Indiji
Z Indijo je bila težava, saj so bile črne koze v tej deželi povezane z verovanjem, da so simptomi bolezni tudi znamenje, da je hišo obiskalo božanstvo. Ko je v hiši božanstvo, se ne spodobi, da bi v vanjo vabili tudi tujce. Ker je bila bolezen razumljena kot obisk božanstva, je skoraj nihče ni prijavil lokalnim zdravnikom, zato je bil spopad z njo v Indiji še toliko težji.
Cepljenje, ki je pomagalo pri boju s črnimi kozami v drugih državah, v deželi, kot je Indija, bolezni ni moglo iztrebiti, ker se je vsak dan rodilo toliko novih otrok, ki še niso bili cepljeni, da je bilo število možnih človeških gostiteljev bolezni še zmeraj preveliko. Zato so se odločili za edino učinkovito metodo: najti vsako žarišče bolezni in ga osamiti.
Obiskati je treba vsako vas posebej
V zgodnjih sedemdesetih letih je 150.000 prostovoljcev v Indiji opravilo več kot milijardo telefonskih klicev in hodilo po vaseh s fotografijami primerov obolelih. V dveh letih so vsako vas te velikanske države obiskali vsaj enkrat mesečno in preverjali, ali morda kdo od vaščanov ni bolan. Za poročanje o primerih bolezni so razpisali tudi denarno nagrado, ki so jo počasi, ko se je število primerov manjšalo, povečevali.Največja operacija pod okriljem Združenih narodov pred prvo vojno v Iraku je leta 1980, po več kot desetletju trdega dela, obrodila sadove.
Združeni narodi so takrat končno razglasili, da bolezni črnih koz ni več na planetu. To je bila prva nevarna bolezen, ki nam jo je uspelo s sistematičnim pristopom povsem iztrebiti. Pravkar zelo dobro kaže, da bo naslednja bolezen, ki jo bo človeštvu uspelo izbrisati z obličja Zemlje, otroška paraliza. V sredini leta 2006 je omejena zgolj še na štiri države sveta.
