Kaj bi se zgodilo, če bi se v razvpiti sceni na letališču ob koncu filma Casablanca Ingrid Bergman odločila drugače? Bi bila v življenju manj srečna, če bi ostala s Humpreyjem Bogartom v Maroku in se ne bi pridružila možu na poletu v Lizbono? Bi svojo odločitev obžalovala? Po teoriji Daniela Gilberta, profesorja psihologije s Harvarda in enega od najbolj znanih raziskovalcev sreče, bi jo katera koli izbira dolgoročno pripeljala do povsem enakega občutka sreče. Gilbert v svoji knjigi z naslovom »Stumbling on Happiness« (Knopf, Random House, 2006) na podlagi zadnjih znanstvenih odkritij, pri katerih je tudi sam pomembno sodeloval, razvije izviren pogled na tisočletja staro vprašanje, o katerem je bilo napisanih že mnogo globokih misli in filozofskih razprav: Kako biti srečen?
Možganski simulator prihodnosti
V zadnjih nekaj milijonih let se je povprečna velikost možganov od naših evolucijskih prednikov do nas več kot podvojila. Najbolj zaradi nastanka novega sprednjega čelnega dela. Ena najpomembnejših funkcij te nove pridobitve je, da lahko deluje kot simulator prihodnosti.Tako kot piloti trenirajo najrazličnejše okoliščine v simulatorjih letenja, da bi se znali hitro odzvati, če bi se jim med resničnim letom zgodilo kaj nepričakovanega, imamo vsi ljudje podobno v možganih simulator, ki nam omogoča, da si v mislih predstavimo najrazličnejše dogodke, preden se nam resnično zgodijo. Tega niti približno tako dobro kot mi ne zna nobena žival.
A kot opozarja Gilbert v svoji knjigi, ta možganski simulator ne deluje nepristransko. Našteje veliko presenetljivih pričevanj ljudi, za katere nepristranski opazovalec nikoli ne bi rekel, da so srečni, a sami vseeno trdijo prav nasprotno. Možganski simulator nekatere situacije predstavi lepše, kot so v resnici, druge spet tako, da se zdijo manj vabljive. V knjigi nam dokazuje, da znamo ljudje občutek sreče zelo dobro tudi umetno ustvariti.
Umetno ustvarjena sreča
Možganski sintetizator sreče Gilbert predstavi kot nekakšen psihološki imunski sistem, ki posamezniku naslika veliko lepši svet, kot je v resnici. Čeprav se tega ne zavedamo, ima vsak med nami organ za proizvodnjo sreče v glavi že serijsko vgrajen. Srečo si sproti proizvajamo, a smo prepričani, da je to nekaj, kar nam je dano in na kar nimamo nobenega vpliva.
Kaj to pomeni? Ali obstajata dve vrsti sreče: naravna, ki je posledica resnično srečnih dogodkov v življenju, in sintetizirana sreča, nekakšen obrambni mehanizem, ki posamezniku prestavi njegovo usodo veliko lepše, kot je v resnici?
Lahko sploh ločimo med naravno in umetno srečo?
Naravna sreča je torej tisto, kar občutimo, ko se nam izpolnijo želje, sintetična pa tisto, kar nam možgani proizvedejo kot tolažbo, kadar ne dobimo tistega, kar smo si zares želeli. V zahodni družbi močno prevladuje prepričanje, da je sintetična sreča manj vredna od naravne. To je zelo verjetno posledica potrošniške miselnosti, saj nas povsod bombardirajo z oglasi, da bomo srečnejši, če bomo nekaj naredili ali kupili.
Kar je pravzaprav tudi res. Ko si kupimo nove čevlje ali televizor, se seveda počutimo bolj zadovoljne. Ampak po ugotovitvah raziskovalcev bi bili prav tako srečni tudi, če tega, kar si želimo, ne bi dobili. Takrat bi se nam pač vključil mehanizem sintetiziranja občutka sreče in končni učinek na naše počutje bi bil povsem enak. Tudi eksperimentalna spoznanja potrjujejo domnevo, da sta oba vira sreče, naravni in umetni, za posameznika enako resnična.
Klasični poskus svobodne izbire
Gilbert opiše poskus, ki je v psihološki literaturi poznan že več desetletij. Naključni osebi damo nalogo, naj razvrsti šest predmetov po vrsti glede na to, kako rada bi jih imela. Običajno testne osebe razvrščajo šest različnih slik. Nato ji ponudimo, da si lahko izbere in obdrži enega od dveh predmetov, ki ju je razvrstila na mesti tri in štiri. Glede na to, da sta oba predmeta razvrščena nekje na sredino, imajo poskusne osebe do obeh približno enak odnos: nista jim najbolj všeč, nista pa tudi najslabša izbira.
Po določenem času (to je lahko le nekaj ur ali tudi nekaj tednov) osebo spet prosimo, da predmete razvrsti glede na to, kako so ji pri srcu. Praviloma se razvrstitev predmetov spremeni. Tisti predmet, ki ga je oseba dobila, zdaj vrednoti za stopnjo bolje kot prej, nasprotno pa predmet, ki ga ni izbrala, oceni za eno stopnjo slabše.
Gilbert spremembo razlaga tako, da se po prvi izbiri v osebi vključi mehanizem sintetiziranja sreče. Ko se enkrat odloči, ji mehanizem umetnega sintetiziranja sreče ustvari vtis, da se je resnično prav odločila. Možnost, ki jo je izbrala, mehanizem predstavi kot veliko boljšo od izbire, za katero se ni odločila.
Poskus z bolniki brez spomina
Gilbert je ta klasični psihološki poskus ponovil še s pacienti, ki imajo močno obliko amnezije in ne morejo ustvarjati novih spominov. Enako kot v prejšnjem opisu poskusa jih je prosil, da predmete razvrstijo od ena do šest glede na to, kako radi bi jih imeli. Nato jim je ponudil, da lahko obdržijo predmet tri ali štiri. Obljubil jim je, da jim bo izbrani predmet poslal čez nekaj dni po pošti.
Čez pol ure, ko je posameznemu pacientu z amnezijo spomin na prejšnji obisk že zbledel, se je vrnil v sobo in mu povedal, da je bil ravnokar tu (česar se pacient seveda ni spomnil), in ga prosil, naj spet razvrsti predmete po priljubljenosti od ena do šest. Še prej ga je vprašal, ali se spomni, kateri predmet je izbral pred pol ure. V nasprotju s skupino zdravih ljudi so bolniki z amnezijo samo ugibali. Njihova izbira je bila enaka, kot če bi metali kocko, kar pomeni, da se (zavestno) niso spomnili, kateri predmet je že njihov in ga bodo prejeli po pošti.
Presenetljivo pa so v naslednjem koraku tako bolniki z amnezijo kot kontrolna skupina zdravih ljudi enako razvrstili predmet, ki so ga prej izbrali, više na lestvici tistih, ki bi jih najraje imeli. Kaj se je zgodilo? Gilbert pojasnjuje, da so oboji ob izbiri spremenili svojo zaznavo in vrednotenje sveta. Primer bolnikov z amnezijo dokazuje, da na vrednotenje ne vpliva zavestno preračunljivo prepričanje, da je treba hvaliti »lastno malho«, ampak da se je lestvica prioritet resnično spremenila, saj ti bolniki v svojem spominu niso imeli podatka, katero sliko so že izbrali, tako da niso mogli biti preračunljivi. Spremenil se jim je sam nagonski občutek za vrednotenje sveta.Kdaj se organ za proizvodnjo sreče vključi?Da bi še bolje raziskali mehanizem sintetiziranja sreče, so na Harvardu naredili še en poskus. Študentom so omogočili, da so fotografirali profesorje in sošolce, nato so lahko dve svoji najboljši fotografiji natisnili v velikem formatu in ju uokvirili. Nato so jim povedali, da bodo lahko obdržali le eno od obeh najboljših fotografij, drugo pa morajo poslati v neki oddaljen kraj, ker so takšna pravila. Tako so se morali študenti odločiti, katero od obeh svojih najboljših fotografij bodo obdržali in katero oddali.
Polovici študentov so dejali, da lahko v naslednjih nekaj dneh fotografiji še zamenjajo, če bodo ugotovili, da bi raje obdržali drugo, drugi polovici pa so povedali, da bodo fotografije takoj odposlali nekam daleč stran, kar pomeni, da jih ne bodo nikoli več videli.Nato so spremljali, kakšen odnos do izbrane fotografije ima vsaka od obeh skupin študentov. Študenti, ki so jo še lahko zamenjali, so izbrano fotografijo vrednotili le malo bolje kot tisto, ki so jo oddali. Vrednotenje obeh fotografij se ni veliko spremenilo niti po tem, ko je rok za zamenjavo že potekel. Nasprotno pa so študenti, ki so bili prepričani, da oddane fotografije ne bodo nikoli več videli, vrednotili fotografijo, ki so jo obdržali, veliko od kot oddane.
Paradoks svobodne izbire in občutek sreče
Svoboda odločitve je seveda velik prijatelj naravne sreče, a sovražnik umetno sintetizirane sreče. Namen psihološkega imunskega sistema je, da pripravi ljudi do tega, da sprejmejo okoliščine, na katere ne morejo vplivati. Umetno ustvarjanje sreče deluje najbolje, ko smo povsem nemočni, ko nimamo ali nismo imeli možnosti nobene izbire. Poskus s fotografijami so kmalu ponovili na novi skupini študentov, le da so se lahko sami odločili, v kateri skupini bodo sodelovali. Kar dve tretjini študentov se je odločilo, da bi bili raje v skupini, ki ima na voljo še nekaj dni, da se premisli.
To je s stališča končnega zadovoljstva posameznika nenavadna odločitev, saj so študenti, ki nimajo možnosti spreminjati svoje odločitve, na koncu veliko srečnejši in bolj zadovoljni s svojim izborom.
