Leta 1769 je berlinska akademija znanosti razpisala nagradno vprašanje o problemu izvora jezika, ki se je glasilo tako: »Ali bi bili ljudje, prepuščeni zgolj svojim naravnim zmožnostim, sposobni zasnovati jezik? S katerimi sredstvi se jim to lahko posreči? Radi bi dobili hipotezo, ki bi to jasno in celovito razložila.« Na natečaju je zmagal Johann Gottfried Herder z Razpravo o izvoru jezika, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu (Nova revija, 2004). V nagrajenem eseju Herder že s prvim stavkom razkrije svoje stališče: »Že kot žival ima človek jezik.« A verjetno nihče od takratnih udeležencev razprave ni pričakoval, da bomo lahko ljudje kdaj neposredno opazovali spontano rojstvo novega jezika, kot se je to zgodilo pred nekaj desetletji.
Poskus kralja Psametiha
Vprašanje izvora jezika je bilo veliko stoletij v središču razprav filozofov in drugih učenjakov. Zanimanje za problem narave jezika je doseglo veliki razmah še posebno v obdobju razsvetljenstva, ko je prišlo v ospredje veliko vprašanje o naravi in izvoru človeka. Je jezik prirojen ali privzgojen? Zakaj je na svetu tako veliko različnih jezikov, če smo ljudje obdarjeni z jezikom že po naravi? Kakšen jezik bi razvili otroci, če bi jih pustili od rojstva same na samotnem otoku?
Prvič se z vprašanjem izvora jezika srečamo že v zgodbi o nenavadnem poskusu egipčanskega kralja Psametiha, o kateri poroča Herodot v svojih Zgodbah. Psametih je želel ugotoviti, ali so Egipčani res najstarejše ljudstvo na svetu, a »kljub poizvedovanju ni mogel najti nobene poti, po kateri bi prišel na sled prvemu človeku«. Nato je za rešitev uganke naredil pravi znanstveni poskus: »Dal je dva novorojenčka poljubnih staršev nekemu pastirju v rejo, ki naj bi ju na poseben način varoval pri svoji čredi. Zabičal mu je, da vpričo njiju ne sme nihče spregovoriti besede; ležita naj sama zase v samotni kamrici; ob določenih časih naj privaja k njima dve kozi in, ko se dojenčka nasitita z mlekom, naj gre spet po svojih opravilih.«
Iz Egipta v Nikaragvo
Kralj Psametih je oba otroka osamil od vseh vplivov kulture, »ker je želel slišati, katero besedo bosta otroka izrekla najprej, ko bosta premagala nerazločno blebetanje. To se je tudi zgodilo. Ko je pastir po dveh letih takega ravnanja nekega dne odprl vrata in stopil v sobo, sta se dečka z iztegnjenimi rokami vrgla predenj in klicala ‘Bekos’. […] Ko ju je Psametih tudi sam slišal, je poizvedel, v kateri jezik sodi in kaj pomeni beseda ‘bekos’. Tu je zvedel, da pravijo Frigijci kruhu tako. Iz tega dogodka so Egipčani zaključili in priznali, da so Frigijci starejši od njih.« (prevod A. Sovre)
Čeprav je verjetno veliko učenjakov v preteklih stoletjih sanjalo, da bi lahko naredili podoben poskus, kot ga je nekoč davno kralj Psametih, kaj takega seveda ni mogoče dovoliti. Zato je znanstvenike toliko bolj razveselilo odkritje, da se je pred nekaj desetletji povsem spontano zgodil podoben dogodek, ki ga lahko primerjamo s poskusom kralja Psametiha. Poleg tega so otroci, ki so bili spontano vključeni v ta nenavadni poskus, od njega še veliko pridobili, prav nihče pa ni bil kakor koli oškodovan, kot sta bila oba fantiča iz Herodotove zgodbe. Vendar se tokrat dogajanje ni odvijalo v Egiptu, ampak v Nikaragvi.
Odprtje nove šole za gluhe otroke
Konec sedemdesetih let dvajsetega stoletja se je socialno življenje gluhih otrok v Nikaragvi močno spremenilo. Ko so prišli na oblast sandinisti, so med drugim naredili tudi reformo javnega šolskega sistema po vsej deželi. V Managui so odprli večji šolski center za izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Prej so gluhe otroke starši praviloma puščali doma, saj je bila gluhost stigmatizirana. V družinah so ponavadi za sporazumevanje z gluhim otrokom uporabljali nekaj preprostih kretenj, vendar le za nujno vsakdanje sporazumevanje.
V glavnem mestu Nikaragve je bila sicer že nekaj desetletij manjša šola, v kateri so gluhe poskušali naučiti govoriti špansko, a velikih uspehov ni imela. Šele z odprtjem večje šole so se prvič zbrali skupaj gluhi otroci z različnih koncev dežele, ki se prej v večjem številu niso mogli družiti. In prav veliko število otrok, ki so se znašli skupaj brez učinkovitega sredstva za medsebojno sporazumevanje, je bil ključni element, ki je pripeljal do stvaritve novega jezika.
Otroci se pogovarjajo, vendar jih učitelji ne razumejo
Učitelji so poskušali otroke na šoli poučevati po nekakšnih ruskih metodah z vizualno abecedo, ki so jim jo svetovali sovjetski inštruktorji, a niso bili uspešni. A otroci so se začeli spontano družiti tudi zunaj šole in se obiskovati po domovih kot običajni otroci. Počasi so učitelji presenečeno začeli ugotavljati, da otroci zelo dobro komunicirajo med seboj. Čeprav so se z ročnimi kretnjami med seboj presenetljivo dobro sporazumevali, so jih učitelji težko razumeli.
Junija 1986 je šolsko ministrstvo Nikaragve navezalo stik z ameriško znanstvenico Judy Kegl, ki je bila strokovnjakinja za lingvistiko govorice s kretnjami. Povabili so jo, da obišče šolo za gluhe v Managui in ugotovi, kako se otroci sporazumevajo. Takrat triintridesetletna profesorica se je seveda takoj podala na pot.
Biti priča »velikemu jezikovnemu poku«
Keglova je hitro ugotovila, da se otroci ne sporazumevajo s katero od mnogih že uveljavljenih govoric s kretnjami, ampak da so razvili povsem nov način sporazumevanja s kretnjami. Po nekaj dneh opazovanja ji je uspelo razbrati znak za »hišo« oziroma »dom« in otroke nekako vprašati, kje živijo. Vsak otrok se je odzval s serijo zapletenih, a na prvi pogled povem nesmiselnih ročnih kretenj. Šele pozneje je ugotovila, da so te kretnje zares natančen opis, s katerimi ji je vsak otrok posebej povedal, kako se z avtobusom pride do njegovega doma.
Na začetku je imela velike težave, saj ni znala izluščiti slovnice jezika, ki so ga uporabljali gluhi otroci. Pozneje se je spominjala, da se ji je najprej vse skupaj zdelo zelo kaotično. Po treh tednih je obiskala še šolo za mlajše otroke. Tam je že prvi dan opazovala deklico, ki je prepevala na dvorišču šole in zraven hitro in ritmično gestikulirala z rokami. Keglova je ugotovila, da ne gre le za preprosto mimiko, ki jo je prejšnje tedne opazovala pri starejših otrocih: »Gledala sem jo in pomislila: neverjetno, deklica uporablja nekakšna pravila.« Ann Senghas, ki je bila takrat asistentka Keglove, se dogodka spominja z navdušenjem: »To so sanje vsakega lingvista. Kot da bi bila navzoča pri velikem poku.«
Razkrivanje slovnice novega jezika
Da bi ugotovila pravila govorice, ki so jo uporabljali mladi otroci, jih je Keglova prosila, naj ji ponovijo preproste zgodbice, ki jim jih je predstavila s pomočjo risanih junakov slikanice za otroke. Tako je s skrbnim opazovanjem otrok počasi začela spoznavati slovnico povsem na novo nastalega jezika. Opazila je nekaj zelo zanimivega. Isto zgodbico o mački, ki je pojedla žogo in se nato kotalila po cesti, so starejši otroci povedali drugače kot mlajši. Starejši so za kotaljenje navzdol uporabili eno samo gesto, medtem ko so mlajši razdelili gibanje in njegovo smer v dva ločena znaka, kot to naredimo v govorjenem jeziku.
Kako razumeti to pomembno razliko med jezikom mlajših in starejših otrok? Keglova je postavila hipotezo, da so bili starejši otroci pionirji v ustvarjanju novega jezika in so iznašli osnovne kretnje, ki so postale nosilci pomena. A to še ni bil pravi jezik, ampak nekakšna latovščina. Nato so v šolo prišli tudi mlajši otroci v starosti pet ali šest let, ki so zametke jezika kretenj svojih starejših sošolcev hitro prevzeli in iz kretenj ustvarili pravi jezik. »Resnični jezik se je pojavil šele v generaciji otrok, ki so bili izpostavljeni latovščini kretenj,« pravi Keglova.
Kaj vemo o naravi jezika?
Danes so s posebnim univerzalnim sistemom zapisovanja kretenj (SignWriting) v jezik gluhih otrok iz Nikaragve, ki ga po približnih ocenah uporablja tri tisoč ljudi, prevedeli že nekaj knjig in učbenikov. Opravljenih je bilo tudi veliko študij in napisanih mnogo znanstvenih razprav, v jedru katerih je seveda prav tisto ključno vprašanje, v zvezi s katerim je berlinska akademija znanosti leta 1769 razpisala nagrado za odgovor. O tem, koliko je jezik ljudem prirojen oziroma priučen, si strokovnjaki danes še zdaleč niso enotni.
Vsekakor nam je odkritje spontanega nastanka novega jezika gluhih v Nikaragvi prineslo veliko novih spoznanj, ki nam pomagajo pri iskanju odgovora na veliko vprašanje o naravi jezika, ki si ga ljudje postavljamo vsaj že od časov egiptovskega kralja Psametiha, če ne dlje.
