Septembra 1941, ko je bil večji del Evrope že pod Hitlerjevo okupacijo in je kazalo, da bodo Nemci v vojni zmagali, je vodilni nemški fizik, eden od očetov kvantne fizike in Nobelov nagrajenec Werner Heisenberg, odpotoval v Köbenhavn, da bi se sešel s svojim učiteljem, danskim fizikom Nielsom Bohrom. Njuno srečanje sredi druge svetovne vojne, ko je Heisenberg vodil nemški poskus izdelave atomske bombe, Bohr pa je kmalu zatem pobegnil iz zasedene Evrope in se pridružil zavezniškim poskusom, da bi prehiteli Nemce, je imelo velik pomen tako za oba fizika kot za zgodovino dvajsetega stoletja. Obisk je potekal v napetem ozračju, saj sta se srečala nekdanja bližnja sodelavca in prijatelja, ki sta veliko let preživela skupaj, zdaj pa sta bila vsak na drugi strani velike vojne.
Zakaj je prišel?
Zakaj je Heisenberg sredi vojne obiskal Bohra? Kaj sta se pogovarjala? Je Heisenberg resnično želel podatke o izdelavi atomskega orožja ali je prišel le na prijateljski obisk? Bi se vojna lahko končala drugače, če bi Bohr Heisenbergu povedal vse, kar je vedel o tehničnih podrobnostih izdelave atomske bombe? Je bil morda pravi junak Heisenberg, ki je Bohru prenesel informacijo, da Nemci razvijajo atomsko orožje? Vsa ta vprašanja še vedno vznemirjajo zgodovinarje, saj si niso enotni v interpretaciji dogodkov, ki so se zgodili tisti skrivnostni septembrski teden na Danskem.
Angleški pisatelj Michael Frayn je o skrivnostnem medvojnem srečanju obeh velikih fizikov leta 1998 napisal dramo z naslovom Kopenhagen, v kateri je izvrstno predstavil najrazličnejše vidike nenavadnega srečanja. Drama je hitro postala uspešnica in prejela tudi več uglednih literarnih nagrad. Prva postavitev v gledališču je bila leta 1998 v Londonu, druga pa čez dve leti v New Yorku. Po drami so leta 2002 posneli tudi televizijski film z Danielom Craigom v vlogi Heisenberga in Stephenom Reo v vlogi Nielsa Bohra.
Kaj je želel?
V igri nastopajo zgolj tri osebe: Heisenberg, Bohr in njegova žena Margrethe. Dogajanje je postavljeno v nedoločen čas, ko so vsi trije glavni junaki že pokojni. Kot nekakšni duhovi, ki o svojem življenju še niso rekli zadnje besede, se spominjajo veselih in plodnih časov odkrivanja nove kvantne fizike kmalu po prvi svetovni vojni, nenavadnega medvojnega srečanja v Köbenhavnu, pa tudi povojnih poskusov, da bi poenotili interpretacije tega, kar se je zgodilo skrivnostnega septembra 1941 na Danskem.
Osrednji zaplet drame je vprašanje, ki ga že takoj na začetku prvega dejanja igre izreče Bohrova žena.
Margrethe: Ampak zakaj?
Bohr: Še zmeraj razmišljaš o tem?
Margrethe: Zakaj je prišel v Kopenhagen?
Bohr: Je to sploh še pomembno, ljuba moja, zdaj ko smo vsi trije že mrtvi?
Margrethe: Nekatera vprašanja ostanejo še dolgo potem, ko so njihovi lastniki že pokojni. Lebdijo kot duhovi. Iščejo odgovore, ki jih za časa življenja niso uspela najti.
…
Margrethe: Pogovor? S sovražnikom? Med vojno?
Bohr: Ljuba Margrethe, sovražnika pač nisva bila.
Margrethe: Bilo je leto 1941!
Bohr: Heisenberg je bil najin stari prijatelj.
Margrethe: Heisenberg je bil Nemec. Midva sva Danca. Bili smo pod nemško okupacijo.
…
Margrethe: Zakaj je torej to storil? Zdaj ne more biti nihče več prizadet, nihče več ne more biti izdan.
Bohr: Dvomim, če je tudi sam kdajkoli zares vedel.
Margrethe: In ni bil prijatelj. Ne več po tem obisku. To je bil konec slavnega prijateljstva med Nielsom Bohrom in Wernerjem Heisenbergom.
Kdaj se je zgodilo?
Petnajstega septembra 1941 je Werner Heisenberg iz Berlina odpotoval na Dansko, ki je bila takrat že pod nemško zasedbo. Uradni namen obiska je bila serija fizikalnih predavanj, ki naj bi jih imel na nemškem propagandnem centru v Köbenhavnu, a zares se je želel predvsem srečati s svojim starim mentorjem in prijateljem Nielsom Bohrom. Heisenberg je na Danskem ostal ves teden. Z Bohrom se je večkrat srečal na inštitutu, trikrat ga je obiskal tudi v domači hiši.
Kot je Heisenberg zapisal v pismu, ki ga je že med obiskom na Danskem pisal svoji ženi, je v Köbenhavn prispel v ponedeljek zvečer in takoj z železniške postaje pohitel najprej do Bohrove hiše. Čeprav je bilo tisti dan vreme lepo in so se videle zvezde, ga je v Bohrovi hiši pričakalo bolj temačno ozračje. Zakonca Bohr sta ga sicer lepo sprejela, a hitro so se sporazumeli, da o politiki ne bodo govorili. Heisenberg je pozneje v pismu ženi zapisal, da je tisti večer »še dolgo sedel sam z Bohrom,« preden ga je po polnoči Bohr pospremil do tramvaja.
Heisenberg je spet obiskal Bohra na domu še v sredo zvečer in v soboto, ko naj bi bilo ozračje najbolj prijazno. »Večji del večera smo se pogovarjali o povsem človeških težavah. Bohr je nekaj na glas prebral, sam pa sem zaigral Mozartovo sonato v A duru.« Zapisi v Heisenbergovem pismu tako ne potrjujejo, da bi se dolgoletno prijateljstvo med obema fizikoma na hitro razdrlo. Če je verjeti Heisenbergovemu zapisu, sta se tudi po tretjem srečanju razšla kot prijatelja. Zelo verjetno sta šele čez nekaj let vsak zase za nazaj spoznala vso grozo in možne posledice njunih takratnih pogovorov.
Kaj je kdo vedel?
Po vojni se Heisenberg in Bohr nikakor nista mogla sporazumeti, kaj sta se zares pogovarjala med svojimi srečanji tisti usodni teden v septembru 1941. Gotovo pa je, da sta se še kako zavedala resnosti takratne zgodovinske situacije.
Kot vemo danes, so bili Nemci prepričani, da je za atomsko bombo potrebno veliko več jedrskega goriva, kot se je pozneje izkazalo. Heisenberg je bil še ob koncu vojne prepričan, da za bombo potrebuje nekaj ton urana 235, čeprav ga je bilo zares dovolj že nekaj deset kilogramov. To informacijo je Bohr med njunim srečanjem leta 1941 v Köbenhavnu že imel, ne pa tudi Heisenberg. Že malenkost napačno izgovorjena beseda bi Heisenberga lahko opozorila, da so Nemci na napačni poti. Zato je moral biti Bohr zelo pazljiv.
Zakaj me nihče ne razume?
Vsa drama spretno prepleta strokovne razprave s področja kvantne fizike, ki sta jo oba fizika kot velika prijatelja skupaj ustvarjala pred dobrim desetletjem, s problemom nejasne interpretacije njunega srečanja med drugo svetovno vojno. Vzporednico med problemom interpretacije kvantne fizike in težavo z interpretacijo njunega medvojnega srečanja, ki se v najrazličnejših variacijah pojavi še mnogokrat med samo igro, napove že Heisenberg v svojem prvem monologu, kmalu po začetku igre.
Heisenberg: Zdaj, ko smo vsi že pokojni, sta samo dve stvari, po katerih se me bo svet spominjal. Ena je načelo nedoločenosti, druga pa je moj skrivnostni obisk Nilsa Bohra v Kopenhagnu leta 1941. Vsakdo razume nedoločenost. Ali vsaj misli, da jo razume. Nihče pa ne razume moje poti v Kopenhagen. Znova in znova sem jo pojasnjeval. Samemu Bohru in Margrethe. Preiskovalcem in vojaškim obveščevalcem, novinarjem in zgodovinarjem. Več ko sem pojasnil, bolj je bilo vse skupaj nejasno.
Kaj bi, če bi?
Tako kot junaki drame, ki odgovor na ključno vprašanje, kako interpretirati srečanje v Köbenhavnu, iščejo vso dramo, a jim dokončnega odgovora nanj ne uspe najti, se tudi zgodovinarjem ne uspe poenotiti pri interpretacijah. Že po prvi uprizoritvi drame se je pojavilo tudi nekaj novih dokumentov, ki so dogodek še bolj osvetlili, hkrati pa odprli nove možnosti za interpretacije.
Po premieri igre v New Yorku je k Michaelu Fraynu pristopil mož, ki se je predstavil kot Jochen Heisenberg, Wernerjev sin. Povedal mu je, da Heisenberg kot lik v drami nikakor ni podoben njegovemu očetu: »Nikoli nisem videl, da bi moj oče kazal čustva o čem drugem kot o glasbi.« Verjetno je imel v mislih Heisenbergove zadnje besede ob koncu Fraynove igre.
Heisenberg: Naši otroci in otroci naših otrok. Obvarovani, zelo mogoče, z enim samim kratkim trenutkom v Kopenhagnu. Z dogodkom, ki ne bo nikoli povsem določen in pojasnjen. S tem zadnjim jedrom nedoločenosti v samem bistvu stvari.
