Pisati o klimatskih spremembah ni preprosto. Hitro se namreč lahko zgodi, da začne pisec poenostavljati in pozivati k akciji, saj so nekateri podatki resnično alarmantni, po drugi strani pa tudi vestno navajanje različnih strokovnih mnenj ni dobro, saj bralci nehote dobijo občutek, da še strokovnjakom ni povsem jasno, kaj se dejansko dogaja, zato resnejši ukrepi niso potrebni.
Ne glede na prepletenost interesov in raznih lobijev, ki ves čas spremljajo raziskovanje vplivov človeka na naravo, je dvomljivcev med strokovnjaki, ki interpretirajo spremembe v okolju kot del naravnega procesa in ne kot posledico vpliva civilizacije, vedno manj. Zadnja leta postaja vse bolj jasno, da je človek že toliko posegel v naravno okolje na Zemlji, da se to pozna globalno na celem planetu. Neposrednih podatkov in meritev je vsak dan več. Danes si bomo podrobneje ogledali le presenetljivo spoznanje, da sončevi žarki na zemeljski površini niso več enako močni, kot so bili še pred kratkim.
Zemljino površje je manj obsijano
Se vam kdaj zazdi, da sonce ne sveti več enako močno, kot je nekoč? Večina nas verjetno nima takega občutka, a meritve kažejo, da prihaja na zemeljsko površje manj sončeve svetlobe, kot jo je pred nekaj desetletji. Zmanjšanje jakosti sončeve svetlobe je med prvimi opazil izraelski znanstvenik dr. Gerry Stanhill. Nekaj desetletij je zbiral podatke o sončevem sevanju nad bližnjevzhodno puščavo, da je lahko svetoval pri gradnji in vzdrževanju tamkajšnjih namakalnih sistemov. Prve sistematične meritve sončevega sevanja je izvedel že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, pred kratkim pa je obsežno meritev ponovil in presenečen ugotovil, da je prišlo v nekaj desetletjih nad področjem, kjer je izvajal meritve, do neverjetnega 22 odstotnega zmanjšanja količine sončeve svetlobe, ki prispe skozi atmosfero do zemeljskega površja.
Garry je pojav slabljenja sončne svetlobe poimenoval »globalno mračenje« (global dimming), a takoj po objavi svojih rezultatov leta 2001 ga znanstveni kolegi niso jemali pretirano resno. Ko je v literaturi pregledal dostopne meritve za zadnjih nekaj desetletij, s pomočjo katerih je lahko neposredno ali posredno sklepal na jakost sončeve svetlobe, je ugotovil, da prihaja do podobnega »mračenja« tudi nad drugimi zemeljskimi področji. Nad ZDA se je sončna svetloba oslabila za 10 odstotkov, nad nekaterimi deli Rusije kar za 30 odstotkov, nad Anglijo za 16 odstotkov. V povprečju je sončno sevanje globalno šibkejše za 1 do 2 odstotka vsako desetletje v obdobju zadnjih petdeset let.
Klimatologi so se zavedli resnosti pojava šele pred kratkim, ko so na različnih koncih sveta in z različnimi metodami zaznali enak pojav. Zelo močan posreden argument za globalno zmanjševanje moči sončevega sevanja na zemeljskem površju so tudi podatki o izhlapevanju vode na meteoroloških postajah po vsem svetu. Ena od temeljnih meteoroloških meritev je tudi določanje, koliko vode izhlapi vsak dan iz posebne posode, ki jo po očitanju vedno znova napolnijo. Meteorologi so ugotovili, da je potrebno posodo dnevno vedno manj polniti, saj izhlapi manj vode, kot jo je pred desetletji. To pa lahko pomeni le, da sončevi žarki na zemeljski površini niso več tako močni, kot so bili nekoč.
Glavni krivec so saje in drugi ostanki gorenja
Ker se količina sevanja, ki jo Sonce pošlje na Zemljo, v zadnjih desetletjih ni bistveno spremila, to pomeni, da je pojav mračenja posledica odboja sončevih žarkov v ozračju, še preden se uspejo prebiti do površja Zemlje. Globalno mračenje oziroma zmanjševanje količine sončevega sevanja na zemeljskem površju je atmosferski pojav, ki ga povzroča onesnaženje zraka.
Kurjenje premoga, nafte in lesa, pa naj gre za avtomobile, elektrarne ali domače peči, ne proizvaja samo nevidnega ogljikovega dioksida, ki povzroča učinek tople grede in tako posredno segrevanje ozračja, ampak tudi male sajaste delce. Vsi vemo, da prepušča zadimljeno ozračje manj svetlobe, kot recimo »sprano« ozračje takoj po dežju. Ko je v ozračju veliko zelo malih prašnih delcev, se nanje vežejo vodne kapljice in nastanejo oblaki. Ti oblaki delujejo kot ogledalo, ki del sončne svetlobe vrača nazaj v vesolje. Večje število drobnih kapljic ima večjo skupno površino kot manjše število večjih kapljic. Čeprav je skupna količina vode enaka, odbija oblak iz manjših kapljic več svetlobe, saj je površina kapljic večja.
Znanstvenike skrbi, da lahko »mračenje« zmanjša izhlapevanje vode iz oceanov in drugih vodnih površin in tako spremeni porazdelitev in količino padavin po svetu. Domnevajo, da je bilo prav globalno mračenje glavni vzrok za veliko sušo v podsaharski Afriki, ki je v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja zahtevala sto tisoče življenj. Takrat naj bi bilo za zmanjšanje padavin oziroma za izostanek vsakoletnega deževja na področju Severne Afrike krivo prav nezadostno izhlapevanje vode zaradi manjše intenzivnosti sončevih žarkov nad severno zemeljsko poloblo. Danes obstoji resna bojazen, da se nekaj podobnega sedaj dogaja v Aziji, kjer prebiva skoraj polovica vseh ljudi na Zemlji. Če Azija začasno izgubi monsunsko deževje, bo prizadetih več milijard ljudi.
Je onesnaženje neba zakrilo učinek tople grede?
Najbolj zaskrbljujoča posledica globalnega mračenja pa je, da je zmanjševanje jakosti sončevega sevanja zakrilo resnične razsežnosti učinka tople grede, ki segreva naš planet. Učinek tople grede povzročajo nekateri plini v ozračju, ki delujejo kot izolacija oziroma oblačilo Zemlje in preprečujejo njeno ohlajanje. Več kot je ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov v atmosferi, bolj je Zemlja »oblečena« in večjemu delu sončeve energije prepreči, da bi se izsevalo nazaj v vesolje. Če se količina ogljikovega dioksida v ozračju zveča, to pomeni, da je Zemlja oblekla dodatno plast svojih oblačil in tako oddaja manj toplote v vesolje. Temperatura Zemljinega površja se zato zviša.
Vse kaže, da je prav globalno mračenje ublažilo efekt tople grede in segrevanje ozračja, saj so saje v ozračju zmanjšale količino sončeve energije, ki je prispela do zemeljskega površja. Ker je bil vnos energije manjši, se ozračje ni toliko segrelo, kolikor novih oblačil je dobilo v obliki toplogrednih plinov. Dva nasprotujoča si človeška posega v ozračje sta se medsebojno izničevala in povzročila, da pravih razsežnosti klimatskih sprememb še nismo opazili. Izpuščanje sajastih delcev v ozračje nas hladi, izpuščanje toplogrednih plinov greje.
Klimatologi in teroristični napad na ZDA
Med tridnevno prepovedjo vseh poletov nad ZDA po terorističnem napadu na New York in Pentagon septembra 2001, je bilo nebo nad ZDA nenavadno čisto in jasno. Meteorologi so se hitro lotili sistematične študije in pokazali, da se je zaradi odsotnosti značilnih belih črt, ki jih reaktivna letala puščajo za seboj na nebu, bistveno povečala tudi razlika med najvišjo in najnižjo temperaturo v intervalu dneva in noči. Po zbranih meritvah z vseh meteoroloških postaj s področja ZDA so presenečeno ugotovili, da lahko zaznajo razliko ene cele stopinje, če primerjajo meritve temperaturnega razpona med najnižjo in najvišjo temperaturo v obdobju treh dni, ko poletov ni bilo, s povprečjem meritev, ko prepovedi poletov ni bilo.
Nadgradnjo tridnevne študije med prepovedjo poletov v ZDA so pred kratkim izvedli na Maldivih. V sklopu mednarodnega eksperimenta so primerjali obsijanost otočja na severnem in južnem delu. Rezultati so bili osupljivi. Razlika v obsijanosti s soncem na obeh delih otočja je bila kar 10 odstotna. Na severnem delu otočja, kjer je onesnaženje, ki prihaja iz Indije, večje, je bila obsijanost bistveno manjša kot na južnem delu, kjer je onesnaženja iz Indije bistveno manj.
Kaj storiti?
Danes vemo, da se je povprečna temperatura na zemeljskem površju v zadnjem stoletju dvignila za dobre pol stopinje. Klimatski modeli, ki napovedujejo gibanje povprečne temperature v prihodnosti, do nedavno globalnega mračenja oziroma slabljenja sončeve svetlobe niso upoštevali, zato je zelo verjetno, da so napovedi rasti temperature za enaindvajseto stoletje močno podcenjene. Segrevanje ozračja zaradi učinka tople grede je verjetno dosti večje, kot so predvidevale dosedanje napovedi. Zgolj odstranjevanje sajastega onesnaženja, ki zastira sončno svetlobo, hkrati pa dopuščanje enakih izpustov toplogrednih plinov v ozračje, lahko segrevanje ozračja še bistveno pospeši.
