Znanost in etika (e-poštna razprava članov uredništva)

Po moje »liberalno« stališče glede znanosti običajno vsebuje prepričanja (A):

1. Delanje znanosti je nekaj, kar je lastno človeku (kot racionalnem bitju). Prepovedovati ali omejevati znanost je torej isto kot prepovedovati ali omejevati misliti.

2. Znanost je resnična oziroma vsaj najbolj resnična od vseh konkurenčnih ali nekonkurenčnih spoznavnih poti. Prepovedovanje in omejevanje znanosti zato pomeni prepovedovanje in omejevanje dostopa do resnice.

3. Znanost napreduje. Zaviranje znanosti zato pomeni zaviranje napredka.

»Konservativno« stališče pa vsebuje nasprotno prepričanja (B):

1. Racionalnost, na kakršni je utemeljena znanost, predstavlja le en vidik človeške narave – in morda niti ne bistvenega.

2. Človek bogati svoje spoznanje sveta na različne načine, ki jih ne moremo preprosto hierarhično urediti.

3. Napredek je relativen pojem, odvisen od izbrane množice vrednot.

Druge tri trditve so videti na prvi pogled razmeroma sprejemljive, tudi za marsikaterega znanstvenika »liberalca«. To, da iz njih neposredno lahko izpeljemo stališča, ki si prizadevajo za postavljanje mej znanosti, po moje kaže, da teh ne moremo preprosto imeti za praznovernost. Najprej torej trdim, da ima konzervativno stališče racionalno podlago. Drugič, shematično poskušam skicirati dve po moje najpomembnejši stališči, iz katerih nazadnje izhaja moje stališče.

1. »EKOLOG«. To, kar moderni svet imenuje napredek, pri tem pa se sklicuje na napredek znanosti in tehnologije, je posledica parcialnega pogleda, ki ne vidi nazadovanja in degradacije na drugih področjih – izginjanje ekosistemov in vrst, globalno uničevanje okolja, izginjanje človeških kultur… (B3) Ali ni to posledica napačne lestvice vrednot, ki jih ima zahodna kultura? Vsako novo znanstveno in tehnološko spoznanje ta kultura vrednoti kot pozitivno samo po sebi, morebitne negativne posledice pa pripiše naključni zlorabi. Ali ni končno čas, da logiko obrnemo, in se vprašamo, če ni problem v sami znanosti? Ta je kot »čarovnikov vajenec«, ki se igra s silami, ki jim še ni dorasel. Vsak problem, ki je v bistvu posledica znanstveno-tehnološkega razvoja, je za znanost dodatni argument za nadaljnji razvoj, ki je edina pot za rešitev tega problema. To pa je začaran krog. Potegnimo torej zavoro, razvijajmo znanja, ki so enako vredna kot znanstveno-tehnološko (npr. znanja drugih kultur o sobivanju z naravo), razvijajmo vrednote, ki niso vpete v logiko potrošniškega uživanja v vedno novih tehnoloških igračah itd. (B2, B3)

2. »MORALIST«. V mislih imam nekako tisto stališče, ki ga zagovarjajo ljudje, ki sedijo v različnih etičnih komisijah in ki načeloma niso tako radikalni kot »ekologi«, ampak večinoma sami pripadajo establišmentu. Poleg tega se identificirajo s krščansko moralo in njenimi vrednotami, čeprav se pri argumentaciji ne sklicujejo neposredno na religiozne trditve. Po moje je to stališče mogoče racionalno zagovarjati, če temelji na naslednjih prepričanjih: Znanost je dejavnost, ki se dogaja v družbi, je na neki način družbena dejavnost. Zato je tudi lahko podvržena družbeni presoji. To je očitno različica prepričanja (B1), saj relativizira znanost kot generično človekovo dejavnost (A1) in jo uvrsti na raven ostalih, denimo kmetijstva, ki ga pač lahko omejujemo in usklajujemo z interesi celotne skupnosti. Če je tako, tedaj je pri presoji znanstvene dejavnosti upravičeno upoštevati celo paleto družbenih vrednot, ki so med seboj lahko nasprotujoče, vendar nimamo nobenega argumenta, na podlagi katerega bi rekli, da so ene bolj pravilne ali racionalne od drugih – varianta (B2). V tem smislu je na primer ob vprašanju kloniranja treba enakovredno upoštevati pomisleke kristjana kot prepričanja raziskovalcev.

Jaz se s tako argumentacijo lahko do neke mere strinjam. Problematična pa se mi zdi, ko se na taki podlagi začnejo sestavljati nekakšni moralni kodeksi, ki naj bi bili racionalno utemeljeni. »Bioetika« v tem smislu zame ne obstaja oziroma je le dimna zavesa za tisto, za kar v resnici gre: usklajevanje in, zakaj ne, politični boj različnih vrednot. V tem smislu je npr. zame enako nepomembno filozofsko-logično dokazovanje, da človek ni subjekt pravic pred rojstvom, kot dokazovanje, da je. (Nepomembno s stališča rezultata, ki ga želimo doseči, to je ustvarjanju konsenza o normi nekega ravnanja, da ne bo pomote. Sam proces razprave je s filozofskega stališča zelo zanimiv, ampak ne glede na vso argumentacijo se bo na koncu omejilo na prepričanje – kot kristjan sem proti abortusu, na primer. )

1. SMER, V KATERO RAZMIŠLJAM SAM. Svoje stališče opredeljujem kot konzervativno zato, ker se načelno strinjam s tem, da bi bilo treba znanstvenemu raziskovanju določiti meje; konkretno, podpiram npr. prepoved raziskovanja reproduktivnega kloniranja človeka, močno sem zadržan do ustvarjanja genetsko modificiranih organizmov in določenih smeri medicinskih raziskav. Če bi moral odločati na referendumu, ali davkoplačevalski denar nameniti vesoljskim raziskavam ali izboljšavi kakovosti življenja, bi se morda odločil za slednje. (Konec koncev, ali ni vprašanje financiranja danes eden ključnih mehanizmov omejevanja znanosti ali določanja smeri raziskav?). Ugovor, da v navedenih primerih mešam ravni znanosti in tehnike, zavračam – če pustimo ob strani vprašanje, za kakšno razliko sploh gre, je vsaj v primeru biotehnologije očitno, da je oboje neposredno prepleteno in neločljivo.

Upravičenost omejevanja utemeljujem na nekaterih prepričanjih, ki jih delim z »ekologom« in »moralistom«.

Tako se z ekologom strinjam, da argument napredka ni zadosten, da bi z njim zavrnil vsako omejevanje znanosti. Proti temu je ponavadi uporabljen argument ad personam:

»Ali bi bil (si) res proti tehnologiji xy, ki ti bo (je) rešila (olajšala, polepšala) tvoje življenje (tvojega bližnjega, množice ljudi …).« Po moje ta argument ni veljaven, ker povsem vmesno vprašanje obče presoje nekega človeškega projekta navidez razveljavlja z izbiro, ki izvira iz nekega posebnega položaja. Ali lahko res na isti ravni primerjamo Einsteinova razmišljanja o atomski bombi in hipotetično dilemo matere vojaka, ki bi mu končanje vojne kot posledica uporabe AB rešilo življenje? Po moje ne. To seveda ne pomeni, da zavračam vsak premislek o možnih koristih neke nove tehnologije, do katere bo pripeljal napredek znanosti. Ravno nasprotno, tak premislek je nujen. Nasprotujem le temu, da se možno korist uporabi kot apriorni argument (»Bi se odrekel avtu, računalniku, antibiotiku …?«), ker to v resnici ni. Po moje, in tu pritrjujem (B3), je v moči človeštva, da izbere takšno ali drugačno smer razvoja. Drugače povedano, atomska bomba ni nujna.

Strinjam se z mojim »moralistom«, ki meni, da znanost ni izvzeta iz družbe in politike in da je neodvisna od družbenega konsenza vrednot in kompromisa političnih odločitev. Mislim pa, da namesto dokaj brezplodne razprave o »etiki« (kje se začne/konča življenje, bi človeški klon imel integriteto, ali z GMO-ji posegamo v stvarstvo itd) potrebujemo predvsem globalno politično razpravo, v kateri bi priznali naše medsebojno različne vrednote in vrednotenja. Kot velja za ostala politična vprašanja (uspešna družba je konec koncev tista, v kateri skupaj živijo in delujejo ljudje s popolnoma različnimi prepričanji), bo tudi vprašanja, kaj znanost sme in kaj ne sme, treba reševati na politični način. Tu po moje obstaja nezasedeno mesto za družbeno delovanje znanstvenikov – če jih zanima, naj kot državljani argumentirajo, zakaj financirati/dopustiti to in to raziskavo. (Dobro, zdaj pretiravam, ne mislim na vsak konkretni projekt, ampak na velike sklope, kot so GMO in podobno). Sklicevanje na skupino argumentov A v političnem polju pač ni primerno, učinkovito in vljudno.

Na tem mestu se moram dotakniti še ugovora, ki ga je nakazal Sašo: ali ni zgodovinsko gledano politika predstavljala nerazsvetljeni, iracionalni dejavnik, s katerim so se še od Galilejevih časov borili pogumni in svobodomiselni znanstveniki/učenjaki? Ali ni bila vselej »znanost« na strani svobode, da resnice sploh ne omenjamo? Ali nismo tedaj s svojim zagovarjanjem pravice političnih posegov po svoje enaki cerkovnikom in inkvizitorjem starih časov?

Mislim, da analogija ni primerna iz vsaj enega razloga: politični prostor ni več strukturiran na zasebne svobodomislece in represivno, nazadnjaško oblast. Svoboda je vključena v družbo na čisto drugačen način kot v »ancient régime«, prav tako je na čisto drugačen način v družbo vključena znanost – njena družbena vloga je povsem neprimerljiva s tisto v predmoderni družbi. Če bi hotel biti zloben … Ne rečem, da tudi danes ne najdemo okoliščin, ki so na prvi pogled dejansko videti analogne – npr. boj proti darvinizmu v južnih baptističnih državah –, vendar jih po moje nikakor ne moremo posplošiti in iz njih sklepati o splošnem družbenem položaju znanosti. Na splošno v modernih družbah znanost zaseda najpomembnejši položaj tako glede vednosti kot glede ekonomskega pomena.