Temeljni namen e-poštne izmenjave argumentov o aktualni izbrani temi med člani uredništva Proteusa, katere povzetek objavljamo, ni iskanje “pravih” odgovorov ali skupnih stališč, ampak predvsem odpiranje vprašanj in spodbujanje razprave o vsebinah, za katere se morda zdi, da so na prvi pogled povsem jasne in neproblematične, a se že po krajši razpravi kmalu pokaže, da si še glede formulacije vprašanj nismo enotni, kaj šele glede odgovorov.
Dva vidika razsvetljenstva
Prvo vprašanje je, kaj razumeš kot razsvetljenski ideal. Jaz bi tu uporabil najbolj ekonomično Kantovo definicijo: človek oziroma človeštvo naj odraste, to pa je mogoče le, če začne uporabljati svoj lastni razum, namesto da se opira na predsodke in avtoritete.
Drugo vprašanje je, kaj tako opredeljeni napredek (odraščanje) pomeni. Nedvomno vsebuje napredek znanosti, ki je opredeljena natančno kot tisto znanje o svetu, ki ga pridobimo, če uporabljamo razum. V nasprotju z recimo mitsko razlago sveta, ki razum uporablja v manjši meri in bi v Kantovem smislu tedaj predstavljala neke vrste »otroško znanje« .
Stališče, ki si ga opredelil kot postmoderni relativizem diskurzov, izhaja iz prepričanja, da je v zgornjem argumentu vsebovan določeni petitio principii, z drugimi besedami, da Kantov »razum« ni neka nevtralna človekova sposobnost, temveč specifična oblika vednosti, ki samo sebe razglasi za naravno, da bi diskvalificirala konkurenčne vednosti kot obremenjene s tradicijo, predsodki, avtoritetami itd. Mislim, da ima ta kritika nekaj resnih argumentov, ki potekajo tako v smeri prikaza kulturne pogojenosti znanstvenega diskurza (npr. Kuhn), kot obratno, v smeri prikaza povsem racionalne strukture konkurenčnih »primitivnih« vednosti (npr. Levi-Strauss), argumentov, ki jih ne moremo odpraviti zgolj s sklicevanjem na intuicijo, da je znanstvena razlaga sveta očitno najbolj resnična. Ampak dobro, priznam, da zadeve nimam povsem razčiščene niti sam pri sebi; za neposvečene v filozofskem čebljanju – tako in tako gre za enega izmed »million dollars question« sodobne teorije.
Zato bi problem poskusil razviti v drugi smeri. Recimo, da pristanemo na razsvetljensko stališče glede znanosti. Ampak razsvetljenski ideal vsebuje še en vidik, poleg napredka vednosti – Kant in drugi praviloma govorijo, da odraščanje pomeni tudi osvobajanje človeka, razsvetljenstvo pomeni tudi napredek človekove svobode. To lahko s Kantom imenujemo »moralni napredek« ali pa si zadevo bolj živo predstavljamo kot nekaj, kar običajno imenujemo kar družbeni napredek. Ta napredek lahko recimo ponazarja odprava suženjstva, splošna volilna pravica, enakost spolov, občutljivost družbe za socialne razlike, svoboda govora itd. (Opazili bomo, da »postmoderni relativizem diskurzov« lahko analogne argumente, kakor glede relativizacije znanstvene vednosti, uporabi tudi za relativizacijo moderne politične forme. A mi smo se tako ali tako odločili, da to pustimo ob strani in poskušamo izhajati iz samega razsvetljenskega diskurza. Je pa zanimivo, pa upam, da ne bo izpadlo cinično, da je po mojem občutku »spontani filozofiji znanstvenikov« na splošno ta drugi relativizem bistveno manj tuj kot prvi.)
Kakorkoli, moja poanta je, da kolikor govoriš o razsvetljenskem idealu, moraš upoštevati oba vidika, ki ju ta vsebuje. Morda se motim, ampak zdi se mi, da ti izvedeš neko redukcijo in se sklicuješ le na prvi vidik.
Tretje vprašanje, v kakšnem razmerju sta oba vidika razsvetljenstva? Če zavrnemo tisto najbolj optimistično varianto, da drug drugega vselej podpirata, moramo po moje dopustiti, da med »moralnim« in »intelektualnim« interesom človeštva lahko pride do nasprotja. Tako bi jaz interpretiral fenomen tipa atomska bomba. Ne v smislu, da človekov moralni oziroma družbeni napredek nekako zaostaja za napredkom znanosti, da človeštvo še ni zrelo za določena spoznanja ipd., ampak da določena racionalna spoznanja enostavno niso v interesu človeštva, gledanem s te moralne plati. (Ok, mogoče sem s to tezo že prekršil pravilo, da bo argumentacija znotraj razsvetljenskega diskurza, ampak vseeno poskusimo naprej …)
Toda ker sta oba interesa enako legitimna, ne moremo v imenu morale prepovedati razumevanja. Kakšne so tedaj posledice? Mogoče naslednje: (1.) V nasprotju s tradicionalnim razsvetljenskim pogledom priznati, da obstaja, in opredeliti problematični negativni presek med znanostjo in dobrobitjo človeštva. To je sicer dovolj radikalna trditev. Argumentiram jo lahko spet s hipotetičnim atomskim primerom – če bi to povzročilo uničenje človeštva, bi bilo za človeštvo vsekakor bolje, če do vednosti, ki je omogočila to uničenje, sploh ne bi prišli … (2.) Prav ta presek določiti kot polje, kjer je avtonomija znanosti pripravljena na samoomejitev. Če se po drugi strani zavedamo, da taka omejitev ni kar absolutna pravica družbe, saj posega na polje bistvene človekove zmožnosti, lahko mogoče iz tega vzajemnega priznanja pride do racionalnega dialoga in odločitve. (Primer tega bi lahko bilo morebitno soglasje glede raziskovanja kloniranja človeka …)
Glede tvojega primera kantovske etične dileme znanstvenika bi tako lahko ugovarjal: res je, znanstvenik bi ravnal v nekem smislu kantovsko etično, ko bi sledil kategoričnemu imperativu svojega razuma proti vsem zunanjim normativnim prepovedim. Ampak po drugi strani, Kant od imperativa, da bi bil ta res etičen, terja še nekaj, namreč njegovo univerzabilnost (imperativ tvojega ravnanja je etičen, če bi lahko postal obče pravilo …). Zdaj, s stališča moje hipoteze, da ostaja neka točka, kjer interes znanosti ni apriori vselej enak interesu človeštva, pa občost lahko doseže le tisti imperativ, ki na neki način to samoomejitev vzame nase …
Bi pa res nekoliko popravil svojo prejšnjo trditev, da je opredelitev tega polja čisto politična, v smislu spopada in soglasja različnih vrednot. Kot sva se zadnjič pogovarjala, bi morala biti dosežena z resnim racionalnim premislekom, ki bi realno ocenil morebitno nevarnost in posledice določenih tehnologij …
Luka Omladič
