Temeljni namen e-poštne izmenjave argumentov o aktualni izbrani temi med člani uredništva Proteusa, katere povzetek objavljamo, ni iskanje “pravih” odgovorov ali skupnih stališč, ampak predvsem odpiranje vprašanj in spodbujanje razprave o vsebinah, za katere se morda zdi, da so na prvi pogled povsem jasne in neproblematične, a se že po krajši razpravi kmalu pokaže, da si še glede formulacije vprašanj nismo enotni, kaj šele glede odgovorov.
Ali ni bila vsa velika znanost “etično sporna” v svojem času?
Včeraj sem na televiziji gledal predsednika Busha, ko se je obdan z otroki, katerih zarodki so bili pred leti določeni za uničenje, pa so jih dobre družine posvojile, pritoževal nad delno sprostitvijo raziskav matičnih celic, ki jo je izglasoval ameriški kongres. Napovedal je predsedniški veto, ker da takšne raziskave niso etične. Celo Združeni narodi so sprejeli neobvezujočo smernico proti raziskavam matičnih celic. Cerkveni veljaki najrazličnejših verstev so tudi načeloma proti. Sprašujem se, ali vso to nasprotovanje temelji le na kontroverznem stališču, da se človeško življenje začne že z oploditvijo, ali je zadaj še kaj drugega? Ni mi tudi jasno, zakaj so se verski skrbniki doktrine tako enoznačno poenotili pri tem stališču? V svetih besedilih takšne podrobnosti verjetno niso omenjene?
Če se ne motim, se tudi splošno mnenje v družbi nagiba k stališču, da je treba znanost brzdati, sicer lahko povzroči katastrofo: radioaktivnost, gensko spremenjeni organizmi GMO-ji, kloniranje… Zato obstajajo etične komisije, ki morajo odobriti posamezne tvegane raziskave. Sprašujem se, če je vse to res potrebno? Ali ni bila vsa velika znanost etično sporna v svojem času? Primerov je ogromno: Kopernik, Galilejo, seciranje trupel, Darwin, navsezadnje nekateri problematizirajo tudi Einsteina? Je danes tehnika tako napredovala, da so posledice morebitnih napak lahko toliko hujše? Ali mora družba izvajati nadzor nad znanostjo? Ali to sploh zmore?
Pred kratkim sem gledal dokumentarec, kaj vse so naravoslovci pred stoletji počeli s sabo, ker jih je recimo zanimalo, kako delujejo čuti. Potiskali so si razne paličice v oko, da bi videli, kako to zaznajo… Newton je menda celo umrl zaradi poskusov na sebi (po drugi različici se je zastrupil s kemikalijo alkimijskega poskusa). Ko so velikemu francoskemu znanstveniku Antoinu Lavoisierju med francosko revolucijo odsekali glavo na giljotini, se je z asistentom zmenil, da bo mežikal, dokler bo le mogel, tudi potem, ko bo glava že ločena od telesa. Menda je eksperiment uspel in so mežikanje res opazovali še kakih deset sekund.
