Če bi vse filozofe razvrstili po vplivnosti oziroma po tem, kakšen odmev so skozi stoletja in tisočletja v razvoju kulture pustile njihove ideje, bi bilo Platonovo ime gotovo prav pri vrhu seznama, če ne povsem na vrhu. Zato ne preseneča dramatični ton, s katerim je Platonove dosežke povzel Alfred North Whitehead v knjigi Proces in resničnost iz leta 1929, ko je zapisal: “Najzanesljivejša splošna oznaka evropskega filozofskega izročila je ta, da sestoji iz vrste opomb k Platonu.”
Običajni prikazi Platonove filozofije izhajajo iz predpostavke, da je Platon svojo filozofijo predstavil bralcu skozi besede, ki jih v njegovih dialogih izgovarja Sokrat. To je bila tudi v antiki dokaj uveljavljena interpretacija, saj je že antični doksograf Diogen Leartski je zapisal, da: “(Platonove) lastne nazore predstavljajo štiri osebe – Sokrat, Timaj, Tujec iz Aten in Tujec iz Eleje – in prav ko izreka Sokratove in Timajeve besede, Platon podaja svoje nauke.” Modernejša branja Platona se pokušajo distancirati od takšnega razumevanja Platona in ga poskušajo nekako rešiti pred podobo, ki jo je o njem ustvarila tradicija. Vendar pa je bila prav tradicionalna podoba Platona tista, ki je vplivala na razvoj misli skozi zgodovino, zato ne bo nič narobe, če se tule osredotočimo kar na običajno klasično interpretacijo Platona.
Začnimo predstavitev Platonovih dosežkov z njegovim učiteljem Sokratom, ki je imel navado, da je hodil po Atenskem trgu in poskušal ljudi zvabiti v pogovor. Menda jih je najprej spraševal po vsakdanjih rečeh in poskušal ugotoviti, na katerem področju so sogovorniki najbolj domači oziroma mislijo, da ga najbolj obvladajo. Nato je posameznega sogovornika z najrazličnejšimi podvprašanji pripeljal do ugotovitve, da o stvareh, o katerih je prej mislil, da so mu povsem jasne, zares nima trdnega znanja.
Splošna forma Sokratovega spraševanja je iskanje definicij tipa: “Kaj je X?” pri čemer je lahko X kateri koli pojem (svoboda, ljubezen, vrednota…) Sokrat vedno najprej “sesuje” vsako uveljavljeno definicijo. Vendar pa ne zapade v skepticizem, oziroma v spoznanje, da dobre definicije niso mogoče. Sokrat verjame v možnost dobre in trdne definicije, ki se je ne bo dalo sesuti. Vendar pa se hitro zastavi vprašanje, kako vedeti, kdaj je definicija dobra? S Sokratovo metodo lahko namreč pokažemo, da določena definicija NI dobra, ampak kako vedeti, da JE dobra? Tu priskoči na pomoč Platon.
Že Platonovi filozofski predhodniki so iskali najrazličnejše načine, kako razumeti in pojasniti dogajanja v naravi, in pri tem naleteli na mnoge težave. Poenostavljeno rečeno je bil problem, s katerim so se srečevali, bolj ali manj vedno enak: kako skupaj povezati svet, kot nam ga kažejo čuti, s čim bolj elegantno racionalno razlago, ki bi izhajala iz same narave sveta. Bolj moderno rečeno je bila temeljna težava takšnega praznanstvenega pristopa, kako uskladiti opazovanja s teorijo. Prepričanje, da je treba najti racionalni temelj razlage sveta v sami naravi oziroma svetu pojavov, je namreč vedno znova trčilo na težave. Kazalo je že, da za uspešno uskladitev teorije in opazovanja oziroma racionalnega jedra sveta in podobe sveta, kot nam jo kažejo čuti, ni več veliko upanja, dokler ni Platon predlagal rešitve, ki je do danes, v več kot dveh tisočletjih, verjetno prepričala največ ljudi!
Platon k zagati razmerja med teorijo in empirijo (med razumom in čuti) pristopi na povsem nov način, s čimer izvede pravo miselno revolucijo. Vpraša se, zakaj bi iskali racionalno bistvo v samem svetu, če so s tem težave? Kaj pa če je svet, ki nam je dostopen preko čutov, le podoba ali kopija nekega drugega sveta, s katerim teh težav ni? Če predpostavimo obstoj takšnega idealnega sveta, ki nam sicer čutno ni dostopen, se mnogo težav razreši.
Platonova stava je torej, da lahko svet racionalno razložimo le, v kolikor ne iščemo racionalnih bistev v čutnem svetu, ampak dojamemo čutni svet kot kopijo idealnega sveta idej. Jedro Platonove filozofije je torej prav vpeljava delitve sveta na ideal in podobo, na original in kopijo! S pomočjo te delitve, ki je glede na prejšnjo tradicijo filozofov nekaj bistveno novega, poskuša Platon ustvariti prvo veliko sintezo grške filozofije.
Danes si Platonov pristop še najlažje približamo na primeru matematike. Če iščemo kroge, trikotnike in podobne matematične ideje v samem čutno dostopnem svetu, bomo vedno naleteli le na približke. V čutnem svetu lahko opazimo skoraj idealne krogle, kocke in druga telesa, a samih idealov nikoli. Če v naravi ali kje drugje opazimo še tako lepo kocko, ne bo to telo nikoli zares povsem na ravni ideala. A idealno kocko imamo vseeno povsem jasno v mislih. Od kje nam torej ti idealni liki v glavi? Zakaj se nam zdijo določene oblike bolj pravilne kot druge? Zakaj recimo dojamemo balon kot skoraj idealno kroglo, ne pa obratno, krogle kot popačeno podobo nekakšne idealne balonaste oblike?
Platonov odgovor na takšna in podobna vprašanja je, da določene oblike in pojme dojemamo kot idealne zato, ker je bila naša duša še pred rojstvom “na obisku” v svetu idej, kjer so se ji v spomin vtisnile določene podobe (med drugim tudi idealni matematični liki). Tako sedaj v čutnem svetu le prepoznava te idealne like oziroma se spominja idej. Po Platonu spoznavanje ni nič drugega kot spominjanje idealov iz sveta idej.
Podobno kot je spoznavanje le spominjanje, je tudi ves čutni svet le približna podoba idealnega sveta. Po Platonovi “verjetni zgodbi” iz dialoga Timaj (gotovo spoznanje predstavljajo samo ideje, Timajeva zgodba pa govori o aplikaciji idej, zato ne more biti na isti ravni gotovosti), je čutno dostopni svet naredil domnevni obrtnik-stvaritelj (Demiurg) po podobi sveta idej. Čeprav se je trudil po svojih najboljših močeh, da bi naredil čim bolj verno kopijo sveta idej, je med originalom in kopijo še vedno določena razlika. Na eni strani imamo nespremenljivi, večni svet idej, na drugi strani pa minljivi, spreminjajoči se svet čutnih stvari. Bistveno razliko med obema svetovoma bi lahko poimenovali kar z besedo ČAS. Časovna dimenzija je prav tisto, po čemer se kopija sveta razlikuje od originala. Lahko bi celo rekli, da čas pri Platonu ni pravzaprav nič drugega kot ime za to “popačenje” oziroma za razliko med idealom in njegovo realizacijo.
Timajeva zgodba o zgradbi in nastanku čutnega sveta je prav zanimiva in je fascinirala tudi mnoge moderne fizike, ko so jo prvič brali (recimo Heisenberga). Demiurg namreč ves svet ustvari zgolj iz dveh tipov pravokotnih trikotnikov: prvi tip ima obliko polovice kvadrata, drugi pa obliko polovice enakostraničnega trikotnika. Iz teh dveh osnovnih likov izgradi različna trirazsežna telesa, ki ustrezajo osnovnim elementom (ogenj = tetraeder, zrak = oktaeder, voda = ikozaeder, zemlja = kocka). S tem, ko Demiurg gradi osnovne elemente sveta iz ravninskih likov, pravzaprav svet zgradi skorajda na enak način, kot otroci gradijo hišice iz kart, pri čemer ima na volj zgolj dve obliki trikotnih kart.
Vendar pa Platon ne pozabi, da je pri gradnji elementov iz “trikotnih kart” v igri še nekaj bistvenega. Ko postavlja Demiurg trikotnike skupaj v pravilna geometrijska telesa, gradi volumen oziroma zamejuje prostor. Platon imenuje to možnost grajenja trirazsežnih teles iz dvorazsežnih trikotniških likov HORA (posoda, sprejemnik, prostorskost… ). V kasnejši filozofski tradiciji so ta Platonov pojem interpretirali kot materijo, o čemer pa več pri Aristotelu.
Po klasičnem “filozofskem mitu”, ki ga opisujejo mnogi zgodovinski pregledi razvoja filozofskih idej, je Platon s svojo teorijo dvojnega sveta idealov in kopij ustvaril neke vrste sintezo med na eni strani Heraklitom, ki verjame čutom in v čutnem svetu ne uspe najti nič stalnega in nespremenljivega in Parmenidom, ki izhaja iz razuma in zaradi tega zavrača dejanski obstoj spreminjanja, kot bistvene lastnosti sveta. Platon je rešil ta spor tako, da je svet presekal na dvoje: na ideal, ki je dober za mišljenje in podobo, ki je dobra za čute. Tako naj bi bil volk sit in koza cela. Pa je res tako?
