Heraklit, Parmenid in prve kritike grškega naravoslovja

Grška filozofa Heraklit in Parmenid sta se rodila vsak na svojem koncu takratnega grškega sveta. Heraklit je bil doma iz Efeza ob jonskem morja na obali Male Azije blizu Mileta, kjer so domovali jonski naravoslovci, Parmenid pa se je rodil v Elei blizu današnjega Neaplja v južni Italiji. Tudi sicer sta si bila oba filozofa po nazorih zelo različna, a oba sta napisala, tako kot tudi njuni filozofski predhodniki, deli z istim naslovom O naravi, kar je bil takrat verjetno standardni naslov za filozofsko razpravo.

Heraklit iz Efeza

Jonski filozofi narave (Tales, Anaksimander in Anaksimen) so pri pojasnjevanju sveta izhajali iz osnovne prvine (počelo – arhé), ki je ves čas ista in nespremenljiva, spreminjajo se samo njeni vidiki (redčenje in zgoščevanje, spreminjanje stanja…). Narava (physis) prvine je takšna, da se lahko kaže na različne načine, čeprav je zares ves čas identična. Za milečane je bilo temeljno in resnično tisto, kar je stalno in nespremenljivo, spremembe pa je treba dodatno pojasniti.

Heraklit je bil do razmisleka miletskih naravoslovcev kritičen. Njihov pristop k razlagi narave je obrnil na glavo: zanj je dejansko spreminjanje, stalnost pa je le navidezna! Vendar pa vseeno Heraklitova logika ni daleč od filozofije narave jonskih naravoslovcev. Heraklitov zasuk je v obravnavi počela. Pri milečanih je identiteta in stalnost počela bolj kot ne materialna (voda, zrak, apeiron), medtem ko Heraklit ravno v materialnosti ne vidi nobene stalnosti: »Ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko niti se dvakrat dotakniti minljive bitnosti v istem stanju, temveč se ta v ostrini in hitrosti spremembe razprši in zopet zbira, prihaja in odhaja« (DK 22B91)

Reka je navidezno vseskozi ista, dejansko pa jo sestavljajo vedno druga vode, ki pritečejo po strugi. Ko drugič stopimo v reko, stopimo v drugo vodo, kot je bila tista, v katero smo stopili prvič. Da pa se nekaj lahko spremeni, mora hkrati ostati isto in biti drugačno. Nastajanje in spreminjanje je tako večni boj nasprotij: »Boj je oče vsega in vsemu kralj.« (DK 22B126). Nasprotja pa po Heraklitovo niso le v vojni, ampak tudi sovpadajo: »Oni [to je nevedneži] ne razumejo, da tisto, kar se razlikuje, soglaša s samim sabo: harmonija nasprotij, kot pri loku in liri.« (fragment 51) To slavno Heraklitovo trditev o enotnosti nasprotij lahko na najbolj preprost način razumemo kot z drugimi besedami povedano njegovo temeljno tezo, da je vse v spreminjanju. Spreminjanje je prav prehajanje med nasprotji, ki pa so na neka način tudi medsebojno povezana: »Bolezen napravi zdravje prijetno in dobro, lakota sitost, utrujenost počitek.« (DK 22B11).

Heraklit, za razliko od milečanov, vidi identiteto zgolj v logosu, ki mu predstavlja nekakšno urejenost spreminja: »Če ne poslušate mene, ampak logos, je modro soglašati, da je vse eno.« (DK 22B50) Spreminjanje ni nekaj povsem kaotičnega, ampak je urejeno, ima nek načrt, plan. Logos je tisto, kar se po Heraklitu ohranja skozi spreminjanje, a ni nekaj materialnega. Je neke vrste recept, načrt, navodilo za nastajanje in spreminjanje. Če enotnosti pojavov ne moremo najti v materiji, jo lahko v logosu, kot urejenosti spreminjanja!

Heraklita med osnovnimi elementi fascinira predvsem ogenj, saj povzema prav bistvo njegovega razmišljanja. Plamen predstavljajo vedno nove žareče saje, a je vseeno še vedno isti plamen. V plamenu, podobno kot pri reki, ni materialne enotnosti oziroma stalnosti, a se identiteta ognja vseeno ohranja. Če smo pri milečanih v počelih zaznali zametek pojma materije, lahko pri Heraklitu prepoznamo zametke kasnejšega pojma forme.

Heraklit je močno vplival na Platona, ki je povzel njegovo tezo, da se materialni svet ves čas spreminja, a je prav zaradi svojega spreminjanja nespoznaven, kar za Platona pomeni, da materialni svet na nek način ni povsem resničen, saj lahko spoznamo le večni, statični nematerialni svet idej.

Prihod kače v raj: Parmenid

Parmenid predstavlja bistveni preobrat v filozofiji pred Sokratom. Njegovo temeljno izhodišče je predpostavka, o ujemanju misli in bivajočega: ». . . saj je misliti isto, kar biti.« (DK 28B3) Izhajal je iz treditve, da lahko nekaj mislimo, če in samo če le-to obstaja. Biva le tisto, kar lahko mislimo in mislimo lahko le tisto, kar obstaja:

»Nikdar dokaz ni mogoč, da ne-bivajoče res biva,
torej odvrni duha od te mi poti iskanja!« (DK 28B7)

Parmenid je trdil tudi, da če nekaj (sedaj) ne obstaja, potem tudi ne more obstajati (recimo v prihodnosti). Bolj učeno rečeno je v vse modalnosti (možno, nujno in dejansko) poenoti oziroma združi v eno samo dejansko modalnost. Zanj obstaja samo to, kar dejansko je! Da bi nekaj obstajalo samo kot možnost, po Parmenidu ni mogoče. To bi namreč pomenilo, da lahko mislimo nekaj, kar zares (še) ne obstaja, to pa krši osnovno idejo o ujemanju misli in bivajočega.

»Zdaj pa ostane dokaz o eni edini še poti, namreč,
da bivanje je:
ta pot ima znamenj obilo: nikdar rodilo se ni, zato tudi
umreti ne more, celo je, v sebi enotno, negibno povsem
in brez konca, nikdar bilo ni in nikdar ne bo, vse sama
sedanjost, eno, sovisno:
saj kakšen izvor bi pa tudi iskal mu? Kje in od kod
naj bi zraslo? Pa ne morda iz ne-bitja? To ti še v mislih
izreči ne dam! Nedoumno, neizrečeno to, da bivanja ni!
In kaj bi bilo ga nagnalo prej ali slej iz niča začeti se,
potlej pa rasti?
…« (DK 28B8)

Parmenidova osrednja trditev, da o nebivajočem ne moremo govoriti ali razmišljati, ima, če jo vzamemo zares, zelo nenavadne implikacije, ki so v očitnem nasprotju s splošnim prepričanjem. Iz trditve o nujnem ujemanju misli in bivajočega sledi, da zares ni: nastajanja in minevanja, gibanja, spreminjanja, kvalitativnih razlik, pluralnosti… Argument za te trditve je podoben: vsakdo, ki poskuša trditi, da obstaja nekaj takega kot je spreminjanja, mora nujno govoriti tudi o tem, kar ne obstaja, to pa ni mogoče. Če nekaj nastane, potem je obstajal trenutek, ko tega še ni bilo, kar pomeni, da govorimo o nečem, kar ne obstaja (stvar, preden je nastala).

S Parmenidom pride tako tudi do velike krize hilozoistične filozofije, saj lahko razumemo njegovo pesnitev O naravi tudi kot kritiko hilozoizma miletskih naravoslovcev. Parmenid je namreč pokazal, da so jonski naravoslovci predpostavljali obstoj neobstoječega, kar pa je nesmisel.

Spomnimo se temeljnega problema jonskih naravoslovcev: kako skupaj misliti in razumeti enotnost primarnega počela (arhé) in raznolikost, ki jo povzroča njegova narava (physis). Parmenidova rešitev je preprosta: če biva samo primarni element (Parmenid temu pravi bivajoče: to eon, to einai, to emmenai), potem se ta ne more spreminjati, saj bi s tem, ko bi se spremenil, postal nekaj, kar ni več on, to pa ni mogoče, saj obstaja samo ta element in nič drugega. Če je element (arhé) en sam, potem je spreminjanje lahko le prehajanje od bivajočega k nebivajočem (nekaj preneha biti, ali začne biti). Vendar nebivajoče ni mogoče, ker bi to pomenilo, da je še nekaj drugega, poleg tega, kar je (osnovni element), to pa ni mogoče. Ne-bivajočega pač ni! Po Pramenidovo obstaja le Eno (to hen), ki je večno, nespremenljivo, brez delov in polno.

Če vzamemo torej idejo enega osnovnega počela oziroma elementa zares, potem je ta lahko le večen, nespremenljiv in brez delov in notranjih razlik. Parmenid tako ustvari ontologijo kot novo znanost o negibnem bivajočem. Ontologija je torej znanost o tem, kar lahko najbolj splošno povemo o vsem, kar je v kolikor zgolj je.

(Sašo Dolenc)

-