Filozofi narave, ki so delovali po Parmenidu (predvsem Anaksagora, Empedokel in atomisti), so želeli na nek način rešiti prvotno idejo miletskih naravoslovcev (da na podlagi narave (physis) primarne snovi sveta (arhé) pojasnijo raznolikost pojavnega sveta) pred Parmenidovo kritiko. Za vse je značilno, da zavrnejo Parmenidov skrajni monizem, po katerem obstaja le eno, večno, nespremenljiv polno bivajoče brez delov. Prav tako se ne strinjajo s Parmenidovim sklepom, da gibanja v resnici ni, vendar pa hkrati sprejemajo njegovo tezo, da ni nastajanja in propadanja (porajanja in izginjanja). Glede obstoja praznine in kvalitativnih sprememb, pa si niso enotni.
Empedokles
Empedokles, ki se je rodil v Akragantu (današnji Agrigento na Siciliji), je poskušal razrešiti težave filozofije narave po Parmenidu s pomnožitvijo osnovnih elementov na štiri (voda, ogenj, zemlja in zrak). Spreminjanje pri Empedoklu ni več narava (physis) samega počela (arhé), ampak posledica mešanja več različnih elementov. Epedoklovi elementi se torej razlikujejo od tistih, ki so jih v bistvu narave videli jonski naravoslovci. Pri razlagi narave jonskih naravoslovcev, se raznolikost sveta kaže prav kot spreminjanje posameznega temeljnega elementa, medtem ko so pri Empedoklu elementi sami zase nespremenljive prvine. Ker pa se te štiri prvine same zase ne bi mešale, je bilo potrebno vpeljati še neke vrste gibalni vzrok. Elementi so vsak zase nespremenljivi, a se medsebojno mešajo na podlagi simpatije in antipatije (ljubezen-sovraštvo), kar povzroči učinek spreminjanja.
Anaksagora
Anaksagora, ki je menda prvi prinesel filozofijo v Atene, je poskusil z idejo o neskončno veliko neskončno majhnih osnovnih elementih oziroma semenih (spermata). Vsako seme po njegovem vsebuje tudi mali del drugih. Verjetno si je predstavljal, da ima vsako seme zmožnost razviti se v karkoli, kar obstoji. Problem spreminjanja je rešil tako, da je v bistvu vse sestavljeno iz vsega in vse ima delež na vsem, kar pomeni, da spreminjanje sploh ni potrebno, ker je itak vse že vse drugo. Seveda pa potrebuje takšen svet neskončno majhnih in neskončno mnogih semen, ki se lahko razvijejo v karkoli, neko vrhovno oblast. To je za Anaksagoro svetovni um (nous), ki iz kaosa množice semen ustvarja kozmos in vlada naravnim procesom.
Demokrit in Levkip
V Antiki sta teorijo o obstoju atomov najprej zagovarjala Leukip in Demokrit v 5. stoletju pr.n.š., nato pa jo je v 3. stoletju privzel in aktualiziral Epikur v svoji šoli. Zelo verjetno se je ideja atomov porodila kot odgovor na eleatsko kritiko jonskih naravoslovcev. Spomnimo se, v čem je bil problem?
Jonski filozofi narave (Tales, Anaksimander in Anaksimenes) so pojasnjevali raznolikost pojavnega sveta kot posledico različnih manifestacij enega samega primarnega počela (arhé). Te različne manifestacije pa naj bi bile posledica nekega notranjega vira spreminjanja oz. narave (physis) v samem tem počelu, ki nekaj v počelu varira, da se kaže na različne načine. Te so lahko spremembe gostote, vlažnosti, toplote ipd.
Parmenidova kritika filozofije narave jonskih naravoslovcev pa pravi, da raznolikosti pojavnega sveta ne moremo pojasniti z naravo (physis) samega osnovnega elementa oz. počela (arhé). Čim se osnovni element lahko spreminja, potem se lahko spremeni le v nekaj, kar ni več on sam. Če obstaja samo to eno počelo, potem se to počelo ne more spreminjati. Če bi se spremenilo, bi se lahko spremenilo le v nekaj drugega, kar je ono samo. Poglejmo, kako na to eleatsko kritiko jonske filozofije narave, ki zanika obstoj mnoštva oziroma karkoli zunanjega Enemu-bivajočemu, odgovarja atomistična teorija?
Atomisti se parmenidovsega problema lotijo na morda najbolj nenavaden način. Poleg obstoja bivajočega, namreč priznajo tudi obstoj praznine (to kenon) oz. nebivajočega. Vendar, ali ni to protislovno, kot pravi Parmenid? Kako je lahko bistvena lastnost nečesa to, da ni bivajoče, kot je to pri praznini?
Za atomiste Eno ni nasprotje Mnogemu, ampak je mnogo. Eno je mnogo na numeričen način. Atomi so medsebojno ločeni s praznino, zato jih lahko štejemo. Praznina je nekaj, česar ni, a prav zato, omogoča, da je bivajoče-eno lahko mnogo. Praznina je namreč tisto, kar omogoča razliko v bivajočem, ki ni kvalitativna. Praznina je zgolj drugo ime za zmožnost razlikovanja v kvalitativno istem. Eno-bivajoče se ne razlikuje glede na kvaliteto.
Praznina omogoča razlikovanje enega-bivajočega-istega glede na obliko, lego, in zaporednost: »Razlikuje se namreč A od N po obliki, AN od NA po razvrstitvi in N od Z po legi« (DK 67A6.) Danes bi rekli, da praznina omogoča razlikovanje glede na prostorska določila. Praznina uspe nekaj razločiti tako, da postavi vmes dobesedno nič! Dva dela enega sta lahko narazen, tudi če ni nič vmes in to ni protislovno. To je bistvo atomistične doktrine.
Atomisti parmenidovsko sfero enega-bivajočega, razbijejo na neskončno delov, ki imajo sami zase povsem enake lastnosti kot parmenidovo Eno. Atomi so večni, neuničljivi, nerazdeljivi in kvalitativno enaki. Razlikujejo se le glede na praznino oz. glede na lego, obliko in zaporednost. Priznanje obstoja praznine je torej atomistom omogočilo, da je parmenidsko statično-eno postalo gibajoče mravljišče atomov, ki se neprestano gibajo, trkajo združujejo in razdružujejo.
Lokalno urejenost (kozmos, svetove) povzročajo vrtinci v tem mravljišču atomov. Po Demokritu je vrtinec tisti, ki atome razvršča in ustvarja iz kaotičnega mravljišča begajočih atomov urejene svetove. Vrtinec deluje urejevalno na podoben način kot centrifuga: velike in bolj okorne atome pusti v sredini, da ustvarijo Zemljo, lažje in bolj gibčne odnese na nebo, ostali pa ostanejo vmes. Tako se ustvarijo svetovi, ki pa seveda niso pretirano stabilni, kaj šele večni. So namreč le začasne tvorbe, kot npr. vrtinci prahu nad prašno cesto, ali pa vrtinci vode v reki. Seveda vrtincev ne povzroča noben višji dejavnik ali vzrok, ampak nastajajo spontano (automaton) iz nujnosti.
Demokrit je bil tudi prvi, ki je ločil med – moderno rečeno – primarnimi in sekundarnimi lastnostmi stvari. Opozoril je namreč na subjektivno stran čutnih vtisov in tako razmejil pojavni svet čutov od resničnega sveta atomov, ki ga lahko spoznamo le racionalno. Po Demokritu lahko le razum odkrije skriti atomski red sveta, ki čutom ni dostopen. Poglejmo, zakaj sklepa na nezanesljivost čutov?
Uporabi argument nasprotujočih si vtisov. Večkrat se namreč zgodi, da različne osebe občutijo isti pojav različno: enim se zdi voda topla, drugim hladna, čeprav gre za isto vodo: »Iz opazovanja, da se zdi med nekaterim grenak, drugim sladak, je Demokrit sklepal, da ni ne ‘po sebi sladkega’ ne ‘po sebi grenkega’.« (DK 68 A 163)
Kdo ima v tem primeru prav? Po Demokritu nihče, ker je občutek toplote sekundarna lastnost oz. konvencija (nomoi). Čuti po Demokritu namreč delujejo tako, da sprejemajo tokove finih atomov, ki neprestano odletavajo iz vseh predmetov (eidola). Mešanje atomov, ki prihajajo iz npr. iz kepe snega in atomov mojega telesa, povzroča občutek hlada in mokrote, ki pa je le posledica konvencije, da zaznavi takšnih atomov pripišemo določeno lastnost. A to ni nekaj v samih atomih, ampak le na ravni dogovora: »Pojmi barvast, sladek, grenak so zgolj dogovorjene znamke: v resnici bivajo samo atomi in praznina.« (DK 68 B 125.) Konvencije ali sekundarne lastnosti so le stanja človeškega telesa, ki jih povzročajo tokovi atomov. Enako je tudi z barvami in drugimi lastnosti. Sladke stvari so iz velikih zaobljenih atomov, pikantne pa iz majhnih in nazobčanih atomov.
Demokrit s pomočjo praznine parmenidsko eno-bivajoče razdrobi na neskončno atomov. Svetovi nastanejo kot vrtinci, ki kot centrifuga zberejo podobne atome skupaj in tvorijo konglomerate atomov. Resnično je zgolj razlikovanje glede na praznino oz. prostor. To so primarne lastnosti samih atomov: oblika, lega in zaporednost. Vse drugo je zgolj konvencija. In ljudje nismo nič drugega kot mešanica atomov in praznine.
(Sašo Dolenc)
