V zadnjih dvajsetih letih se je znanosti (v mislih imam predvsem naravoslovne vede na čelu s fiziko) posrečil velik podvig: iz nezanimive obrobne figure na medijskem nebu, ki je prej odganjala, kot privlačila množice, se je spremenila v simpatično povsod zaželeno pop zvezdo. Poljudne knjige o njenih odkritjih in potencialnih posledicah teh odkritij so dobesedno preplavile svet. Uspešno izvedeni poskusi in opazovanja so se iz obrobnih notičk na predzadnjem listu časopisov spremenili v prvostranske vesti. Televizijski kanal Discovery lahko preživi in kot kaže ustvarja celo dobiček v glavnem samo s predvajanjem poljudnih oddaj o znanosti. V vrsti za njen avtogram skupaj pohlevno čakajo mnogi njeni nekdanji najhujši sovražniki. Spredaj se prerivata Janez Pavel II in Mahariši Maheš Jogi,oba zelo zaskrbljena, da ju ne bi prehitel kak Ron L. Hubbard. Njeno mnenje postaja pomembno celo v razpravah o Bogu in smislu življenja. Se je znanost spremenila v svojem bistvu ali pa je to samo imidž za množice? Kaj neki je skrivnost njenega uspeha?
V 19. stoletju se je oblikovala podoba znanosti kot ugledne asketske nune. Živela naj bi od običajnih opravil odmaknjeno življenje in navadne smrtnike le tu in tam razveselila s kako novo iznajdbo. Med obema vojnama je takšno predstavo za kratek čas spodrinil na Albertu Einsteinu zgrajeni model zasanjanega raztresenega znanstvenika brez občutka za realnost, ki ustvarja neke zelo zapletene le peščici posvečenih razumljive teorije. Vendar je že kmalu po drugi svetovni vojni znanost izgubila sij nedolžnosti. Njena podoba je postajala, predvsem zaradi atomskih bomb in nemoči pri zdravljenju nekaterih bolezni, vse bolj umazana. Odprle so se debate okrog etike raziskovanja in kontrole nad znanostjo. Zasanjani znanstvenik se je razcepil v dobro in hudobno polovico, ki sta se med seboj ves čas bojevali, navadni ljudje pa so lahko le nemo opazovali in upali na zmago dobrega.
V takšni klimi se je sredi 1970-ih nek minorni fizik Fritjorf Capra odločil, da bo poskušal spremeniti podobo znanosti v javnosti. V knjigi Tao fizike je povezal dognanja moderne fizike s takrat zelo popularno filozofijo in religijo daljnega vzhoda. Zagovarjal je stališče, da so dognanja fizike osnovnih delcev in mistična doživetja ob meditaciji odsev iste višje resničnosti. Našel je mnogo podobnosti med kvantno fiziko in učenjem taoizma. Tako je npr. dualizem pri dojemanju elementarnih delcev: enkrat kot valovanje, drugič pa kot delce, povezal s kitajskim kozmičnim principom jin – jang. Njegovo geslo, ki si ga je prisvojil tudi dobršen del gibanja Nove dobe (New Age) bi lahko strnili v naslednji stavek: ?S pomočjo nove fizike in nove duhovnosti v dobo Vodnarja.?
Caprova knjiga pa je poleg vnovičnega zanimanja za moderne fizikalne teorije med nefiziki močno vplivala tudi na vodilne delujoče znanstvenike. Spodbudila jih je, da so se lotili demantiranja marsikatere napačno predstavljene teorije in poskusa in se pri tem začeli tudi sami spraševati o temah, ki prej niso veljale za znanstvene. Nastalo je kar nekaj knjig, ki so med bralci naletele na zelo ugoden sprejem. Leta 1980 je, le nekaj dni pred letošnjem božičem umrli, ameriški astronom Carl Sagan posnel kultno TV serijo Kozmos, ki so jo z navdušenjem gledale tako gospodinje med likanjem, kot doktorji sociologije in kemije med popoldanskim počitkom. Po zadnjih ocenah je brilijantno posneto serijo do danes videlo že skoraj pol milijarde ljudi ali vsak dvanajsti Zemljan. Podoben uspeh je nekaj let zatem doletel knjigo Kratka zgodovina časa angleškega fizika na invalidskem vozičku Stephena Hawkinga. Prevedli so jo že v več kot trideset jezikov in samo v ZDA je doživela več kot štirideset ponatisov. Zakaj ljudi kar naenkrat tako zanima znanost? Kako to, da se knjige o kvantni mehaniki prodajajo enako dobro kot šund romani?
Zahodna družba je v zadnjih nekaj desetletjih prešla podobno krizo, kot Evropa v času renesanse. Takrat je ustaljena predstava o zgradbi sveta začela pokati in se počasi rušiti. Dantejev srednjeveški opis kozmosa naenkrat ni bil več prepričljiv. Zaradi izgube oporne točke ni bilo več jasno, kaj je v naravi sploh mogoče in kaj ni. V podobnih situacijah, ko domača avtoriteta izgubi veljavo, začnejo ljudje iskati nove. Te izbirajo po kriterijih vtisa: starejše, prepričljivejše in oddaljenejše vednosti ponavadi potegnejo za seboj večje množice. Danes se zdi, da večina ljudi bere Hawkingovo knjigo iz istega razloga, kot so njihovi predniki pred petsto leti brali hermetične spise: v njej iščejo nove predstave o zgradbi vesolja in mesto, ki je v tej predstavi predvideno zanje. Znanost si je v očeh večine ljudi že pred mnogimi leti pridobila izbran status. Njene izjave, posredovane preko svečenikov – znanstvenikov, imajo posebno vrednost: tisto, kar povedo, naj bi bilo resnično, ali pa vsaj ne pretirano daleč od tega. Izjava nekega filozofa o zgradbi narave v laični javnosti ne odmeva enakovredno izjavi fizika o istem problemu. Argumenti tu niso odločilni, pomembnejši je status tistega, ki govori.
V zadnjih desetletjih pa so si znanstveniki (predvsem nekateri teoretični fiziki) prisvojili še večjo moč: z mesta znanosti so začeli govoriti o smislu (sveta, življenja, vesolja,….), kar je bilo prej predvsem v domeni filozofije in religije. Nastanek vesolja, začetek časa, razmerje med zavestjo in materialnim svetom in podobna tipično filozofska vprašanja najdemo danes med glavnimi problemi fizikalne teorije. Z vdorom “velikih filozofskih tem” na strogo znanstveno področje se je razširilo mišljenje, da lahko fizika s svojo metodo odgovarja tudi na metafizična vprašanja, ki so bila prej onstran njenega dosega. Prav zaradi povezovanja velikih tem metafizike z že večkrat napovedano fizikalno Teorije vsega, ki bi domnevno opisovala vse naravne pojave in jo nekateri teoretiki superstrun vsakih nekaj let skoraj že zgrabijo, a se jim vedno znova izmuzne, ustvarja vtis, da so odgovori na vprašanja tipa: “Odkod prihajamo?” “Kam gremo?” tudi blizu. Pa so res?
Takšne špekulacije se sigurno dobro prodajajo, kar je priznal tudi Hawking v eseju Kratka zgodovina Kratke zgodovine časa, kjer je cinično pripomnil, da bi s črtanjem nekaj zanj obrobnih stavkov o povezavi fizike z Bogom (o čemer je resno razmišljal, pa ga je urednik pregovoril), gotovo prepolovil število prodanih knjig. Najdlje v smer tovrstnih konstrukcij je šel Frank Tipler, nekoč eden glavnih strokovnjakov za črne luknje in splošno teorijo relativnosti, s knjigo The Physics of Immortality v kateri je razvil nekakšen fizikalni model nebes in predstavil potencialno možnost za nastanek superbitja oziroma supermožganov ob koncu vesolja, za katere bi se čas ustavil in bi tako živeli večno. Več kot 300 strani teksta je podkrepil s še 100 stranmi enačb, a vseeno večine fizikov ni uspel prepričati. Nekateri njegovi bivši kolegi so se v recenzijah knjige celo spraševali, če se ni mogoče Franku na stara leta zmešalo. A ne glede na kritike, želeni učinek je bil gotovo dosežen. Knjiga se kar dobro prodaja, saj z napisom na naslovnici “moderna kozmologija, bog in vstajenje od mrtvih” pritegne marsikaterega bralca, še posebej, ker je pisec priznan astrofizik.
S povezovanjem novih teorij in metafizičnih vprašanj se je spopadlo veliko piscev poljudnih knjig o fiziki, vendar do teh vprašanj nimajo vsi enakega odnosa. Zelo grobo bi jih lahko po ?vesoljnem nazoru? razdelili v dve večji skupini. V prvi zberemo pristaše fizikalizma, ki domnevajo, da se lahko vsi pojavi (naravni, kot mogoče tudi duhovni) zvedejo na fiziko oziroma zakone v matematičnem jeziku, s katerim fizika opisuje pojave. Pojave s tem res na nek način pojasnijo in ukrotijo, vendar pa jim matematična formula, ki opisuje dogajanje ob stvarjenju, še zmeraj ne pove nič o smislu stvarjenja in tega se dobro zavedajo. Njihov nazor najbolje povzema stavek iz knjige Prve tri minute nobelovca Stevena Weinberga: ?Čim bolj razumljivo se nam zdi vesolje, bolj nam postaja nesmiselno.? Sem lahko štejemo tudi Hawkinga, čeprav v svoji knjigi kar nekajkrat omenja Boga. Po njihovem mnenju Teorija vsega, domnevno zadnja fizikalna teorija, ki bi uspela pojasniti vse pojave v vesolju, ne bo nič drugega kot skupek enačb, ki si jih bomo lahko natisnili na majico in to je tudi vse, kar znanost lahko stori.
Drugo skupino tvorijo idealisti. Ti verjamejo, da je za fizičnim svetom nekaj več, kot le skupek matematičnih formul. Njihovo stališče naj predstavi citat iz knjige Freemana Dysona Disturbing the Universe: ?V vesolju se ne počutim kot tujec. Bolj kot ga opazujem in podrobno preučujem njegovo arhitekturo, več odkrivam dokazov, da je v nekem smislu čakalo naš prihod.? Trdijo, da znanost potrebuje Boga kot nadnaravno bitje, ki izbere zakone narave in spravi vesolje v tek. V Velikem poku ob nastanku vesolja, po njihovo, tako posredno vidimo Boga samega. Veliki pisec poljudnih knjig o novi fiziki Paul Davies je zaradi širjenja podobnih nazorov prejel celo prestižno nagrado Templeton Prize za napredek v religiji, v avdienco pa sta ga sprejela tako papež kot Dalai Lama.
Kljub navedenim razlikam pa postaja vsebolj jasno, da je popularnost znanosti posledica nesporazuma. Ljudje pričakujejo od novih znanstvenih teorij nekaj, česar te nikoli ne bodo imele. Prav tu pa pride na dan tragična dimenzija (post)moderne znanosti, ki mora zaradi pritoka denarja za raziskave med ljudmi ohranjati vtis, da se počasi približuje odgovorom na velika vprašanja, hkrati pa se zaveda, da ti odgovori ne bodo “pravi”.
kvarkadabra.net – številka 2 (december 1999)
