Uvodna beseda revije Proteus, ki jo je spisal Franjo Dominko ob zadnjem popolnem Sončevem mrku, ki smo ga lahko opazovali v naši neposredni bližini. Mrk 15. februarja 1961 je bil kot popolni viden v ozkem pasu, ki je tekel čez Dalmacijo:
“Popolni sončni mrk je zelo redka prikazen, posebno če imamo v vidu pri oceni njene verjetnosti tako majhno deželo, kakršna je naša: zadnji sončni mrk v Sloveniji je bil leta 1033 in še ta je bil obročast; v letih 1485 in 1540 je šel pas Lunine sence zelo blizu Slovenije čez Istro in Hrvatsko tik po sončnem vzhodu ob prvi in nekaj pred sončnim zahodom ob drugi priliki. Leta 1842 je šla senca čez zahodni kot Gorenjske zgodaj zjutraj in popolnega mrka niso verjetno tedaj niti zapazili.
Delni sončni mrk je precej navaden pojav, saj ga vsako pokolenje vidi tudi po večkrat. Ljudje se zato z večine ne zavedajo, da je popolni sončni mrk bistveno drugačna prikazen od delnega, nekaj nenavadnega, veličastnega in čudežno pretresljivega. Astronomska sekcija prirodoslovnega društva Slovenije se je prizadevala, da bi s članki in javnimi predavanji, preko radija in televizije, seznanila javnost z značilnostmi pojava, z njegovim pomenom za preučitev fizike Sonca in z drugimi posebnostmi, ki jo spremljajo; povezala se je z aktivom srednješolskih profesorjev, ki naj bi pri dijakih vzbudili zanimanje za popolni mrk. Kljub pomanjkanju lastnih skušenj je vzbujala k opazovanju z enostavnimi sredstvi. Posamezniki so se začeli odzivati, spravljali so v red daljnoglede in fotografske aparate, iskali tehničnih nasvetov in se povezovali v skupine. Nekateri so odrinili v Dalmacijo, drugi so se zadovoljili, da z doma spremljajo le delni mrk. […]
Čez tri desetletja bodo morda sedanji dijaki opazovalci tega mrka spet prebirali ta poročila, da bi tedaj kot očetje napotili svoje sinove na opazovanje popolnega sončnega mrka 11. avgusta leta 1999, ko bo v krajih ob jugoslovansko madžarski meji opoldne sredi poletja Sonce popolnoma mrknilo.”
(Povzeto po reviji Spika julij/avgust 1999 str. 315.)
