Prenovljenega Proteusa ni več: Po zgolj dveh izdanih številkah novega letnika (glej spodaj) je Prirodoslovno društvo Slovenije razrešilo celotno uredništvo Proteusa in urejanje revije preneslo na upravo društva. Vsem novim naročnikom, ki ste se na revijo naročili predvsem zaradi novih pristopov, rubrik in vsebine, ki jih je začelo uvajati novo uredništvo, se opravičujemo. Storili smo vse, kar je bilo v naši moči, da bi iz Proteusa naredili osrednjo slovensko revijo o naravoslovju in znanosti, vendar s strani Prirodoslovnega društva Slovenije, ki je lastnik Proteusa, novi koncept ni dobil zadostne podpore.
Bivše uredništvo Proteusa, 15.11.2005.
Uvodnik 2/68 (oktober 2005)
Skrivnost nasmeška Mona Lize
Leonardove Mona Lize še nisem videl v živo. In tudi če bi jo, vseh njenih čarov gotovo ne bi mogel zaznati skozi debelo stekleno pregrado, ki jo ločuje od obiskovalcev v Pariškem Louvreu.
Razvpita slika, ki je vrsto let visela tudi v Napoleonovi spalnici, je slavna predvsem zaradi skrivnostnega nasmeška, ki vsakič, ko jo pogledamo, pove kaj drugega. V čem je skrivnost? Objavljene so bile najrazličnejše znanstvene študije uglednih raziskovalcev človeškega zaznavanja, kaj je tako mikavnega v nasmešku slavnega portreta. Predlagali so najrazličnejše hipoteze od vpliva perifernega vida, do šuma v človeškem vizualnem čutnem sistemu.
Sam verjamem, da so razlogi za skrivnostno učinkovanje Leonardove genialne stvaritve večplastni. Še najbolj pa me prepriča pojasnitev, da je Leonardo iznašel novo tehniko slikanja imenovano »sfumato« – zameglitev. Nasmeh portretiranke je malenkost zameglil. Ni ga naslikal jasno in razločno, ampak ga je le nakazal, ne pa povsem dodelal. In to namenoma. Gledalec ob pogledu na sliko tako sam iz čutnih vtisov, ki jih dobi s slike, sestavi miselno podobo, ta slika pa je dosti bolj realistična, kot če bi Leonardo povsem natančno izrisal vsak delec nasmeha.
Enako kot za slikarstvo, velja tudi za poljudno pisanje o znanosti. Da je učinek pri gledalcih oziroma bralcih prepričljiv, je potrebno uporabiti tehniko »sfumato« – zameglitev. Čeprav se morda zdi, da so poetični uvodi, analogije, anekdote in drugi stilni vložki zgolj dodatna navlaka, ki je za samo razumevanje »znanosti« v sestavku nepomembna, to ne velja za kakovostno poljudno pisanje.
Kaj je tisto, kar loči najboljše poljudnoznanstvene pisce od zgolj povprečnih? Oboji znajo dobro pojasniti znanstvene teorije in v potankosti razumejo področje, o katerem pišejo. A največje zvezde, kot so: Brian Greene, Stephen Hawking, Stephen J. Gould in Carl Sagan, če omenim le nekatere, so zaslovele predvsem zato, ker so znale pri bralcih vzbuditi zanimanje. Hawkingove knjige pri fizikih nikoli niso bile dobro sprejete, a so morda naredile za predstavitev sodobne fizike v javnosti več, kot vsi drugi poljudni sestavki skupaj.
Ideja je preprosta: ne poveš vsega, dodaš malo megle, a to učinkuje bolje, kot če bi povedal vse. Pomemben je vtis in vzbuditev zanimanja, ne pa navodilo, kako lahko sam sestaviš enako stvar doma.
Sašo Dolenc, urednik
Promocijsko si lahko tudi drugo jesensko številko ogledate v prostem elektronskem dostopu: Proteus-oktober-2005.pdf
Uvodnik 1/68 (spetember 2005)
Novi Proteus
Pred leti, ko smo bili še študenti fizike, nam je prof. Blinc na seminarju večkrat zaupal tudi kakšno zanimivo življenjsko modrost. Najbolj se mi je vtisnila v spomin naslednja misel (povzemam po spominu): “Dober znanstvenik mora znati svoje raziskovalno delo predstaviti v nekaj stavkih na način, da dobi sogovornik občutek, da ga razume. Pravi raziskovalec mora imeti vedno pripravljeno prispodobo za opis svojih raziskav, ki je sogovorniku domača, pa naj bo to osemletni vnuk, radovedna babica, minister za znanost ali stara teta s kmetov.”
Nova ekipa, ki prevzema urejanje Proteusa, trdno verjame, da sodobna znanost ni nerazumljiva veščina, ki jo lahko dojamejo samo posebej posvečeni, potem ko so dolga leta prebili v predavalnicah, med knjigami in v laboratorijih. Prepričani smo, da lahko tudi najbolj nenavadne sodobne teorije vsaj v osnovi razume vsakdo, če ima le dovolj radovednosti in so mu dognanja znanosti predstavljena s pomočjo dobrih prispodob, analogij in zanimivih zgodb.
Uredništvo Proteusa si je zadalo odgovorno nalogo, da ponudi bralcem prijazno, zanimivo in zaupanja vredno okno v svet narave in znanosti. Poročali bomo o najnovejših dogajanjih v domači in svetovni znanosti, sledili bomo odkritjem, raziskavam in projektom ter poskušali predstaviti vse vidike sodobnega naravoslovja in znanosti nasploh.
Da Proteus ustvarjamo pisci in uredniki, ki smo tudi sami aktivni znanstveniki, se nam zdi pomembna prednost, saj je znanost živ proces, ki ga poganja neizčrpna radovednost, zastavljanje vedno novih vprašanj in prava mera dvoma. Poskrbeti želimo, da bo navdušenje za raziskovanje izžarevala tudi revija in ga prenašala na vas bralce.
Pri uredniških odločitvah se bomo držali Einsteinovega slavnega nasveta: “Naredi vse najbolj preprosto, kot je le mogoče, vendar ne bolj preprosto.”
Promocijsko si lahko prvo jesensko številko ogledate v prostem elektronskem dostopu: Proteus-september-2005.pdf
