Jeseni leta 1906 je vsestranski britanski znanstvenik, med drugim tudi sorodnik Charlesa Darwina, sir Francis Galton obiskal podeželski živinski sejem. Čeprav je imel že skoraj petinosemdeset let, ga je kot navdušenca nad statistiko pritegnilo tekmovanje v ugibanju, koliko bo po zakolu tehtal razstavljeni vol. Oceno teže je v okviru nagradne igre oddalo kar osemsto obiskovalcev sejma, ki so za ta namen kupili poseben, oštevilčen in ožigosan formular, na katerega so vpisali svoje osebne podatke in težo vola. Tistemu, ki bi najbolje ocenil težo živali, je bila obljubljena nagrada.
Kot je poročal Galton kasneje v reviji Nature, so pri igri sodelovali tako profesionalni živinorejci in mesarji kot tudi naključni obiskovalci sejma, ki z ocenjevanjem obilnosti živali niso imeli nobenih izkušenj: “Povprečen tekmovalec je bil verjetno enako usposobljen za ocenjevanje teže vola, kot je povprečen volilec usposobljen za odločanje o večini političnih vprašanj, glede katerih se opredeljuje.”
Galtona je predvsem zanimalo, kako dobro lahko odgovori na težavno vprašanje “povprečen volilec”, saj je bil kot vnet zagovornik večvrednosti intelektualne elite prepričan, da množice niso sposobne pomembnih dosežkov. Ko so organizatorji po končanem tekmovanju podelili nagrade, si je Galton sposodil glasovalne listke in na njih izvedel statistično analizo. Trinajst listkov je zaradi nepopolnosti podatkov izločil, iz ostalih pa je izračunal povprečno težo vola, ki jo je podala množica na sejmu.
Pričakoval je, da bo povprečna ocena močno zgrešila dejansko težo vola, saj so listke oddali večinoma ljudje, ki niso bili strokovnjaki za podajanje takšnih ocen. A se je zmotil. Statistična analiza je pokazala, da je množica v povprečju napovedala, da je teža vola 1197 funtov, dejanska teža živali po zakolu pa je znašala 1198 funtov, kar je neverjetno natančna ocena. Galtona, ki se je navduševal med drugim tudi nad evgeniko, je izračun presenetil: “Rezultat priča o večjem zaupanju v demokratično odločanje, kot smo pričakovali.”
Odziv borze na nesrečo raketoplana Challenger
Dvaindvajset minut pred poldnevom po lokalnem času je 28. januarja 1986 z vzletišča Cape Canaveral na Floridi vzletel raketoplan Challenger. Dobro minuto zatem ga je na višini več kot petnajst kilometrov razneslo. Ker so izstrelitev prenašale televizije, se je vest o tragični nesreči Nasinih astronavtov bliskovito razširila. Ni minilo še niti deset minut od katastrofe, ko so delnice štirih ključnih podjetij, ki so sodelovala pri izdelavi raketoplana, začele padati.
Najbolj zanimivo pa je, da je v naslednjih urah delnica podjetja Morton Thiokol, ki je za raketoplan izdelalo nosilne rakete, padla za skoraj 12 odstotkov, medtem ko so delnice drugih treh podjetij le zanihale navzdol in se ustalile približno tri odstotke pod prejšnjo ceno.
Kot sta z odmevno analizo borzne reakcije na nesrečo raketoplana pokazala Michael T. Maloney in J. Harold Mulherin, je borza že nekaj ur po dogodku “vedela”, kdo je dejansko odgovoren za katastrofo, čeprav je posebna komisija strokovnjakov potrebovala več mesecev, da je ugotovila, kateri mehanični deli raketoplana so dejansko zatajili. V komisiji preiskovalcev, ki jo je prav za ta namen ustanovil predsednik Združenih držav Amerike, je poleg nekaterih uglednih astronavtov, pilotov in konstruktorjev sodeloval tudi nobelovec za fiziko Richard Feynman, ki je na tiskovni konferenci ob predstavitvi končnega poročila šest mesecev po nesreči z malim eksperimentom pred kamerami slikovito pokazal, zakaj je zaradi nizkih temperatur začel puščati eden izmed spojev na nosilni raketi.
Zanimivo pri tej zgodbi je, da raziskovalcema dogajanja na borzi ni uspelo ugotoviti, kako so investitorji tako hitro ugotovili, katero podjetje je dejansko odgovorno za nesrečo. Najprej sta domnevala, da so se zaposleni v podjetju hitro zavedli svoje napake in poskušali prodati svoje delnice, a takšnih transakcij nista odkrila. Zanimivo je, da delnic Thiokola niso prodajali niti zaposleni v konkurenčnih podjetjih, ki so imeli vse znanje in podatke o možnih vzrokih za nesrečo, ni pa jih zavezovala nobena lojalnost podjetju. Kot vse kaže, investitorji nekako po občutku niso hoteli kupovati prav delnic tega podjetja.
James Surowiecki v knjigi The Wisdom of Crowds (Doubleday, 2004) obravnava tako odziv borze na nesrečo raketoplana kot ocenjevanje teže vola na angleškem podeželskem sejmu kot dva nazorna primera “modrosti množic”. Pojasnjuje mehanizme, zaradi katerih so množice v določenih okoliščinah izjemno inteligentne, saj lahko njihovi dosežki močno presegajo zmožnosti najbolj sposobnih posameznikov, ki jih sestavljajo. Čeprav v množici nihče sam zase ni sposoben velikih dosežkov, lahko s pravimi mehanizmi sprejemanja skupnih odločitev množica dosega izjemne rezultate.
V knjigi omenja tudi nenavaden prizor, na katerega je leta 1921 v gvajanski džungli naletel ameriški naravoslovec William Beebe. Opazil je skupino mravelj, ki je tekala v velikem krogu premera dobrih tristo metrov. Posamezna mravlja je za pot v krogu potrebovala kar dve uri in pol, hodile pa so brez premora, kot da se jim nekam mudi, čeprav se v resnici niso nikamor premaknile. V nekaj dneh jih je večina od izčrpanosti poginila.
Pogoji, da postane množica inteligentna
Pojav brezciljnega kroženja, ki ga je opisal Beebe, biologi danes pojasnjujejo z navado mravelj, da v primeru, ko se izgubijo, sledijo vonjavam, ki jih za seboj puščajo druge mravlje. Strategija, ki so jo skozi evolucijo razvile mravlje, se v večini primerov dobro konča, saj mravlje najdejo pot nazaj v mravljišče. A v primeru, ko začetek karavane naleti na lastno sled, se sicer dobra strategija izkaže za pogubno. Ker se posamezna mravlja zanaša le na gibanje sosednjih mravelj, bo tekala tako dolgo v krogu, dokler ne bo od izčrpanosti poginila.
Nenavadno obnašanje mravelj, ki se začnejo vrteti v krogu, ker se zanašajo le “mnenje” svoje okolice, Surowiecki uporabi kot analogijo za podobno nevarnost, ki lahko doleti tudi skupino ljudi. Pri človeških množicah je nevarno, da se zmotna mnenja oziroma ideje, ki jih posameznik sam zase ne bi zagovarjal, širijo in krepijo zgolj zato, ker jih zagovarja nekdo, ki je osebi tako ali drugače blizu. Dokler se takšna stališča pojavljajo naključno, jih množica brez težav izloči. Če pa se na enak način moti večina, ki glede konkretnega vprašanja ni več skupek neodvisnih posameznikov, ampak homogena celota, iskanje povprečja oziroma skupnega mnenja takšnih napak ne odpravi.
Zato je pomemben pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko množica postane inteligentna, da posamezniki, ki jo sestavljajo, mislijo in delujejo čim bolj neodvisno ter se zanašajo predvsem na lastno znanje in sposobnosti. To priporočilo je bilo brez dvoma izpolnjeno pri igri tehtanja vola, saj ljudje niso medsebojno delili svojih ocen teže, ampak so jih le zapisali na lističe, prav tako pa predpostavka zelo verjetno velja tudi za odziv borze na nesrečo astronavtov.
Poleg široke palete mnenj neodvisnih posameznikov potrebuje vsaka skupina nujno tudi učinkovit sistem sinteze, ki mnenja pretvarja v skupno odločitev oziroma stališče. Google recimo uspešno vrednoti spletne strani po pomembnosti prav zato, ker se zanaša na neodvisne ocene velikanskega števila uporabnikov interneta. Prav vsakdo, ki uporablja njihov iskalnik ali je že karkoli objavil na internetu, prispeva h kvaliteti zadetkov, ki jih izpiše iskalnik. Googlova tehnologija PageRank namreč določi pomembnost posamezne strani zgolj prek združene inteligence spleta, tako da analizira vse povezave med stranmi.
Kot pojasnjujejo na spletni strani podjetja: “PageRank objektivno izmeri pomembnost spletnih strani, tako da reši enačbo z več kot 500 milijoni spremenljivk in 2 milijardama izrazov. Tehnologija PageRank ne prešteva neposrednih povezav, ampak povezavo s strani A na stran B interpretira kot glas strani A za stran B. Nato oceni pomembnost strani glede na število prejetih glasov.”
Zelo pomembno pri vzpostavljanju kvalitetnih mehanizmov za kolektivno odločanje je, da ljudje čim manj pozornosti namenijo mnenjem drugih in se zanašajo predvsem na lastne izkušnje, informacije in sklepanje. Pri tem je pomembno, da so mnenja neodvisna in ne zgolj nasprotovanja drugim stališčem. Ni vrlina, da v neki družbi zgolj kroži veliko različnih mnenj, ampak morajo biti postopki in poti, po katerih mnenja nastajajo, raznoliki.
