Predstavitev Kvarkadabre

Ponavadi samo slišimo za besedo fizika in nas že stisne pri srcu. Poskusimo z druge strani. Ste se kdaj vprašali, kako je nastalo vesolje, ali je mogoče potovati skozi čas, kako deluje sluh, kako nastane strela, od kod energija za plimske elektrarne? Velikokrat si postavljamo vprašanja, na katera nikoli ne dobimo odgovora, ker bi nas imeli za malo premaknjene, če bi ljudi okoli sebe začeli spraševati o njih in sploh … to so tako zapletene zadeve, da se z njimi lahko ukvarjajo samo stari sivi profesorji.

Pa ne bo držalo. Na taka in mnogo drugih vprašanj dobite odgovore na spletni strani Kvarkadabre (www.kvarkadabra.net), ki vsekakor spada med eno najbolj vsebinsko bogatih spletnih strani v Sloveniji. Vsa znanost sveta nam ne more pomagati pri iskanju odgovorov na morda preprosta vprašanja, če znanosti ne razumemo, če nismo vešči formalnega matematičnega jezika. Kvarkadabra se ukvarja prav z razlaganjem znanosti. Sašo Dolenc, odgovorni urednik, nam je povedal, da je povprečna starost sodelavcev 25 let in zato lahko na stare sive profesorje kar pozabimo.

Cilj Kvarkadabre je spodbujanje mladih in vseh drugih, ki še niso popolnoma otopeli, da razmišljajo o naravoslovnih znanostih zunaj šole in ustaljenih oblik izobraževanja. Naravoslovno znanost, se pravi fiziko, astronomijo, biologijo, pa tudi filozofijo in zgodovino znanosti skušajo predstaviti v preprosti, vsakdanji govorici. Dolenc pravi, da lahko sodelujejo s svojimi prispevki vsi, ki pošljejo dovolj dobrega. Na akademske titule se ne ozirajo. Stran bo kmalu praznovala (za internet kar častitljivih) pet let obstoja in je vsak teden ažurirana.

Dolenca smo prosili, naj nam pove, kaj bi lahko bilo najbolj zanimivo za naše bralce, pa nam je povedal takole: »Osnovnošolce bi verjetno zanimali predvsem animacije in razni interaktivni programčki, ki so neke vrste poučne igrice. Z njimi lahko streljajo s topom v oddaljeno tarčo, nadzorujejo delovanje jedrskega reaktorja in podobne stvari. Srednješolci pa bodo pri nas našli tudi veliko uporabnega gradiva za razne seminarje in domače naloge.«

Člani Kvarkadabre so večinoma podiplomski študentje fizike, nekaj je tudi humanistov, za temeljni medij delovanja pa so si izbrali internet, saj ta poleg drugih prednosti, ki jih prinaša, omogoča tudi interaktivnost z bralci. To pomeni, da lahko svoja vprašanja, razmišljanja, s katerimi se srečujete v šoli ali vsakdanjem življenju, napišete in jih pošljete po elektronski pošti.

No, da ne bo pomote. Na strani so kvarkadabrovci jasno napisali, da vam ne bodo reševali domačih nalog in pisali seminarskih. Skupaj z njimi pa jih lahko sami hitreje in laže napišete. Morda si namesto elektronske pošte raje izberete kar živi stik. V klubu ŠKUC vsak mesec pripravljajo srečanja, na katerih se lahko povsem neformalno in v sproščenem okolju seznanite z aktualnimi dogajanji v znanosti. No, morda pa se v vas prebudi zanimanje za naravoslovje, čeprav na to nikoooli ne bi pomislili. Takole pravijo: vsaka stvar je lahko zanimiva, samo spoznati jo je treba na pravi način.

Zakaj elektrone narišemo kot kroglice, kaj pa, če so podobni krompirju? Ali lahko svetloba kaj premakne? Kako naj vem, ali sem opazil NLP? Ali ima čas hitrost? Kaj dokazuje, da se svetloba ne stara ? Zakaj nogometna žoga v zraku nenadoma spremeni smer? Zakaj nas bolj zebe, če stojimo na vetru? To so k nekatera izmed številnih vprašanj, kijih radovedneži vsak dan naslavljajo. na skupino ustvarjalcev spletnega časopisa za tolmačenje znanosti Kvarkadabra. Vsi odgovori se sicer skrivajo za besedami, kot so fizika, matematika, kemija, ki marsikomu poženejo strah v kosti, vendar pa se Kvarkadabra »bavbava« loteva na čisto drugačen, prijazen način.

»Ko smo bili mlajši, nas je najbolj motilo to, da nismo nikjer našli razumljivih odgovorov na vsa vprašanja, ki so se nam porajala ob opazovanju sveta,« pravijo mladi raziskovalci Sašo Dolenc, Jure Zupan, Alenka Razpet in Daniel Svenšek, veliki navdušenci, ki si skupaj s sodelavci Tadejem Malijem, Luko Omladičem, Juretom Dergancem in Lariso Kotnik že štiri leta prizadevajo slovenski javnosti dopovedati, da lahko fiziko razume čisto vsak, saj je povsod okoli nas. Kot pojasnjujejo, je Kvarkadabra društvo, ki poskuša naravoslovno znanost predstaviti v preprosti, vsakdanji govorici. Pri tem so zabavni, a hkrati skrbijo, da ostanejo še dovolj znanstveno korektni.

Od kod ime, jih najprej vprašam, čeprav slutim odgovor: »Kvark je najmanjši delec snovi, potem pa še malo čiračara, abrakadabra in Kvarkadabra je tu!« se zarežijo. In kako so se našli? »Vse skupaj se je začelo tako, da smo želeli svoje znanje deliti tudi z drugimi,« pripoveduje odgovorni urednik Sašo, fizik, podiplomski študent filozofije in oče časopisa. »Moja spletna stran, kjer sem želel objaviti svoje razprave in članke, je bila na koncu premajhna za vse tisto, kar smo želeli ljudem povedati. Stran smo širili in širili in tako letos Čisto uradno ustanovili spletni Časopis Kvarkadabra.« Poudarjajo, da tega ne delajo zaradi denarja, ki ga večinoma dobijo od sponzorjev (med njimi so tudi Študentska organizacija Ljubljana, Slovenska znanstvena fundacija, ministrstvo za šolstvo in šport ter nekaj podjetij), saj se s tem ne da zaslužiti. Za potrditev povedo, da je zaradi tega zelo težko pridobiti mlade raziskovalce, ki bi jim pomagali pri ustvarjanju časopisa. »Za en odgovor na vprašanje, ki je, denimo, dolg dve strani, dobim tri tisočake, če bi pa članek objavil v kakšnem časopisu, bi bil honorar najbrž nekajkrat višji,« pove Jure, ki skrbi za odgovarjanje na vprašanja bralcev.

Medtem ko se drugi mladi popoldne zabavajo v lokalih in posedajo pred televizijo, ti znanstveni »friki« študirajo, proučujejo in pišejo o zgodovini, astronomiji, naravnih pojavih, o fiziki delcev in še marsičem. Polemizirajo s svojimi bralci in odgovarjajo na njihova vprašanja, pa če so še tako »čudna« in zapletena.

Opažajo, da ljudi daleč najbolj fascinira svetlobna hitrost. »Na to temo dobimo ogromno vprašanj, na primer, kaj bi se zgodilo z Zemljo, če bi potovala s svetlobno hitrostjo, kaj bi se zgodilo z ljudmi, sprašujejo nas, zakaj z Zemlje vidimo le eno stran Lune, kakšno je vesolje, kaj je bilo pred velikim pokom, ali je mogoče doseči nevidnost, kako nastane fatamorgana, zakaj je nebo modro in še in Se. Spomnim se, da je nekdo vprašal s kakšno hitrostjo bi moral teči, da bi lahko tekel po vodi, po drugi strani pa dobimo tudi čisto praktična vprašanja. Neki gospod je spraševal, kako lahko najbolje pritrdi polico na steno,« se spominja Jure. Na vsa vprašanja tudi odgovorijo, tako se je do zdaj poleg 60 poljudno-znanstvenih člankov nabralo že čez sto odgovorov, več kot še enkrat toliko vprašanj pa jih še čaka. Včasih dobijo takšna vprašanja, ki si jih sami ne bi nikoli postavili. Najbolj jih pritegnejo zapletena in težka, ki jim dajo misliti.

»Spraševanje je vir znanja in temelj vsake znanosti, zato se vprašanj zelo razveselimo. Le prošenj učencev, naj jim napišemo domačo nalogo oziroma seminar, ne uslišimo. V njihovo dobro,« se hudomušno nasmehnejo.

Niso pa vsi ljudje zadovoljni z njihovimi članki in odgovori. Kot pravijo, njihove strani obiščejo tako otroci kot starejši, včasih pa imajo opraviti tudi z »new age« čudaki, ki jim vsiljujejo svoje teorije o nastanku sveta. »Prijazno jih od-pravimo rekoč, da se s takimi stvarmi ne ukvarjamo. No, na srečo nam za zdaj vsaj kakšni verski blazneži še ne solijo pameti o nastanku sveta.« Jure se je ob tem spomnil vroče razprave, ki sta jo pred časom imela z nekim upokojenim inženirjem elektrotehnike, ki se je začel na stara leta ukvarjati z radiestezijo. »Razpravljala sva o teoriji relativnosti. Ker si ni dal nič dopovedati, sem mu napisal vse izpeljave formul in mu jih poslal po pošti. Čez čas se je oglasil, češ, enačbe so sicer čisto v redu napisane in se z njimi strinja, ampak sam bi jih drugače interpretiral… Trdil je, da je naša interpretacija teorije relativnosti heretična!«

Ko ne gre in ne pomaga noben dokaz več, pač skomignejo z rameni. V društvu so prepričani, da je velik problem razumevanja fizikalnih pojavov in znanosti tudi v tem, da ljudje berejo razne poljudnoznanstvene knjige, ki jih ne razumejo najbolje, in potem delajo svoje zaključke, v katere po možnosti vpletajo še osebna verska spoznanja ali kaj podobnega.

Marsikdo bi hobi entuziastov Kvarkadabre vzel prej za kazen kot za zabavo, vendar mladi raziskovalci pravijo drugače: »Živimo popolnoma normalno Življenje, sami sebi se ne zdimo nič čudni. Jaz pojem tudi v pevskem zboru, Alenka fotografira, no, Jure in Sašo sta pa res čist v fiziki,« pravi Daniel. Jure hudomušno pristavi, da hodijo tudi v kino. »No, ne rečem, da se drugim ne zdimo malo čudni, vendar nas znanost preprosto navdušuje, ker je neizmerno zanimiva,« pojasnijo. »No, recimo,« me želijo prepričati, »kljub temu, da si lahko zamislimo celo množico scenarijev o nastanku sveta, in čeprav so vse teorije enako privlačne, pa lahko le eksperiment izloči tiste, ki ne držijo. Nekatere od teorij se torej resnično tičejo našega sveta, in to je tisto, kar se mi zdi še posebno fascinantno!« Roko na srce, veliko bolj prepričljiva se mi zdi razlaga, da so preprosto življenjsko odvisni od znanja in odgovorov na vprašanja, ki si jih, kot pravijo, zastavljajo že, odkar pomnijo. »Koga pa ne zanima, iz česa je kaj sestavljeno?« vpraša Jure. Razumljivo, saj ga najbolj od vsega navdušuje fizika delcev, ki proučuje najmanjše gradnike narave. Sašo pa zatrdi, da je vedel, da bo fizik, že v prvih razredih osnovne šole. »Spornim se, da sem požiral znanstvene oddaje in si že takrat v fotelju pred televizijo delal zapiske!«

In kaj menijo bodoči znanstveniki o položaju znanosti v Sloveniji? Zanimivo je, da so komaj vedeli, da je država pred nekaj dnevi njihovim starejšim kolegom podelila naziv ambasador znanosti. Občutek imajo, da imajo ljudje znanost radi, vendar je pri nas medijsko premalo pokrita. »Kultura ima v medijih vsak dan svoj prostor, medtem ko znanosti ni zaslediti nikjer,« se hudujejo. Jure navede primer genskega zemljevida: »No, poglejte, kaj se dogaja pri nas. Raziskave človeškega genoma trajajo že deset let, širša slovenska javnost pa je za to izvedela šele pred kratkim, ko je že skoraj vse pri koncu. In vprašanje je, če bi sploh kaj izvedela, če o tem ne bi govorila dva pomembna svetovna politika.« Problematično se jim zdi tudi to, da pri nas nimamo znanstvenega novinarstva, ki je denimo v Ameriki zelo razvito. »Kolikor smo imeli opraviti z uredniki raznih znanstvenih prilog, smo ugotovili, da nimajo pojma. Zato ‘padejo’ na vsako ‘big news’, ne zanjo ločiti pomembnega od nepomembnega, pišejo neumnosti… Ali ni zanimivo, da o gospodarstvu nekdo, ki nima vsaj osnovnega znanja, ne bo pisal, o znanosti pa lahko kar vsakdo.« Sicer pa opažajo, da se v zadnjem času vse več znanstvenikov odloča tudi za poljudno pisanje. »Včasih jim ni bilo treba, ker so imeli dovolj denarja, zdaj pa je za vsak projekt potrebno dobiti subvencijo. In logično je, da jo boš dobil prej, če si znan.«

Kvarkadabra si bo še naprej prizadevala za popularizacijo znanosti med mladimi in starimi. Jeseni bodo v klubu ŠKUC nadaljevali serijo predavanj o novih znanstvenih odkritjih. Vsebino časopisa pa želijo še razširiti in dopolniti s prispevki z drugih znanstvenih področij, recimo biologije in genetike. Čeprav jih profesorji Fakultete za fiziko in matematiko ter Instituta Jožef Stefan kot tudi javnost podpirajo, pa jih je precej zmotil odnos ministrstva za znanost in tehnologijo, ki jih ni želelo finančno podpreti. »Menda nismo v njihovem kontekstu.«