Uvodnik:
Kot vse dobre stvari v času študija se je tudi ta začela v Brunar’ci, majhnem baru zraven poslopja Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani. To je bilo obdobje, ko so bili najtežji izpiti iz fizike že za nami, celotno Kratko zgodovino časa smo znali na pamet v obe smeri in lenobno smo se lahko prepuščali sanjarjenju o čudnih kvarkih iz znamenitih svetovnih laboratorijev. Pa vendar nam je nekaj manjkalo – namreč povezava med zapletenimi enačbami, ki smo se jih učili na faksu, in vsakdanjim svetom okoli nas. In tako je med modrovanjem ob pijači na Sašovo pobudo nastala Kvarkadabra – časopis za tolmačenje znanosti. Njeno domovanje je postal svetovni splet, www.kvarkadabra.net, kjer so se takoj začeli množiti prispevki z razlagami najrazličnejših naravnih pojavov. Tja smo zapisali tudi prvi aksiom Kvarkadabre:
»Kvarkadabra verjame v čar znanosti. Povedati vam hočemo, da naravoslovna znanost ni skrivna umetnost, dostopna le redkim posvečenim. Je spoznavanje narave, ki nam je vselej blizu in jo vsi živimo, zato, menimo, jo vsi lahko razumemo. Smo tolmači znanosti za tiste, ki njenega jezika morda ne govorijo tekoče, a želijo, hočejo razumeti njegov smisel. Na naših straneh na svetovnem spletu ne podučujemo, temveč pripovedujemo: zgodbo o nastanku znanosti, o ljudeh, ki so jo ustvarjali, o naravnih pojavih in o zakonitostih, po katerih se ti godijo.«
Že od samega začetka smo poleg študentov in študentk fizike pri Kvarkadabri sodelovali tudi študenti filozofije in biologije (v sedmih letih, ki so minila od takrat, smo člani Kvarkadabre že srečno doštudirali, večina nas je tudi že doktorirala, nekateri pa smo morda tudi že malo plešasti). Ob druženju in debatah se je delovanje Kvarkadabre seveda kmalu razširilo. Začeli smo pripravljati poljudna predavanja za najširše občinstvo v klubu ŠKUC v Ljubljani, sodelovali smo pri nastajanju televizijskih oddaj, hkrati pa smo vseskozi na spletnih straneh odgovarjali na vprašanja naših radovednih bralcev. Vprašanj in odgovorov se je kmalu nabralo več kot sto in odločili smo se, da del odgovorov s spleta ponudimo tudi v klasični papirnati obliki, ki je primernejša za sproščeno prebiranje na kavču. In tako je nastala pričujoča knjižica. Morda še nekaj besed o naravi zbranih odgovorov. Vzor vseh rubrik z vprašanji in odgovori je verjetno Radio Erevan. Eden izmed njihovih legendarnih odgovorov je naslednji:
Vprašanje: Ali obstaja kakšno vprašanje, na katerega ne znate odgovoriti?
Odgovor Radia Erevan: Seveda ne obstaja. Mi znamo na katerokoli vprašanje odgovoriti s katerim koli odgovorom.
Pri Kvarkadabri smo v primerjavi z Radiom Erevan veliko skromnejši. Zavedamo se, da je vprašanj vedno več kot odgovorov in da je vsak odgovor izvor neštetih novih vprašanj. Še več, zavedamo se, da se knjige znanstvenih odgovorov neprestano popravljajo in pišejo na novo. Od tod tudi podnaslov »Začasni odgovori na večna vprašanja«.
Na koncu pa še zahvala tistim, ki so največ prispevali k nastanku zbirke, namreč radovednim spraševalcem ter rednim in dopisnim članom »Strokovnega sveta Kvarkadabre«, ki so se trudili, da bi bili odgovori na najvišji možni strokovni ravni in hkrati še vedno berljivi in razumljivi. Za podporo hvala tudi: Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport RS, Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani, Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Politehniki v Novi Gorici.
Kvarkadabra
Ljubljana, maj 2004
Predgovor:
Manj znana, pa verjetno resnična zgodba iz fizikalne folklore pravi, da se je Werner Heisenberg, eden od utemeljiteljev moderne fizike, nekoč sprehajal po univerzitetnem parku s svojim mlajšim kolegom. »Veš,« pravi ta, »včasih se mi zazdi, da svet ni nič drugega kot nekakšna algebra hermitskih operatorjev.« »Kako?« se začudi Heisenberg in s široko kretnjo zamahne proti nebu. »Svet je vendar moder in ptice letajo po njem.«
Svet in nebo sta si v slovenščini pomensko bolj narazen, tako da se jedrnatost nemškega odgovora nekoliko razvodeni. Vendar je poanta ohranjena: Heisenberg, (so)avtor nadvse abstraktne novotarije tistega časa, matrične kvantne mehanike, se je živo zavedal, da je svet bogatejši od svojega matematičnega modela; da je za opis mikroskopske realnosti, kamor človekova prirojena predstavnost in izkušnja ne sežeta, nemara res potrebno vpeljati abstraktne matematične pojme, a z njimi v ničemer ni okrnjeno celovito dojemanje sveta v srednjem, človeškem merilu; da sodita tudi modrina neba in let ptic med temeljna vprašanja o svetu, enako kot atomska zgradba snovi ali razvoj vesolja.
Vprašanja na spletnih straneh Kvarkadabre, zbrana v tej knjigi, zajemajo vse od zadnjih, še hipotetičnih odkritij v svetu osnovnih delcev do spekulacij o usodi vesolja. Med obema skrajnostma, ki se na zanimiv način stikata, sprašujejo vedoželjni bralci Kvarkadabre še za mnoge skrivnosti iz vsakdanjega sveta, seveda tudi za modrino neba in uganke letenja, pa za razlage tehnoloških novotarij. Posebej razveseljivo je, da se avtorji v odgovorih niso ustavljali na mejah ozke stroke, ampak so podali enovito naravoslovno ali tehniško sliko problema.
(Za mnoge, ki smo radi pokukali na domačo stran Kvarkadabre in sledili vprašanjem sproti, kakor so se pojavljala, je bilo najzanimivejše: »Kaj je tisto, kar ljudi zanima v fiziki?« Zdi se mi, da se odgovor dobro sklada z izkušnjo, kaj iščejo mladi ljudje, ko se vpisujejo na študij fizike. Največ je takih, ki so po srcu naravoslovci in jih zanima fizika kot temeljna naravoslovna veda. Nekaj manj je tistih, ki jih pritegne fizika kot temeljna tehnološka disciplina. Za ščepec je tudi tistih, ki verjamejo, da je red pravilo tega sveta, in torej v fiziki iščejo odgovore na filozofska vprašanja.)
Mladim strokovnjakom Kvarkadabre gre priznanje, da jim ni bilo žal truda za izčrpne odgovore. V današnjem času, ko se prek svetovnega spleta ponujajo odgovori na vsa možna vprašanja, bi se nemara kdo začudil, čemu sploh trud. Vendar je bogastvo spleta varljivo, odgovorov je lahko tudi preveč: med njimi je mogoče najti vse od težko razumljivih znanstvenih člankov do parodij in komercialnih izmišljotin. Zato je poljudna predstavitev problema s spletnimi povezavami na globlje razlage posebej dragocena. Dolgoletno živo zanimanje obiskovalcev Kvarkadabre dokazuje, da trud ni bil zaman.
V Ljubljani, aprila 2004
Alojz Kodre
Poglavja:
- OGENJ, VODA, ZEMLJA, ZRAK
- ČLOVEK KOT STROJ
- HITREJE, VIŠE, MOČNEJE
- DOSJEJI X
- SVET ZA LUNO
- VPRAŠANJA ZA EINSTEINA
- KAJ DRŽI SVET SKUPAJ?
- O ZGODOVINI ČASA
Mnenja o knjigi:
Ana Ugrinović v reviji Polet, priloga Dela, 23. decembra 2004, str. 50:
Obstaja dokaz, da fizika ni samo stvar piflarjev in je lahko celo zanimiva.
Nedavna mednarodna raziskava o znanju matematike in naravoslovja je pokazala, da je znanje slovenskih šolarjev krepko pod mednarodnim povprečjem. Šepa tudi povezovanje med različnimi področji znanja. Tudi zato je knjiga Zakaj je nebo modro? (založba Krtina) toliko bolj dobrodošla in bi jo morali šolarji, starši in učitelji z veseljem pograbiti in zahtevati še več. Je namreč dokaz, da fizika (oziroma naravoslovje) ni samo premetavanje suhoparnih številk in mora tričetrt šolarjev, temveč zanimiva in uporabna reč, ki nam lahko pomaga razumeti vsakdanje pojave. Kvarkadabrovcem pa le dobrohoten namig, naj z založnikom poskrbijo, da bo v naslednji knjigi še več slikovnega (barvnega) gradiva, kar bo bralce, zlasti mlade, nedvomno še bolj pritegnilo.
In kakšen abrakadabra sploh je ta Kvarkadabra? To je skupina zdaj že počasi starajočih se mladcev in mladenk, zlasti fizikov, pa tudi filozofov in biologov, ki so se pred leti domislili, da bi zapletene fizikalne enačbe povezali z vsakdanjimi dogodki in problemi našega sveta. Njihov »prvi aksiom« med drugim pravi: »Smo tolmači znanosti za tiste, ki njenega jezika morda ne govorijo tekoče, a želijo razumeti njegov smisel.« V knjigi je 119 odgovorov na vprašanja, ki so jih kvarkadabrovcem postavljali vedoželjni obiskovalci njihove odlične domače spletne strani (https://kvarkadabra.net/). Vprašanja segajo od najbolj vsakdanjih – zakaj je nebo modro; kako in zakaj nastanejo fatamorgana, plima ali plamen; in kar bo poletovce še posebno zanimalo: zakaj ste po teku utrujeni in kaj se dogaja v telesu med fizičnim naporom; kako nogometna žoga zavije v letu – do strokovnejših: kakšna je masa fotona; zakaj je hitrost svetlobe ravno 300.000 km/s … Odgovori so speljani od poljudnega uvoda k strokovnejši razlagi, seveda odvisno od zahtevnosti vprašanja, dolgi pa so do največ nekaj strani in se ne ustrašijo enačb ter grafičnih prikazov.
Naj vam zaupam le nekaj skrivnosti, ki jih lahko razrešite s prebiranjem knjige. Ali s sončenjem za navadnim steklom lahko porjavite? To je odvisno od debeline stekla, v grobem pa lahko rečemo, da bi se za približno enako obarvanost za centimeter debelim navadnim steklom morali sončiti približno petkrat dlje kot na prostem. In zakaj strele udarijo v visoke objekte, ki so bliže oblakom? Zato ker si strela vedno izbere pot z najmanjšo upornostjo. In ker je zrak zelo slab električni prevodnik, strela teži k temu, da čim prej udari v kakšen prevodnejši material, ki je v stiku s tlemi, ki so boljši prevodnik (čeprav slabši kot kovine). Če imamo torej hišo in deset metrov stran še enkrat višje drevo, strela verjetneje udari v drevo kot v hišo. Če pa stojiš med nevihto na vrhu gore s prijateljem, ki je 10 cm višji, nisi nič bolj varen od njega.
Kaj se dogaja v našem telesu med tekom? Zanimiv proces je razložen od 3. sekunde pa do 43. minute, ko se upehani napijemo vode. V okolico smo v tem času spustili približno milijon in pol džulov energije (toplota, pretvorjena v električno energijo, bi bila vredna samo pet tolarjev), vsaka mišica pa se je skrčila in raztegnila kar 3500-krat.
Še eno aktualno vprašanje pred prazniki – kako merijo kalorije v hrani? Vzorec hrane, ki ji želij o izmeriti kalorično vrednost, najprej posušijo in zmeljejo. Nato ga postavijo v poseben »bombni kalorimeter«, kjer ga vžgejo. To je okrepljena jeklena posoda, obdana z vodno kopeljo, ki jo napolnijo s čistim kisikom. Pri sežigu lahko sproščeno energijo preberemo iz dviga temperature vode (ena kalorija je tista količina toplote, ki segreje en gram vode za eno stopinjo Celzija).
In zakaj moramo navadni medicinski termometer stresti vsakič, ko ga hočemo uporabiti, medtem ko nam tega ni treba početi s termometrom za merjenje sobne temperature? Trik je v tem, da cevčica v kliničnem termometru ni enaka po vsej dolžini, temveč se malo nad bučko z živim stebrom zelo zoži. Ko termometer po merjenju izpostavimo nižji temperaturi, se živo srebro v bučki skrči in zato bi moralo v bučko priteči srebro iz cevčice. Vendar je cevčica tako ozka, da so sile dovolj velike, da se stolpec srebra pretrga, kar omogoča, da lahko temperaturo odčitamo tudi uro ali več po meritvi.
In končno, zakaj je nebo pravzaprav modro? Vsega vam vendar ne morem izdati. Vzemite knjigo in potešite svojo radovednost. Prepričali se boste, da znanost s svojimi enačbami in teorijami ni obvezno abstrakten bavbav in da so nekatere čarovnije tega sveta lahko tudi vam razumljive.
dr. Tomaž Zwitter, profesor astronomije:
Kot kaže nas je precej tradicionalistov in smo namesto na mreži šele na papirju prebrali vse odgovore in bili resnično navdušeni. Takšne knjige bi bilo veselo tudi marsikatero mnogo večje jezikovno okolje saj angleškega ekvivalenta kot kaže enostavno ni.
Mo. K. v časopisu Delo, Kultura, 4. maj 2005:
Le koliko ljudi brez naravoslovne izobrazbe bi znalo odgovoriti na preprosto vprašanje, zakaj in kako ob gorenju nastane plamen, kako nastane fatamorgana in zakaj udari strela? Prav na ta, na videz preprosta, kot tudi na mnoga druga bolj zapletena fizikalna in biološka vprašanja ponuja odgovore zbornik Zakaj je nebo modro?, s podnaslovom Začasni odgovori na večna vprašanja. Pri njegovem nastanku je sodelovalo okoli dvajset strokovnjakov z različnih naravoslovnih področij, pa tudi iz filozofije. Ideja, da bi povezali zapletene enačbe in poljudno znanstveno razlago zapletenih pojavov v svetu okoli nas, se je med študenti naravoslovja porodila pred sedmimi leti. Kvarkadabri – časopisu za tolmačenje znanosti na spletnem naslovu www.kvarkadabra.net so se kmalu pridružila poljudna predavanja za najširše občinstvo v ljubljanskem klubu Škuc in oblikovanje poljudnoznanstvenih oddaj na slovenski nacionalki, temu pa je sledila izdaja pričujoče knjižice, ki je namenjena sproščenemu trenju naravoslovnih oreščkov v domačem naslanjaču. Vprašanja in odgovori zajemajo vse od zadnjih, še hipotetičnih odkritij v svetu osnovnih delcev do spekulacij o usodi vesolja. Med obema skrajnostma vedoželjni bralci Kvarkadabre sprašujejo še o mnogih drugih skrivnosti iz vsakdanjega sveta, kot denimo o ugankah, zakaj se zrnca sladkorja med mešanjem zberejo na sredini dna skodelice, pa o pojavih NLP ter drugih tehnoloških novotarijah. Strokovne in hkrati zelo privlačno in komunikativno napisane razlage, zbrane v pričujoči knjigi, lahko bralcu odpravijo slabo vest ob luknjičavem znanju o osnovnih naravoslovnih pojavih, hkrati pa ponujajo tudi užitek ob hipotezah o zgodovini in usodi vesolja. In ne nazadnje je zbornik Karkadabra domala nepogrešljivi priročnik za preprosta otroška vprašanja, ki odrasle nemalokrat spravijo v hudo zadrego, kot je denimo tisto, tisto v naslovu: Zakaj je nebo modro?
dr. Gorazd Planinšič, (Oddelek za fiziko FMF in Ustanova Hiša eksperimentov):
Kvarkadabra si je zadala nalogo poiskati odgovore na konceptualno jasna, toda pogosto zahtevna fizikalna vprašanja, in jih podati v jeziku, ki bo razumljiv radovednemu intelektualcu. Naloga je velik izziv, zato ni čudno, da je tudi v svetovnem pogledu prav ta tip literature težko najti. Kvarkadabri je naloga vsekakor odlično uspela.
dr. Andrej Ule, profesor filozofije:
Z veseljem sem prebiral vašo knjigo, zlasti njene bolj “kozmološke” teme: Dosjeje X, Vprašanja za Einsteina, Kaj drži svet skupaj, O zgodovini časa, čeprav so zanimivi tudi drugi deli. Presenetilo me je, kako je mogoče z razmeroma malo besedami (stranmi) povedati in razložiti tako veliko. Res je, da se ponekod od bralcev pričakuje zahtevnejše predznanje fizike in matematike, ampak vsaj osnovni oris problematike je po mojem mnenju dostopen vsem, ki imajo vsaj srednješolsko izobrazbo. Morda bi bilo dobro nadaljevati z vašo knjigo v vedno novi obliki, kajti verjetno je, da se bodo se pojavljala različna vprašanja. Dobro je tudi, da v knjigi kdaj pa kdaj avtorji odgovorov povedo, da česa ne zmorejo razložiti ali vsaj ne povsem, ker je tu pač nase znanje se nezadostno. Dobro bi bilo tudi porazgovoriti o mejah fizike. Zato kar sam predlagam možna vprašanja te vrste: Ali ima fizikalno znanje svoje načelne meje? In kje so pomembne faktične meje sodobne fizike?
Knjiga mene briga:
V tokratni oddaji Knjiga mene briga, se bo voditeljica Tina Košir, z gostoma, profesorjem fizike na gimnaziji Bežigrad Andrejem Lobnikom in s profesorjem s Fakultete za fiziko dr. Antonom Ramšakom pogovarjala o knjigi Kvarkadabre: Zakaj je nebo modro. Po besedah soavtorja knjige Saša Dolenca, sega knjiga v leta nazaj, v čase, ko so še kot študenti fizike, s kolegi ustanovili internet revijo Kvarkadabra, kjer so med drugim zbirali tudi vprašanja bralcev in nanje odgovarjali. Tako se je, v osmih letih obstoja revije, nabralo več sto vprašanj in odgovorov, zaradi česar so se lansko leto odločili, da bi naredili nekakšen izbor in to objavili v knjigi. Pri tem so se trudili, da bi bili zanimivi in vabljivi, a ne na račun izgubljanja znanstvene avtoritete. Poleg izčrpnih odgovorov je knjiga zanimiva tudi zato, ker so v njej objavljeni tudi dobesedni zapisi vprašanj, ki pa veliko povedo o tem, kako se ljudje soočajo s sodobno zanostjo. Gre za živi dialog med mladimi ljudmi, zaradi česar lahko narava zaživi pred nami z vso svojo iskrenostjo. Po besedah gostov, so avtorji izmed vseh možnih informacij izbrali najboljše. Te teme namreč niso bile del njihovega študija ampak so teme, ki so si jih izbrali prav zaradi zanimivosti in nenavadnosti vprašanj. Zato pričujoča knjiga odpira vprašanja, daje prostor in kliče k temu, da sprašujemo.
RTV SLO, oddaja KNJIGA MENE BRIGA, KVARKADABRA – ZAKAJ JE NEBO MODRO?, četrtek, 23.12.04 ob 21.30 na 1. programu TV Slovenija
Sobotna priloga časopisa Delo, 30.10.2004:
Pravkar pa je pri nas izšla knjiga z naslovom Zakaj je nebo modro? in podnaslovom Začasni odgovori na večna vprašanja. Ta vsaj delno zapolnjuje praznino mlajših domačih publicistov na področju trših naravoslovnih znanosti, kjer vse skupaj večinoma sloni na objavah starejših avtorjev, kot so Janez Strnad, Miha Tišler, Marijan Prosen, Miha Likar in drugi. Knjiga prinaša izbor odgovorov s spletne strani, ki je nastala pred sedmimi leti na pobudo tedaj še študentov fizike, filozofije in biologije, ki jim je med študijem manjkala povezava med zapletenimi enačbami in vsakdanjim svetom. Tako je nastala Kvarkadabra – časopis za tolmačenje znanosti, kjer so se kmalu začeli množiti prispevki z razlagami najrazličnejših naravnih pojavov, sčasoma pa so se ti tematsko vse bolj širili in zajemali vse od zadnjih, še hipotetičnih odkritij v svetu osnovnih delcev do spekulacij o usodi vesolja. Med obema skrajnostma so bralci Kvarkadabre spraševali še za mnoge skrivnosti iz vsakdanjega sveta, seveda tudi za modrino neba in uganke letenja. Pri tem se avtorji v odgovorih niso ustavljali na mejah ozke stroke, ampak so podali celovito naravoslovno ali tehniško sliko problema. Njihov prvi aksiom se glasi: »Kvarkadabra verjame v čar znanosti, pri čemer trdi, da naravoslovna znanost ni skrivna umetnost, dostopna le redkim posvečenim. Je spoznavanje narave, ki nam je vselej blizu in jo vsi živimo, zato jo lahko tudi razumemo. Kvarkadabra je tolmač znanosti za tiste, ki njenega jezika morda ne govorijo tekoče, a jo želijo razumeti.«
revija Gea (dec. 2004, str. 75):
Pri Založbi Krtina je v knjižni zbirki KRT izšel zbornik Kvarkadabra: Zakaj je nebo modro? Začasni odgovori na večna vprašanja, v katerem so zbrani prispevki skupine znanstvenikov mlajše generacije, ki raziskovalno delujejo na področju fizike in matematike. Knjiga je sestavljena kot zbirka odgovorov na preprosta in na prvi pogled celo naivna vprašanja o fizičnem svetu in naravnih pojavih (na primer Zakaj je nebo modro?, Kako nastane plimovanje?, Kaka se lahko neskončno vesolje še naprej širi?, Ali je mogoče z jadrnico pluti hitreje od vetra? itd.) Avtorji skozi osem poglavij z vso resnostjo odgovarjajo na vprašanja in jih interpretirajo kot prave teoretske probleme, pri tem pa se izognejo strogo znanstvenemu jeziku in izberejo jezik in slog, ki je razumljiv tudi za bralca brez poglobljenega naravoslovnega znanja. Posebna privlačnost knjige je to, da so vprašanja, na katera so v zborniku podani znanstveni odgovori, zastavili bralci spletne revije Kvarkadabra – časopisa za tolmačenje znanosti. Da bi bili odgovori na zastavljena vprašanja še jasnejši in nazornejši, je knjiga, ki vsebuje več kot 320 strani, obogatena s skicami, fotografijami in podrobnim stvarnim kazalom. Podrobnejše informacije o knjigi so predstavljene na spletni strani Založbe Krtina (www.zalozbakrtina.si).
dr. Rudi Podgornik, profesor fizike:
Do jasnih, preprostih in razumljivih fizikalnih razlag vsakdanjih pojavov je včasih težja pot, kot bi se lahko zdelo. Kvarkadabri pa je uspel veliki met, ki bo tudi bralcem, in morda predvsem bralcem, ki so nestrokovnjaki pa jih fizika zanima, podal odgovore na preprosta in ne tako zelo preprosta vprašanja, ki imajo fizikalne odgovore.
dr. Beno Pehani :
Knjižica je izvrsten učbenik naravoslovja, zato ker na konkretnih vprašanjih in odgovorih nanje utrjuje naše znanje fizike. Želel bi, da bi se delo v tej smeri nadaljevalo in da bi se med vprašanji znašla tudi bolj zagonetna. Pomembno je da so odgovori nazorni in preprosti, kar sedaj so. Torej vsa pohvala!