Domov Eseji in zgodbe o znanosti Žiga Zois (1747–1819)

Žiga Zois (1747–1819)

Baron, ki je s svojim znanjem, bogastvom in vizijo prebudil slovensko kulturo in znanost.

Piše:

9. 5. 2025

Slovenska kulturna in znanstvena zgodovina bi bila brez vpliva enega samega človeka verjetno bistveno drugačna. Konec 18. stoletja, v času, ko se je Evropa pod vplivom razsvetljenskih idej korenito spreminjala, je na obrobju habsburške monarhije deloval mož, ki je z izjemnim intelektualnim in finančnim kapitalom premostil vrzel med provinco in naprednimi evropskimi središči.

Baron Žiga Zois s svojega invalidskega vozička ni upravljal le enega največjih industrijskih imperijev na Kranjskem, ampak je usmerjal tudi tokove evropske znanosti in polagal temelje za slovenski kulturni preporod. Ta »najbogatejši in najizobraženejši in zato tudi najboljši mož Kranjske«, kot ga je opisal Jernej Kopitar, ni bil zgolj mecen, temveč nekakšen znanstveni katalizator, ki je učinkovito pospešil intelektualno prebujanje sicer še dokaj zaspane dežele.

Zoisova ljubljanska palača na Bregu je bila živahno intelektualno središče, kjer so se srečevali najvidnejši umi tedanjega časa. Tukaj, med knjižnimi policami, ki so se šibile pod težo redkih izdaj, mineraloškim kabinetom z dragocenimi primerki iz vseh koncev monarhije in obsežno korespondenco z evropskimi akademiki, se je ustvaril kulturni ekosistem, ki je presegal provincialnost habsburške periferije.

Zoisov vzpon kot osrednje osebnosti slovenskega razsvetljenstva je bil še toliko bolj osupljiv spričo duhovnega ozračja Kranjske poznega 18. stoletja – dežele, ujete med fevdalno inercijo in prebliski novih idej. Večina prebivalstva je bila nepismena, slovenski jezik pa, čeprav v vsesplošni zasebni rabi, v javnem življenju ni imel veljave, saj sta prevladovali nemščina in latinščina. Kranjska, ta »malo znana dežela«, ki so jo nekateri sodobniki dojemali tudi kot »čudno in skrivnostno«, je bila dežela z obiljem naravnih danosti, a pomanjkanjem intelektualnih priložnosti.

V takšno okolje je poziv avguštinskega meniha Marka Pohlina k izdajanju posvetnih in poučnih knjig v jeziku ljudstva prinesel prvi žarek upanja. A šele Zoisova vizionarska intervencija je omogočila, da so te ideje prerasle zgolj teoretične zamisli in zaživele v praksi. Skozi njegovo delovanje se je kmečko ljudstvo na obrobju velikega imperija začelo prepoznavati kot kulturna entiteta, vredna lastnega izraza. Postopoma je zmogla preseči provincialno omejenost in se uveljaviti v širšem evropskem prostoru.

Od švicarskih korenin do kranjskega imperija

Pot rodbine Zois, ki bo kasneje tako usodno zaznamovala slovensko razsvetljenstvo, se prične skromno, s koreninami v Švici. Eden od prednikov se je že v 16. stoletju podal na pot v Italijo, na Bergamaško, kjer se je družina v Cacodeliju pri Berbennu preživljala pretežno s kmetijstvom in tam pridobila ladinski priimek Zois. A pravi arhitekt družinskega vzpona in bogastva je bil šele Žigov oče, Michelangelo Zois (1694–1777). Ta mož izjemne podjetniške žilice je v začetku 18. stoletja prispel v Ljubljano, pri čemer natančen datum njegovega prihoda ni znan.

Svojo pot je začel v železarski trgovini rojaka, grofa Petra Antona Codellija, kjer je s pronicljivostjo in neutrudno vnemo hitro napredoval. Kmalu je postal Codellijev družabnik, leta 1735 pa je že prevzel lastništvo nad celotnim podjetjem. Michelangelova poslovna strategija je bila drzna in za tisti čas napredna: namesto razpršene prodaje na drobno se je osredotočil izključno na donosno izvozno in tranzitno trgovino. Skupaj s svojim nečakom Bernardinom je zgradil mogočno prodajno mrežo, ki je segala globoko v italijanske dežele, vse do ključnih središč sredozemske trgovine, kar mu je prineslo hitro in znatno bogastvo ter postavilo temelje za vpliv, ki ga bo kasneje nasledil in nadgradil njegov sin Žiga.

Michelangelovo naraščajoče bogastvo in vpliv sta se kazala v premišljenih naložbah. V Ljubljani je pridobil več sosednjih hiš, ki jih je združil in predelal v enotno, veličastno družinsko palačo na Bregu (današnji Breg 22), ki je postala simbol družbenega vzpona Zoisovih. Postal je lastnik številnih fevdalnih gospostev na Kranjskem, med katerimi je še posebej izstopal slikoviti grad Brdo pri Kranju. Največji gospodarski vzpon pa je dosegel s strateškim prevzemom večine rudnikov in obsežnih železarskih obratov na Gorenjskem. Pod njegovim nadzorom so delovale fužine v Bohinjski Bistrici, Stari Fužini, Radovni, Mojstrani in na Javorniku, njegova pa je bila tudi pomembna železarna v Mislinji na Štajerskem. S tem si je na ključni trgovski poti med habsburškimi deželami in Italijo ustvaril skoraj monopolni položaj pri prodaji kranjskega in koroškega železa na donosno italijansko tržišče, kar je predstavljalo jedro njegovega gospodarskega imperija.

Priznanje za njegove gospodarske uspehe in prispevek k blaginji dežele ni izostalo. Leta 1739 mu je cesarica Marija Terezija podelila dedni plemiški naziv s pomenljivim pridevkom “von Edelstein” (plemeniti kamen). Ta pridevek ni bil naključen; bil je domiseln nemški prevod njegovega ladinskega priimka, saj beseda “zoia” v ladinščini pomeni dragulj (množina “zois”). Ta simbolika se odraža tudi v lično izdelanem Zoisovem grbu, kjer mogočni lev v šapah ponosno drži skodelo, polno draguljev. Ko je Michelangelo leta 1760, v času finančnih stisk monarhije, z znatnim denarnim zneskom priskočil na pomoč izpraznjeni državni blagajni, mu je hvaležna cesarica njemu in njegovim potomcem podelila še višji, baronski naziv. Originalna baronska diploma z grbom, dragocen dokument, ki priča o vzponu družine, je shranjen v Narodnem muzeju Slovenije.

Po smrti prve žene se je Michelangelo Zois v drugo poročil z Ivano Katarino Kappus pl. Pichelstein (1727–1798), potomko ugledne kranjske rodbine slovenskega rodu in hčerko rudarskega nadzornika Franca Žige Kappusa iz Ljubljane, kar je družino še tesneje povezalo z rudarsko-fužinarsko dejavnostjo. V tem zakonu se jima je 23. novembra 1747 v Trstu kot prvorojenec rodil Sigismund, ki ga danes poznamo kot Žigo. Iz te zveze je izšlo še več otrok, med katerimi je bil za slovensko naravoslovje posebej pomemben Žigov mlajši brat Karel (1756–1799). Ta je postal priznan botanik, čigar ime danes nosita endemična Zoisova zvončica in Zoisova vijolica. Čeprav so se v Zoisovi hiši zaradi očetovega italijanskega porekla in visokega družbenega položaja prepletali italijanščina in nemščina, pa je slovenski rod matere Ivane Katarine in dejstvo, da je z otroki verjetno govorila tudi slovensko, nedvomno pustil pomemben pečat na Žigovem kasnejšem odnosu do slovenskega jezika in kulture ter njegovem zavzemanju zanju.

Učenje, potovanja in priprava na prevzem

Temelje za Zoisovo kasnejšo vlogo razsvetljenca in mecena je postavila skrbna in vsestranska izobrazba, ki je ustrezala visokim pričakovanjem njegovega stanu. Po prvih naukih v domači hiši v Ljubljani, kjer sta ga v naravoslovne vede uvajala priznana jezuita Gabriel Gruber, kasnejši konstruktor Gruberjevega prekopa, in Jožef Maffei, ga je oče Michelangelo oktobra 1761, pri njegovih petnajstih letih, skupaj z bratoma poslal na ugledni učni zavod za laične gojence duhovnega semenišča v italijanskem mestu Reggio Emilia. Tam se je mladi Žiga štiri leta izpopolnjeval ne le v klasičnih humanističnih vedah, kot sta bili antična in italijanska književnost, temveč tudi v praktičnih znanjih in veščinah, nepogrešljivih za plemiča njegovega časa: učil se je italijanščine in nemščine, govorništva, pisanja, računstva, risanja, arhitekture, glasbe ter celo družabnih spretnosti, kot sta bila ples in mečevanje. Ta široka izobrazba, ki je združevala intelektualno znanje z uglajenostjo in praktičnimi veščinami, mu je kasneje odpirala vrata v najvišje družbene kroge in olajšala stike z uglednimi učenjaki ter državniki po vsej Evropi.

Ko se je osemnajstletni Žiga leta 1765 na očetovo željo vrnil v Ljubljano, ga je oče nemudoma začel uvajati v zapleteni svet trgovskih, rudarskih in fužinarskih poslov, pri čemer je mladenič obiskal tudi družinsko trgovsko podružnico v Benetkah. Hkrati pa je Žiga pri Gruberju in Maffeiu nadaljeval s poglabljanjem svojega znanja, zlasti na področju naravoslovja in drugih ved, koristnih za rudarstvo in fužinarstvo, kar je bilo ključnega pomena za uspešno vodenje obsežnih družinskih podjetij. Njegova žeja po znanju ni poznala meja; bil je strasten bralec in se je vse življenje neutrudno samostojno izobraževal, pri čemer je sledil najnovejšim znanstvenim dosežkom in filozofskim tokovom. Izjemnega pomena za širjenje njegovih obzorij in pridobivanje praktičnih izkušenj so bila tudi njegova potovanja po Evropi.

Da bi se seznanil s sodobnejšimi tehnologijami v železarstvu, spoznal organizacijo trgovskih združb in navezal stike s pomembnimi znanstveniki, je v začetku leta 1779 odpotoval na daljše potovanje po srednji Evropi: obiskal je Nizozemsko, Francijo in Nemčijo, domov pa se je spomladi 1780 vrnil preko Italije. Na teh potovanjih je obiskoval znamenite železarne in trgovske družbe, obenem pa tkal mrežo poznanstev z vodilnimi naravoslovci, kemiki in mineralogi, s katerimi si je kasneje živahno dopisoval in izmenjeval znanstvena dognanja. Med potovanjem je aktivno iskal in zbiral tudi stare slovanske knjige, med drugim je v Tübingenu našel ohranjene slovenske protestantske tiske. Žal ga je prav med potovanjem, v Rimu, prvič napadel protin, ki ga je prisilil k vrnitvi domov in ga zaznamoval za vse življenje. Kljub bolezni je leta 1782 spet odpotoval v tujino, tokrat na Tirolsko, v Švico, na Nizozemsko in v nemške dežele. Na Nizozemsko je med drugim potoval tudi zaradi poskusa zdravljenja bolečin.

Žiga je že leta 1768, pri enaindvajsetih, postal družabnik v očetovem podjetju, kjer je pomembno vlogo še vedno igral Michelangelov izkušeni nečak Bernardino Zois. Z novo pogodbo leta 1774 je Žiga formalno postal principal podjetja, ki se je odslej imenovalo “Sigismundo Zois e Compagno”, medtem ko je Bernardino zaradi svojih bogatih izkušenj ostal poslovodja, kar kaže na postopno predajanje odgovornosti znotraj družinskega podjetja. Po Michelangelovi smrti leta 1777 je Žiga kot univerzalni dedič prevzel celotno očetovo premoženje, vključno z obsežnimi fužinarskimi obrati in trgovsko mrežo. Ko pa je leta 1793 umrl še bratranec Bernardino, je Žiga Zois dokončno sam prevzel vodenje vseh družinskih poslov in s tem polno odgovornost za obsežno dediščino ter usodo enega največjih gospodarskih subjektov na Kranjskem.

Naravoslovec z evropskim ugledom

Čeprav je bil Žiga Zois predan podjetnik, ki je vodil obsežen gospodarski imperij, je bila njegova resnična strast naravoslovje. Ta je prežemala vse pore njegovega življenja in mu prinesla mednarodni sloves. Njegovo zanimanje ni bilo le bežno ali ljubiteljsko, ampak izjemno široko, poglobljeno in sistematično. Zajemalo je praktično vsa področja takratne naravoslovne znanosti, od mineralogije in geologije, ki sta bili tesno povezani z njegovim fužinarstvom, do botanike in zoologije. V evropskih znanstvenih krogih je bil tako bolj znan kot pronicljiv naravoslovec in lastnik ene najimenitnejših mineraloških zbirk kot pa zgolj kranjski plemič ali mecen.

Največji sloves si je pridobil kot mineralog in geolog. Njegovo znanje na področju mineralogije, kemije, metalurgije in rudarstva je bilo za tisti čas izjemno, kar dokazujejo njegova ohranjena pisma in obsežna korespondenca z vodilnimi evropskimi učenjaki. Med njegovimi dopisovalci so bili velikani tedanje znanosti, kot so Abraham Gottlob Werner, profesor mineralogije v Freibergu, Martin Heinrich Klaproth, profesor kemije v Berlinu, Peter Jordan, profesor naravoslovja na Dunaju, in mineralog Friedrich Mohs, znan po svoji trdotni lestvici, ki je Zoisa celo osebno obiskal v Ljubljani. Iz ohranjenega Zoisovega registra pošiljk vzorcev mineralov med letoma 1778 in 1793 je razvidno, da je vzdrževal stike z okoli 50 mineraloškimi korespondenti po Evropi, katerim je posredoval več kot 5700 skrbno izbranih vzorcev, s čimer je aktivno prispeval k širjenju znanja in materiala med evropskimi znanstvenimi središči.

Njegova strokovnost se kaže v natančnih analizah in ocenah. V spisu “Silbererz in Oberkrain” (Srebrna ruda na Gorenjskem) iz leta 1785 je podal povsem realno oceno zalog nekaterih gorenjskih rudišč. Podobno pronicljiv je bil tudi pri oceni tirolskih rudišč, ki jih omenja v sporočilu Giacomu Morosiniju v Benetkah leta 1779. Leta 1780 je v pismu francoskemu naravoslovcu Picotu de La Peyrouseju, s katerim je vzdrževal redne stike, povsem pravilno, če upoštevamo takratno stanje kemije, pojasnil izločanje manganove rude pri preperevanju sideritnih rudišč. Njegovi stiki so segali tudi do Déodata de Dolomieuja, ustanovitelja evropske znanstvene mineralogije in geologije, ki ga je leta 1784 obiskal v Ljubljani in se tedaj seznanil tudi z Balthasarjem Hacquetom. Dolomieu je bil sicer nekoliko nezaupljiv do Zoisove “specifične zbirateljske prakse”, ki je tesno povezovala zbiranje mineralov z njegovim podjetništvom, a stiki so bili vzpostavljeni. V pismu Picotu de La Peyrouseju (6. september 1784) je Dolomieu zapisal: “Mislim, da sem spoznal, da se gre včasih naravoslovnega trgovca; eden od njegovih dopisnikov z otoka Elbe mi je povedal, da mu pošilja veliko število zabojev z vzorci železove rude, ki jih zatem razširja po Nemčiji. Vendar se delajte, da nič ne veste o tem odkritju.”

Zois ni bil le pasivni opazovalec, ampak je aktivno sodeloval v osrednjih znanstvenih razpravah svojega časa. Posebej pomembna je bila njegova vloga v sporu med plutonisti in neptunisti o nastanku kamnin. Medtem ko je ugledni Abraham G. Werner, s katerim si je Zois dopisoval, sprva trdil, da so vse kamnine nastale v morju (neptunistična teorija), so se pojavljali dvomi, zlasti glede bazalta, ki mu je Johann Carl Wilhelm Voigt pripisoval vulkanski izvor. Tako se je rodila vulkanistična (plutonistična) teorija. Zoisov znanec Johann Ehrenreich Fichtel iz Sibinja je bil vnet zagovornik te teorije in je v svojem delu “Mineralogische Aufsätze” (1794) slikovito opisoval, kako naj bi vrhovi Triglava in okoliških gora, zgrajeni iz masivnega prvotnega apnenca magmatskega izvora, kot otoki štrleli iz morja, v katerem se je usedal plastovit, fosilonosen apnenec. Kot dokaz je navajal okamnine, ki mu jih je poslal prav Zois iz Triglavskega pogorja.

Vendar se Zois s Fichtlovo razlago ni strinjal. Bil je prepričan, da so tudi apnenci najvišjih predelov Triglava in Vršaca morskega izvora, čeprav so bili poslani fosili iz nižjih leg. Da bi ovrgel Fichtlovo teorijo in dokazal svoj prav, je leta 1795, ko mu je protin že močno oteževal gibanje, organiziral in financiral dve odpravi v osrčje Julijskih Alp. Ker se pohoda ni mogel udeležiti, je vodstvo prve odprave avgusta 1795 zaupal Valentinu Vodniku, takrat župniku v Koprivniku. V odpravi sta sodelovala še mladi naravoslovec grof Franc Hohenwart in ljubljanski župnik Jožef Pinhak, ki se je prav tako zanimal za mineralogijo. Zois jim je priskrbel gorskega vodnika in izkušene iskalce okamnin. Skupina je krenila iz Bohinjske Bistrice, si ogledala Savico, nato pa se iz Stare Fužine preko Dednega polja in Ovčarije povzpela po Dolini triglavskih jezer na Vršac. Ne le med potjo, tudi na samem Vršacu so v apnencu odkrili okamnine. Z daljnogledom so se še prepričali, da je tudi sam Triglav zgrajen iz plastovitega apnenca. Preko Ledin so prišli na Mali Triglav, kjer pa verjetno zaradi utrujenosti okamnin niso našli.

Čeprav bi te ugotovitve že zadostovale za zavrnitev Fichtlove teorije, natančni Zois samo z uslojevitostjo triglavskega apnenca ni bil zadovoljen. Še istega leta, septembra 1795, je poslal novo odpravo proti Triglavu. Sestavljali so jo Zoisovi rudarji z izkušenim iskalcem okamnin na čelu, nepričakovano pa se jim je pridružil tudi Vodnik. Tokrat so odkrili dovolj okamnin, da so nedvoumno dokazali, da tudi Triglav gradi apnenec, ki je nekoč nastal v morju. Zois je lahko te okamnine pokazal svojim prijateljem, ki so prebrali Fichtlovo razpravo in ga spraševali za mnenje. Tako je po Zoisovi zaslugi in Vodnikovi raziskovalni vnemi Triglav stopil v ospredje zanimanja evropskih naravoslovcev, Vodnikova znamenita oda Vršac pa je prav tako povezana s temi dogodki in izraža zmagoslavje uspešno opravljene znanstvene naloge.

Sklad na skladu se vzdiguje,
golih vrhov kamen zid.
Večni mojster zaukazuje:
Prid’, zidar, se les učit!

Zoisovo poglobljeno rudarsko znanje in zanimanje za učinkovito izkoriščanje rudnih bogastev se odražata tudi v pismih, ki mu jih je pošiljal njegov rudarski nadzornik Lukas Polc med letoma 1789 in 1798. Ta pisma, pisana v slovenščini na Zoisovo izrecno željo, so izjemen dokument. Ne pričajo le o Zoisovih konkretnih rudarskih podvigih, kot so bili ogledi rudnih jam na Gorjušah pod Pokljuko, raziskovalni rudnik ob Dravi na Koroškem ali iskanje nahajališč bele gline v Selški dolini za potrebe ljubljanske tovarne keramike, katere solastnik je bil. Pisma razkrivajo tudi Zoisov odnos do sodelavcev, njegovo skrb za tehnološki napredek (npr. uvajanje miniranja v bohinjskih rudokopih) in njegovo pionirsko spodbujanje rabe slovenskega jezika v strokovnem in poslovnem sporazumevanju, kar je bila za tisti čas prava redkost.

Zbiralec svetovnega znanja in redkosti

Vrhunec Zoisovega naravoslovnega delovanja in predmet njegovega največjega ponosa je bila njegova izjemna mineraloška zbirka. Že za časa njegovega življenja je slovela kot ena najlepših, največjih in v kulturnozgodovinskem pogledu najpomembnejših tovrstnih zasebnih zbirk v Evropi. Po protokolu iz leta 1831, ko je bila zbirka prevzeta, je obsegala neverjetnih 5000 primerkov mineralov, rudnin in kamnin. Ta obsežna zbirka ni nastala čez noč; Zois jo je skrbno gradil desetletja z nakupi, osebnimi najdbami iz svojih rudnikov in predvsem z živahnimi menjavami z drugimi zbiralci in znanstveniki po Evropi.

Pri tem je pomembno vlogo odigral trgovec z minerali Simon Prešern, ki je Zoisa oskrboval z zanimivimi primerki. Zois pa ni bil le prejemnik; aktivno je pospeševal izmenjavo mineralov med Italijo in Nemčijo ter sam velikodušno razpošiljal vzorce kranjskih posebnosti, kot je bila živosrebrova ruda iz Idrije ali znameniti kristali kamene strele z rahlim rožnatim in zelenkastim odtenkom s Črnega vrha nad Polhovim Gradcem ter marmaroškim diamantom podobni kristali kamene strele s Slivnice pri Cerknici. Mnoge evropske zbirke so bile po njegovi zaslugi obogatene tudi s primerki grahovca (pizolita) z Blegoša.

Svojo dragoceno zbirko je hranil v posebnih prostorih v drugem nadstropju svoje trinadstropne palače na Bregu v Ljubljani. O njeni prvotni ureditvi nimamo natančnih podatkov, lahko pa domnevamo, da so bili vsaj kovinski minerali razporejeni glede na kovine, ki jih vsebujejo. Kasneje, ko je znanstvena mineralogija napredovala, je Zois za osnovo klasifikacije uporabil sistem, ki ga je razvil sloviti profesor Abraham Gottlob Werner iz Freiberga. Wernerjev sistem je že temeljil na znanstveni klasifikaciji, čeprav je, gledano z današnjega vidika, še vedno vključeval nekatere materiale, ki ne sodijo med minerale (npr. bazalt, katerega prizmatska krojitev je mineraloge Zoisovega časa še zavajala v zmoto, da gre za kristal) ali pa je uporabljal danes spremenjeno terminologijo (npr. izraz “fosili” za minerale). Zanimivo je, da je bil nekaj časa, med letoma 1803 in 1808, nadzornik Zoisove mineraloške zbirke Jernej Kopitar, ko je opravljal delo bakrovega osebnega tajnika. Njuna kasnejša korespondenca, ko je Kopitar že deloval na Dunaju, odkriva marsikatero mineraloško zanimivost.

Zois, ki je na svojih potovanjih po Evropi spoznal pomen javnih muzejev, si je močno prizadeval, da bi tudi Ljubljana oziroma Kranjska dobila svoj deželni muzej. Svojo veliko in dragoceno mineraloško zbirko je nameraval podariti prav tej ustanovi, kar se je uresničilo kmalu po njegovi smrti. Leta 1821 je škof Avguštin Gruber na seji kranjskih deželnih stanov utemeljil potrebo po ustanovitvi muzeja, Zoisov nečak Karel pa je zbirko ponudil v odkup. Po ogledu zbirke s strani kneza Metternicha med ljubljanskim kongresom je dunajski dvor leta 1823 Zoisovo zbirko mineralov in njegovo knjižnico odkupil. Knjige so bile dodeljene ljubljanskemu liceju, mineraloška zbirka pa je postala temelj leta 1821 formalno ustanovljenega in 4. oktobra 1831 za javnost slovesno odprtega Deželnega muzeja v Ljubljani. Zoisova zbirka je dobila častno mesto v prvi razstavni dvorani, skupaj s konhilološko zbirko lupin mehkužcev grofa Hohenwarta.

Posebno in trajno priznanje Zoisovemu pronicljivemu mineraloškemu delu pa je bilo poimenovanje novega minerala. Leta 1804 mu je trgovec Simon Prešern prinesel zanimiv, dotlej neznan mineral s Svinške planine (Saualpe) na Koroškem, z nahajališča Prickler Halt. Zois, čeprav že hrom, je v njem takoj prepoznal novo, še neopisano vrsto. Njegovo domnevo sta kasneje v pismih potrdila tako Abraham G. Werner kot Martin H. Klaproth. Leta 1805 je Werner, v soglasju s Klaprothom in Dietrichom Ludwigom Gustavom Karstenom, ta novi mineral v čast njegovemu odkritelju poimenoval zoisit.

Življenje med rastlinami, pticami in človeško ribico

Zoisovo neutrudno naravoslovno zanimanje pa se ni ustavilo pri kamninah in mineralih. Njegova radovednost je segla na vsa področja takratnega prirodopisa, od botanike do raznolikih vej zoologije. Njegova hiša ni bila le zatočišče mineralov, temveč tudi živahno središče preučevanja žive narave.

Na področju botanike je bil sicer njegov mlajši brat Karel osrednja osebnost v družini, znan po odkritjih, ki nosijo njegovo ime (Zoisova zvončica, Zoisova vijolica). Vendar je tudi Žiga gojil globoko zanimanje za rastlinski svet. Vplival je na bratovo delo, si dopisoval z uglednimi botaniki, kot sta bila dunajski profesor Nicolaus Joseph Jacquin in Carl Ludwig Willdenow iz Berlina, ter skupaj z bratom vestno urejal in bogatil obsežne parkovne nasade na družinskem posestvu Brdo pri Kranju in na Pristavi na Javorniku. Tudi vrt ob svoji ljubljanski palači, ki ga je uredil na mestu podrtih mestnih utrdb, je odprl za javnost in ga zasadil s številnimi drevesi in grmovnicami. Njegova praktična narava se je pokazala tudi v skrbi za prebivalstvo; v času lakote, ki jo je verjetno povzročil izbruh ognjenika Tambora leta 1815, je na Kranjsko pripeljal seme odporne tatarske ajde, ki se je med ljudstvom prijela pod imenom “cojzla”.

Poleg tega je sistematično zbiral slovenska imena rastlin, kar kaže na njegovo prizadevanje za uveljavitev domačega jezika tudi v naravoslovju. V njegovi zapuščini se je ohranil celo herbarij J. B. Flysserja iz leta 1696, ki je prišel v Prirodoslovni muzej Slovenije preko Licejske knjižnice. V pismu Balthasarju Hacquetu 16. oktobra 1787 je Zois zapisal: “Moje pismo Vas pouči, da sem na najboljši poti postati botaničar. Če se to zgodi, boste Vi vzrok: v osamljenosti glede mineralogije, ki me obdaja izza Vašega odhoda, izgubljam polagoma veselje do nje, kajti skoraj nemogoče ti je vztrajati, če nimaš veselja, da bi z drugim izmenjaval misli, zlasti še v tako jalovi deželi, kakor je na apnu bogata Kranjska.” V istem pismu je še dodal: “Njegova botanična strast se že loteva tudi mene samega… Na naših gorah raste še več rastlin, ki sta jih Vi in gospod Scopoli prezrla; moji številni delavci v jamah in po visokih gozdovih mi omogočajo, da vse preiščemo… Našel sem možnost, da spravim brata na konju ob majhnih stroških do Velega polja po Triglavom, in upam, da pridem tja tudi sam.” Podpiral je tudi botanične odprave, kot na primer ekskurzijo češkega botanika Franza Wilhelma Sieberja v Julijske Alpe leta 1812.

Tudi zoologija je pritegnila Zoisovo pozornost. Njegova ornitološka dejavnost je bila temeljnega pomena za slovensko ornitologijo. Imel je najpopolnejšo ornitološko knjižnico na Kranjskem pred letom 1800, ki je vključevala ključna dela evropskih razsvetljenskih naravoslovcev. Na podlagi te literature in lastnih opazovanj je sestavil prvi obsežnejši slovenski imenik ptic, znan kot ‘Nomenclatura carniolica’. Njegova ornitološka zbirka je obsegala najmanj 174 primerkov 81 vrst ptic, kar je predstavljalo prve konkretne favnistične podatke za naše kraje. Dragoceni so tudi njegovi terenski zapiski, zbrani med aprilom 1796 in aprilom 1797 pod naslovom ‘Ornithologisches Journal’. Žal se je od te bogate zbirke do danes ohranil le majhen delček – dva primerka, lesna sova (Strix aluco) in samec beloliske (Melanitta fusca), hranita v Naravoslovnem muzeju na Dunaju, kamor ju je Zois podaril med letoma 1809 in 1815.

Na področju ihtiologije je Zois prav tako zbiral slovenska imena za ribe, znane na Kranjskem. Ti seznami so dokumentirani v njegovem rokopisu ‘Slavische Nomenklatur der in Krain bekannten Fische Nach Blochˊs Einteilung der Fische Deutschlandˊs’ (Slovanska nomenklatura rib, znanih na Kranjskem, po Blochovi kategorizaciji rib Nemčije). Pri tem delu je sodeloval s kranjskim plemičem Francem Antonom Breckerfeldom in se naslanjal na monumentalno delo nemškega ihtiologa Marcusa Elieserja Blocha, ‘Allgemeine Naturgeschichte der Fische’. Zois je to delo celo finančno podprl, saj je bil mecen bakroreza jadranske ribe kirnjice (Anthias anthias), ki je bil vključen v Blochovo publikacijo.

Posebno poglavje v Zoisovem zoološkem delu predstavlja njegovo preučevanje človeške ribice (Proteus anguinus). Bil je med prvimi, ki se je tej skrivnostni jamski dvoživki posvetil s tako znanstveno natančnostjo. Žive primerke, ki so mu jih prinašali z Vira pri Stični, je pošiljal uglednim naravoslovcem po Evropi, med njimi Carlu von Schreibersu na Dunaj in Društvu prijateljev naravoslovja v Berlinu, katerega član je bil. Proteuse je tudi sam gojil v ujetništvu in skrbno opazoval njihovo vedenje, odzive na svetlobo, nenavadno dolgo zavračanje hrane in celo srčni utrip ter pretok krvi v škrgah pod mikroskopom. S svojimi večletnimi (skoraj štiriletnimi) opazovanji je dokončno potrdil mnenje Scopolija, da človeška ribica ni ličinka kakega drugega močerada, temveč odrasla žival samostojne vrste, saj v vsem tem času ni doživela nobene preobrazbe.

Svoja dognanja je, sicer anonimno, objavil leta 1807 v ljubljanskem tedniku ‘Laibacher Wochenblatt’ v članku z naslovom “Nachrichten von der im Dorfe Vir bey Sittich vorkommenden Fischart” (Novice o vrstah rib, najdenih v vasi Vir pri Stični). V njem je med drugim zapisal: “Kmetje iz vasi Vir, ki jo poznajo po tradiciji in iz izkušenj, jo imenujejo bela riba ali človeška riba (zhloveshka riba) – zaradi prstom podobnih členkov na nogicah in zaradi barve mesa.” O svojih dolgoletnih opazovanjih pa je dodal: “V kabinetu barona Zoisa živita zdaj (17. julija 1807) dve živalci od oktobra 1803; obe sta shujšali in postali za polovico tanjši, sicer sta zdravi. Lahko bi si mislili, da je nedoločena Linnéjeva doba, tardiorem forse metamorphosin (morda počasnejše metamorfoze), v skoraj 4 letih že več kot izpolnjena.” To delo velja za njegovo edino tiskano znanstveno razpravo in pomemben prispevek k zgodnjemu poznavanju te endemične vrste. Da bi svet seznanil s podobo te nenavadne živali, je naročil tudi njene upodobitve. Slikar Vincenc Dorfmeister je tako po Zoisovem naročilu izdelal prve znane risbe človeške ribice po živem primerku.

Čeprav se Zoisova entomološka zbirka ni ohranila, pa njegovi rokopisi, zlasti obsežna ‘Slavische Sammlung’, in korespondenca (npr. s Francem Antonom Breckerfeldom) pričajo, da je vestno zbiral tudi slovenska imena za žuželke in druge nevretenčarje. Pri tem se je opiral tudi na že obstoječe vire, kot je bil slovar Marka Pohlina, in jih skušal dopolniti ter sistematizirati. Njegovo prizadevanje za poimenovanje narave v domačem jeziku kaže na njegovo celostno razumevanje pomena jezika za razvoj znanosti in kulture.

Zoisov krog – intelektualno srce razsvetljene Kranjske

Zoisova palača na Bregu ni bila le domovanje premožnega barona, temveč predvsem živahno intelektualno središče, kjer se je kalila slovenska razsvetljenska misel. Po vrnitvi s potovanj po Evropi okoli leta 1780, ko je bil star nekaj čez trideset let, je Žiga Zois okoli sebe zbral najvidnejše kranjske izobražence tistega časa. Ta neformalna skupina, danes znana kot Zoisov krog, je postala jedro slovenskega razsvetljenstva. Med osrednjimi člani so bili duhovnika in jezikoslovca Jurij Japelj ter Blaž Kumerdej, dramatik in zgodovinar Anton Tomaž Linhart, pesnik in publicist Valentin Vodnik ter kasneje, v začetku 19. stoletja, mladi in prodorni jezikoslovec Jernej Kopitar. V tem krogu, ki se je redno srečeval v Zoisovi hiši, obkrožen z njegovo bogato knjižnico in naravoslovnimi zbirkami, so se rojevale in uresničevale temeljne ideje o prenovi slovenskega jezika, o razvoju slovenske literature, znanosti ter o dvigu splošne izobrazbene ravni prebivalstva.

Zois ni bil zgolj pasivni gostitelj teh srečanj; bil je njihov aktivni mecen, mentor in usmerjevalec. S svojim obsežnim znanjem, ki ga je pridobil s študijem, potovanji in samoizobraževanjem, s svojo dragoceno knjižnico, ki je štela skoraj 4400 zvezkov in je bila ena največjih zasebnih knjižnic na Kranjskem, ter s svojimi znatnimi finančnimi sredstvi je nesebično podpiral prizadevanja članov kroga. Njegova knjižnica ni bila le zasebna zbirka bibliofila, ampak pravo “žarišče slovenskega kulturnega nacionalizma”, kot poudarja Luka Vidmar, saj je vsebovala temeljna dela slovanske filologije in zgodovine, ki so bila osnova za prerodno delo krožka. Zoisova podpora ni bila le gmotna; bil je tudi kritičen bralec njihovih del, svetovalec in pobudnik novih projektov. Preko obsežne korespondence, ki je štela več tisoč pisem, je Zois aktivno usmerjal delo krožka, povezoval domače ustvarjalce z evropskimi učenjaki in tako ustvaril pravo “literarno republiko”, kot jo imenuje Vidmar. “Pisma so bila za Zoisa ključno orodje za izvajanje njegovega kulturnega programa, nadomestek za osebne stike, ki mu jih je onemogočala bolezen.”

Vizionar jezika in mecen slovenske kulture

Antona Tomaža Linharta je spodbujal pri pisanju prve slovenske komedije Županova Micka (1789), ki je pomenila prelomnico v slovenskem gledališču, in pri njegovem temeljnem zgodovinskem delu Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Oesterreichs (Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije). Ob krstni uprizoritvi Županove Micke je Zois v časopisu Laibacher Zeitung (29. december 1789) navdušeno zapisal: “Izvrstni prevod je dal tej igri vso notranjo popolnost in že znana umetnost igralcev in igralk je presegla vsa pričakovanja občinstva. Vam, moji gospodje in gospe te Družbe… tudi ves narod je ponosen na vas in vas bo ovekovečil v letopisih literature in dejal: Ti so bili, ki so položili temelj za izpopolnitev svojega maternega jezika in ga naredili uporabnega tudi za komedijo.”

Valentina Vodnika, ki ga je Zois pritegnil v svoj krog in mu odprl vrata v svet literature in znanosti, je podpiral pri njegovem pesniškem ustvarjanju, pri izdajanju prvega slovenskega časopisa Lublanske novice (1797–1800) ter pri pisanju prvih slovenskih šolskih učbenikov. Jerneju Kopitarju, ki je med letoma 1803 in 1808 deloval kot Zoisov osebni tajnik, knjižničar in skrbnik njegove obsežne mineraloške zbirke, je Zois omogočil študij prava na Dunaju. Njuna obsežna korespondenca med letoma 1808 in 1818 razkriva Zoisovo neutrudno mentorstvo in Kopitarjevo postopno osamosvajanje ter uveljavljanje kot vodilnega evropskega slavista. “V obsežni korespondenci Zois Kopitarja ni le finančno podpiral, ampak ga je tudi natančno usmerjal pri študiju, znanstvenem delu in navezovanju stikov, pri čemer je bil pogosto kritičen, a hkrati ponosen na njegove uspehe,” povzema njun odnos Vidmar. Prav Kopitar je s svojim delom pomembno prispeval k uveljavitvi in standardizaciji izrazov “Slovenec” in “slovenski jezik”.

Osrednji cilj Zoisovega kroga je bil dvig slovenskega jezika na raven knjižnega jezika, primernega za rabo na vseh področjih javnega življenja – v upravi, znanosti, literaturi in izobraževanju. Zoisovo prizadevanje za slovenski jezik pa ni bilo omejeno le na kulturno področje. Kot je razvidno iz ohranjenih pisem njegovega rudarskega nadzornika Lukasa Polca iz let 1789–1798, je Zois spodbujal rabo slovenščine tudi v poslovnem sporazumevanju znotraj svojih podjetij. Zahteva, da mu Polc poroča v “kranjščini”, je bila za tisti čas izjemna novost in kaže na Zoisovo zavestno prizadevanje za uveljavitev domačega jezika tudi v praktičnih zadevah. Njegovo prizadevanje v duhu razsvetljenskega univerzalizma in skrbi za napredek vseh deželnih jezikov, je imelo daljnosežne posledice za oblikovanje slovenske kulturne identitete.

Poleg kulturnega mecenstva je bil Žiga Zois tudi predan filantrop. Z izostrenim čutom je prepoznaval nadarjene posameznike iz različnih družbenih slojev in jim pogosto pomagal iz ozadja, skrit za psevdonimom, da bi se izognil javni hvali. Bil je aktiven član Kmetijske družbe za Kranjsko in Kmetijske družbe na Dunaju, kjer je s svojim obsežnim znanjem tehničnih ved in naravoslovja prispeval k napredku kmetijstva in gospodarstva na Kranjskem.

Zaton gospodarskega imperija in boj z boleznijo

Kljub obsežnemu premoženju, podedovanemu in ustvarjenemu z lastno podjetniško spretnostjo, se je Žiga Zois v kasnejših letih svojega življenja soočal z resnimi poslovnimi težavami. Zlata doba Zoisovih železarskih podjetij, ki jo je začel njegov oče Michelangelo, se je počasi iztekala. Konkurenca na evropskem trgu železa se je namreč močno zaostrila, zlasti s pojavom cenejšega švedskega in ruskega železa, ki je po novih trgovskih poteh prodiralo tudi na italijanska tržišča, tradicionalno Zoisovo prodajno območje. K težavam so prispevale tudi reforme cesarja Jožefa II., ki so med drugim odpravile nekatere trgovske monopole in povišale davke, kar je dodatno obremenilo poslovanje Zoisovih podjetij.

Čeprav se je Žiga Zois po vrnitvi s potovanj po Evropi trudil modernizirati svoje fužine in uvajati tehnološke izboljšave, med katerimi je bil tudi njegov lastni izum posebnega puhalnika za plavž, so ga pestile tudi objektivne težave, kot je bila nezadostna in vse dražja oskrba z domačo železovo rudo. Vse to je vodilo v postopno slabšanje njegovega gmotnega položaja. Kupcev je bilo iz leta v leto manj in tik pred smrtjo, leta 1819, je že močno okrnjeno veletrgovino z železom in železarne prevzel njegov nečak Karel Zois (1775–1836), ki pa prav tako ni uspel konkurirati ugodnejšim proizvodnim pogojem tekmecev in obrniti negativnega trenda.

Vzporedno s poslovnimi izzivi se je Žiga Zois vse življenje boril tudi s hudo boleznijo. Že leta 1780, med potovanjem po Evropi, ko mu je bilo komaj 33 let, ga je prvič napadel protin (ali putika), kronično vnetje sklepov, ki ga povzroča nalaganje kristalov sečne kisline. Kljub obiskom številnih zdravilišč in iskanju zdravila se je njegovo stanje nezadržno slabšalo. V pismu Picotu de La Peyrouseju je 5. maja 1785 potožil: “Moje uničeno zdravje se zoperstavlja vsem mojim željam… Od odhoda g. de Dolomieuja do meseca januarja [1785] mi moje stanje ni dopuščalo, da bi delal.” Leta 1793 so mu ohromele noge, zato si je s pomočjo kovača dal izdelati poseben invalidski voziček, ki mu je omogočal vsaj nekaj gibanja po prostornem stanovanju v njegovi ljubljanski palači.

Po letu 1797 svoje palače na Bregu menda sploh ni več zapustil. Zadnjih dvajset let življenja je bil tako rekoč priklenjen na bolniški voziček, a njegova umska dejavnost in ustvarjalna energija nista opešali; prav v tem obdobju je bil njegov salon najbolj živahno središče kranjskega razsvetljenstva. Njegovo velikodušnost in človečnost tudi v teh težkih časih ponazarja ohranjeno zahvalno pismo njegovega rudarskega nadzornika Lukasa Polca iz leta 1798, ki se Zoisu zahvaljuje, ker je na svojem gradu gostil poroko njegove hčere Mici: “Ne morem dovolj šacati Njih velike gnade in previdnasti, katere oni meni in mojim otrokom izkazujejo, posebnu de so zdej Mici eno takšno spošteno ohcet v Njih hiši narediti pustili…” Dejstvo, da je Zois to pismo ohranil, priča o njegovem spoštovanju do sodelavcev in o preseganju togih stanovoskih meja.

Maja 1816 je v svoji ljubljanski palači gostil tri visoke predstavnike avstrijskega dvora – zunanjega ministra Klemensa von Metternicha, grofa Rudolfa von Wrbna in grofa Procopa Lažanskýja –, kar je bilo eno zadnjih večjih političnih dejanj njegovega življenja. Čeprav je bil zaradi protina priklenjen na posteljo, je izkoristil to priložnost za uresničitev treh ključnih pobud: predlagal je državni odkup svojih gorenjskih fužin, zavzel se je za ustanovitev Ilirskega kraljestva s južnoslovanskim značajem in posredoval v prid Valentina Vodnika kot kandidata za profesorja slovenščine. Kljub diplomatski spretnosti in podpori vplivnih osebnosti so vsi trije načrti propadli – fužine so ostale v zasebni lasti, Ilirsko kraljestvo je bilo ustanovljeno le kot formalna upravna enota brez politične teže, Vodnik pa ni dobil profesure.

Leta 1816 je Žiga Zois v svoji ljubljanski palači gostil tri najvplivnejše predstavnike dunajskega dvora: zunanjega ministra kneza Klemensa von Metternicha, grofa Rudolfa von Wrbna in grofa Procopa Lažanskýja. Srečanja, ki so trajala več dni in so potekala prav v Zoisovi rezidenci, so bila posledica cesarjevega obiska Ilirskih dežel in pomenijo enega zadnjih vrhuncev Zoisovega političnega delovanja. Kljub izčrpanosti in bolezni je srečanje izkoristil za tri strateške pobude: predlagal je državni odkup svojih gorenjskih fužin, podprl ustanovitev Ilirskega kraljestva s poudarjeno južnoslovansko identiteto in se zavzel za rehabilitacijo Valentina Vodnika. Čeprav se nobena od teh zamisli ni uresničila, dogodek izstopa kot pomembna ilustracija Zoisove vizije in njegovega neposrednega vpliva na oblikovanje političnih idej na najvišji ravni. Še posebej dragocen je njegov dialog z Metternichom, enim osrednjih evropskih državnikov 19. stoletja in glavnim arhitektom dunajskega kongresa, ki je po padcu Napoleona usmerjal zunanjo politiko Avstrijskega cesarstva ter uveljavljal konservativno, protinacionalistično vizijo Evrope. Da se je bil pripravljen pogovarjati z Zoisom o ideji Ilirije kot politične entitete, priča o posebnem Zoisovem ugledu v očeh takratne oblasti.

Baron Žiga Zois je umrl 10. novembra 1819 v Ljubljani, star 72 let. Pokopali so ga z vsemi častmi na takratnem ljubljanskem pokopališču pri Sv. Krištofu. Ko so to pokopališče v začetku 20. stoletja opustili, je Zoisovo železno nagrobno ploščo, ki jo je bil njemu in njegovi materi Ivani roj. Kappus postavil nečak Karel Zois, pred propadom rešil Peter Kozina, ki je leta 1918 postal novi lastnik Zoisove palače. Ploščo je dal vzidati na dvoriščni strani nekdanje baronove palače na Bregu 22, kjer stoji še danes kot tih spomenik velikemu mecenu.

Že za življenja je bil deležen številnih priznanj uglednih znanstvenih ustanov po Evropi, med njimi Društva naravoslovnih prijateljev v Berlinu (1782), Cesarske Leopoldinsko-Karolinske akademije naravoslovcev v Erlangnu (1793), Keltske akademije v Parizu (1806), vojvodske mineraloške družbe v Jeni (1807) in Wetterauske družbe za naravoslovje v Hanau (1808). Leta 1809 je prejel tudi visoko državno odlikovanje: komandirski križ Leopoldovega reda.

Zapuščina razsvetljenega duha

Žiga Zois ostaja ena najmarkantnejših in najkompleksnejših osebnosti slovenske zgodovine; lik, čigar vpliv sega daleč preko meja njegovega časa. Njegova osebnost je bila izjemen preplet podjetnika z ostro poslovno žilico in vizijo, naravoslovca z neutrudno radovednostjo in širokim spektrom zanimanj, ter velikodušnega mecena, ki je s pronicljivim očesom prepoznal in z odprto roko podprl ključne nosilce slovenskega kulturnega in znanstvenega preporoda.

Bil je utelešenje razsvetljenskega duha na Kranjskem, človek, ki je s svojim delom, mislijo in vplivom globoko zaznamoval svojo dobo in usmeril tok prihodnjega razvoja. Zoisov krog, ki se je zbiral v njegovi hiši, ni bil le debatni krožek, ampak delavnica, kjer so se brusile ideje in nastajala temeljna dela slovenskega razsvetljenstva. Kljub hudi bolezni, ki ga je za več desetletij priklenila na invalidski voziček, njegova intelektualna energija in ustvarjalni zagon nista usahnila; prav nasprotno, zdi se, da sta v osami njegove delovne sobe dosegla svoj vrhunec.

Njegova zapuščina se odraža v duhovnem in intelektualnem napredku dežele in njenih ljudi, ki jih je tako predano podpiral. Bil je človek svojega časa, a hkrati vizionar, čigar dosežki odmevajo še danes. Njegovo življenje in delo ostajata zgled predanosti znanju, kritičnemu razmišljanju, spodbujanju ustvarjalnosti in neutrudnemu prizadevanju za napredek in blaginjo širše skupnosti. V Zoisu se združujejo lastnosti, ki so redke v kateremkoli obdobju: pronicljiv um, široko srce in neomajna volja – lastnosti, ki so ga naredile za resnično velikega moža slovenske in evropske zgodovine.

Viri

Brenčič, M. (2007). Sodelovanje barona Žiga Zoisa in Valentina Vodnika na področju geoloških znanosti. Geologija, 50(1), 145-150.
Faninger, E. (1983). Baron Žiga Zois in njegova zbirka mineralov. Scopolia, 6, 1-32.
Glonar, J. et al. (1925-1991). Slovenski biografski leksikon: Zois, Žiga, baron. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU.
Kryštufek, B. (ur.). (2019). Žiga Zois – popoln naravoslovec (dve stoletji po smrti). Scopolia, 97, 1-206. (Vsebuje prispevke: Činč Juhant, B. Žiga Zois – naravoslovec in prvotni lastnik ustanovne zbirke prvega slovenskega muzeja; Činč Juhant, B. Baron Žiga Zois, naravoslovec, preporoditelj, podjetnik in mecen; Jeršek, M. Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa; Križnar, M. Sigismondo Zois in zametki slovenske paleontologije; Vrezec, A. & Berg, H.-M. Ornitološko delo barona Sigismonda (Žige) Zoisa: prvi celostni pregled; Kačar, U. Žiga Zois in nomenklatura na Kranjskem znanih rib; Jernejc Kodrič, M. Baron Zois, mecen bakroreza kirnjice; Jernejc Kodrič, M. Zois in »sirene«; Pungaršek, Š. Žiga Zois, ljubitelj rastlin?; Knapič, T. Entomološka dejavnost Žige Zoisa)
Schmidt, G. (2015). Slovenska pisma rudarskega nadzornika Lukasa Polca Sigismondu (Žigu) Zoisu v letih od 1789 do 1798. Scopolia, 85, 1-142.
Šumrada, J. (2001). Žiga Zois in Déodat de Dolomieu. Kronika, 49(1-2), 65-72.
Vidmar, L. (2009). Knjižnica Žige Zoisa kot žarišče slovenskega kulturnega nacionalizma. Knjižnica, 53(3-4), 75-91.
Vidmar, L. (2010). Zoisova literarna republika: Vloga pisma v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov. Založba ZRC.
Vidmar, Luka (ur.). (2025). Zois: Študije. Ljubljana: Založba ZRC. (Vsebuje prispevke: Vidmar, Luka. “Uvod.” Kos, Janko. “Žiga Zois kot osrednja osebnost slovenskega razsvetljenstva.” Dović, Marijan. “Pesništvo Žige Zoisa in vprašanje ‘prvega kranjskega pesnika'”. Orel, Irena. “Zoisov prispevek k razvoju slovenskega jezika in jezikoslovja.” Šumrada, Janez. “Zois, Vodnik in slovenski jezikovno-politični program v Napoleonovi Iliriji.” Vidmar, Luka. “Zoisova revizija preroda slovenskega jezika (1819).” Brenčič, Mihael. “Žiga Zois in razsvetljenska geologija.” Farinelli, Patrizia. “Naravoslovne študije in razvedrilna literatura: Pogled na italijanske knjige barona Zoisa.” Svoljšak, Sonja, in Urša Kocjan. “Rekonstrukcija knjižnice Žige Zoisa v COBISS+ (katalog NUK): Viri, metodologija, izzivi in perspektive.” Babnik, Ines. “Umnost in umetnost Zoisovih vrtov.” Lačen Benedičič, Irena, in Marko Mugerli. “Zoisi – lastniki fužin.”)
Vidmar, L. (2020). “Grandi speranze di bene”: Metternich, Wrbna in Lažanský v Zoisovi palači maja 1816. Acta Histriae, 28(2), 243–268.