Balthasar Hacquet (1739–1815)

Predstavljajte si Ljubljano v 18. stoletju, kjer se med prebivalstvom širijo srhljive govorice: profesor anatomije naj bi v svojem ‘anatomskem teatru’ ubijal rdečelasce in jim jemal kri za alkimistične poskuse skupaj z zloglasnim jezuitom Gruberjem. Profesor Balthasar Hacquet, ki so ga duhovščina in preprosto ljudstvo obtoževali krivoverstva in ateizma ter ga s prstom kazali kot “luterana”, je bil v resnici mož neverjetne energije, vsestranski naravoslovec in eden ključnih raziskovalcev Kranjske. Njegovo življenje, prepleteno z izjemnimi znanstvenimi dosežki in osebnimi kontroverzami, pripoveduje zgodbo razsvetljenskega uma, ki se je kljub nerazumevanju okolice neizbrisno zapisal v slovensko in evropsko znanstveno zgodovino.

Skrivnostni prihod na Kranjsko

Svoje poreklo je Hacquet sam zavil v tančico skrivnosti. V avtobiografiji sicer navaja: »Pravijo mi, da sem bil rojen v kraju Leconquet v Spodnji Bretanji leta 1740.« A takoj doda, da so mu starši neznani in da le »pravijo«, da je bil njegov oče plemič, on sam pa nezakonski sin. Ta izmikajoča izjava, podkrepljena z dejstvom, da njegovega rojstva v ohranjenih bretonskih cerkvenih matičnih knjigah nikoli niso našli, seveda poraja dvome.

Njegova pisna francoščina je bila, vsaj v zgodnjih letih, presenetljivo okorna za nekoga, ki naj bi bil rojen v Franciji. Še bolj zgovorna je anekdota o srečanju z znamenitim francoskim mineralogom Déodatom de Dolomieuem v Ljubljani leta 1784. Po pogovoru s Hacquetom ga je Dolomieu brez zadržkov označil za Nemca. To pričevanje močno izpodbija bretonsko poreklo, hkrati pa odpira vrata drugi teoriji, ki jo podpirajo zapisi v nemškem leksikonu Das gelehrte Teutschland iz leta 1821: Hacquet naj bi bil rojen leta 1739 v Metzu v Loreni. Zanimivo je, da so v Metzu tistega časa dejansko živele družine s priimki Hacquet in Hocquet, pa tudi plemiški rodbini de Balthasar in de La Motte; imena, ki nenavadno sovpadajo s Hacquetovim imenom in domnevnim plemiškim predikatom. Uganka njegovega izvora tako ostaja nerazrešena.

Podobno kot uganka njegovega rojstva ostaja nejasna tudi Hacquetova zgodnja življenjska pot, zlasti kar zadeva njegovo šolanje. Formalne medicinske izobrazbe verjetno ni imel, ampak si je znanje pridobil s prakso kot vojaški kirurg med sedemletno vojno (1756–1763), ko je služil v več armadah. Že okoli leta 1767 je pariški Kraljevi kirurški akademiji predložil rokopis z naslovom »Remarque sur l’imperforation de l’anus« (Opomba o nepredrtem anusu), kar kaže na zgodnje strokovno zanimanje, čeprav delo ni bilo nikoli objavljeno v akademijinih spisih. Po vojni ga je pot zanesla na Dunaj, kjer je iskal civilno zaposlitev. Srečanje z vplivnim dvornim zdravnikom Gerhardom van Swietenom mu je odprlo vrata: ponudil mu je mesto rudniškega kirurga v Idriji. Hacquet je ponudbo sprejel, kot je zapisal, »zaradi naravoslovja in zaradi slovečega rudnika živega srebra. Izbral sem si jo tudi zato, ker sem vedel, da tam živi sloviti Scopoli.«

Napeto sodelovanje s Scopolijem v Idriji in medicinske inovacije

Konec leta 1766 je Hacquet prispel v Idrijo, da bi kot kirurg pomagal Giovanniju Antoniu Scopoliju, tedanjemu rudniškemu zdravniku. Delitev dela je bila jasna: Hacquet za zunanje posege (rane, operacije), Scopoli za notranje bolezni, vključno z zloglasno zastrupitvijo z živim srebrom. A kemija med učenjakoma ni stekla. Odnos je bil napet, prihajalo je do sporov glede pristojnosti, morda zaradi Scopolijeve želje po več časa za botaniko ali pa zaradi Hacquetove samosvoje in prepirljive narave.

Scopoli je nato Idrijo po treh letih zapustil, Hacquet pa je ostal do leta 1773. Predano se je posvečal ne le kirurškemu delu, temveč je poglobljeno preučeval poklicne bolezni rudarjev. Opazoval je simptome kronične zastrupitve z živim srebrom (merkurializem), za kar je bilo značilno tresenje udov, slinjenje in izpadanje zob. Predlagal je tudi ukrepe za izboljšanje delovnih pogojev, kot je bila občasna menjava delavcev na najbolj nevarnih deloviščih. Svoje ugotovitve in metode zdravljenja (uporaba zeliščnih zvarkov, parnih kopeli in celo posebne metode potenja v postelji, ogreti s sveže pečenim kruhom, za katero je trdil, da je izjemno učinkovita pri zdravljenju tresavice) je kasneje, leta 1784, podrobno predstavil v obsežni spomenici pariški Kraljevi medicinski družbi.

Bil je tudi pionir v izobraževanju babic v Idriji, kar je bilo za tisti čas napredno. Vsak prosti trenutek pa je izkoristil za raziskovanje idrijske okolice, neutrudno je zbiral minerale, rastline, fosile in opazoval naravne pojave. V svoji Oryctographia Carniolica je kasneje podal izjemno natančen opis Idrije, njenega rudnika in tehničnih naprav, kot so bile Rake (vodni kanal za pogon rudniških naprav) in mogočna Kamšt (veliko leseno vodno kolo z batnimi črpalkami za črpanje jamske vode). Pohvalil je spretnost idrijskih rudarjev, »najbolj spretnih v monarhiji«, a hkrati kritiziral nekatere vidike obratovanja in predlagal izboljšave, med drugim tudi uspešen postopek za konzerviranje jamskih vrvi, ki naj bi ga sam izumil in preizkusil.

Ljubljanska leta: zbiratelj, predavatelj in razsvetljenec

Leta 1773, po ukinitvi jezuitskega reda, ki je povzročila pomanjkanje učiteljev, je Hacquet dobil mesto profesorja anatomije, fiziologije, kirurgije in porodništva na ljubljanskem liceju. V Ljubljani je ostal do leta 1787. Tu je nadaljeval s svojim znanstvenim delom in postal tajnik Kranjske kmetijske družbe. Njegovo stanovanje na Gornjem trgu je postalo živahno središče znanstvenega dogajanja. Uredil si je bogat prirodoslovni kabinet (Naturalienkabinet), ki je slovel po vsej Evropi. Obiskovali so ga cesar Jožef II., njegova sestra nadvojvodinja Marijana (ki jo je Hacquet pohvalil kot “nenavadno razgledano v mineralogiji”), ruski veliki knez Pavel I. in znanstveniki, kot sta bila Francesco Griselini in Benedikt Hermann. Slednji je podrobno opisal zbirko: izstopale so “izredno popolne in krasne vrste živega srebra iz idrijskega rudnika”, obsežen herbarij z več kot 4000 primerki, redki živalski primerki (npr. “črna sova”), dobro izbrana naravoslovna in medicinska knjižnica ter celo anatomski teater za pouk, opremljen s človeškim skeletom.

Velik udarec je Hacquet doživel leta 1774, ko je v velikem požaru na Gornjem trgu zgorela njegova hiša z večino zbirk in korespondence. A njegova raziskovalna strast ni ugasnila. Bil je tipičen razsvetljenec: kritičen do praznoverja in vpliva duhovščine, kar mu je prineslo nemalo sporov. Lokalno prebivalstvo in duhovščina sta ga obtoževala krivoverstva in ateizma. Razširile so se celo bizarne govorice, da v svojem anatomskem teatru ubija rdečelasce, da bi z njihovo krvjo Gabriel Gruber, še en ljubljanski učenjak tistega časa, izvajal alkimistične poskuse. Zaradi teh sovražnosti, ki jih je Hacquet pripisoval “fanatičnemu, nekultiviranemu, zlobnemu prebivalstvu”, je moral včasih potovati pod drugim imenom, da je lahko nemoteno nadaljeval svoje raziskave. Sam je o svojem položaju na Kranjskem zapisal: »V tej nehvaležni deželi, kjer je vse kar je znanost, kakor tudi plemstvo, v popolnem razsulu /…/ nisem dobil za plačilo nič drugega kot zasmeh ali, bolje rečeno, celo zgolj zaničevanje.«

Anatom in časnikar

V ljubljanskem obdobju se je Hacquet preizkusil tudi kot časnikar. Kot tajnik Kmetijske družbe je med letoma 1775 in 1776 urejal Wochentliches Kundschaftsblatt des Herzogthum Krain, prvi tednik v Ljubljani. Časopis je objavljal gospodarske nasvete, uradne razglase, novice iz tujine in celo vremenska poročila, a je zaradi pomanjkanja podpore in sodelavcev po dveh letih prenehal izhajati. Hacquet je ob tem grenko pripomnil na nerazumevanje okolice za razsvetljenska prizadevanja, ko je v polemiki glede previsokih cen v novoodprtem ljubljanskem kopališču zapisal: »Resnica in splošna korist, ne pa to, kar laska tistemu, ki ga zadeva, mi služita kot vodilo.«

Poleg humane medicine se je Hacquet ukvarjal tudi z veterinarstvom. V zborniku Kmetijske družbe je objavil štiri razprave o boleznih domačih živali, med drugim o pljučni kugi govedi, zastrupitvah z rastlinami (zanimiv je njegov poskus zdravljenja zastrupitve z jesenskim podleskom s pomočjo travniške kislice, kjer je s poskusom na živali dokazal njeno učinkovitost), konjski driski ter smoliki in smrkavosti. Njegovi spisi kažejo na dobro praktično znanje in poznavanje tedanjih veterinarskih teorij ter poudarjajo pomen opazovanja in eksperimentiranja.

Hacquetovo znanstveno delo je bilo izjemno široko in pionirsko na mnogih področjih. Njegov pristop je bil jasen: »Vse bom povedal čimbolj preprosto; pri tem mi gre zgolj za resnico, ne pa za lepoto sloga, zakaj ta je potrebna bolj za lepe umetnosti kakor za koristne znanosti. Ves končni smoter tako pogosto opravljenih potovanj je bil samo ta, da se iz narave poučim.« Njegov pristop k raziskovanju je bil moderen: poudarjal je pomen terenskega dela, opazovanja in situ in zbiranja podatkov neposredno v naravi. Zanj so bile naravne, fizično-geografske značilnosti pomembnejše od političnih meja. Bil je med prvimi, ki je sistematično uporabljal barometer za merjenje nadmorskih višin in tako v raziskovanje prostora vnesel novo dimenzijo. Njegovo delo je pomagalo definirati regijo kot znanstveni koncept, saj je presegal ozke politične okvire in se osredotočal na naravne enote.

Oče krasoslovja in geolog

Na področju krasoslovja in geologije je Hacquet postavil temelje za razumevanje kraškega sveta Kranjske. Njegovo monumentalno delo, Oryctographia Carniolica (1778–1789), je prvi sistematični opis geološke zgradbe in reliefa dežele. S posebno pozornostjo se je posvetil krasu, opisoval vrtače, kraška polja (Cerkniško jezero je predstavil še posebej natančno) in edinstvene konte – ledeniško-kraške vrtače z značilno rastlinsko inverzijo. Razmišljal je o evoluciji kraških polj in domneval, da so se razvila iz presihajočih jezer. Pri razlagi preperevanja apnenca je upošteval razlike v sami kamnini in vpliv lege.

Prelomno je bilo njegovo odkritje in opis dolomita, ki ga je poimenoval Lapis suillus ali Stinkstein (smrdljivi kamen) zaradi značilnega vonja ob udarcu. To je storil kar trinajst let pred Déodatom de Dolomieuem, ki ga je kasneje obiskal v Ljubljani in po katerem danes kamnina nosi ime. Hacquet se ni zanašal le na opazovanje, ampak je svoje teze preverjal tudi s poskusi. Njegove razlage so bile sicer ujete v znanstveni okvir svojega časa (npr. teorija o flogistonu). Pomemben prispevek je tudi njegov zemljevid Kranjske, kjer je, v nasprotju s tedanjo prakso, dosledno uporabljal slovenska krajevna imena. Obenem pa ni bil nekritičen do svojih predhodnikov. Ostro je zavrnil Scopolijeve in Ferberjeve opise idrijskega rudnika kot netočne in pomanjkljive, kar kaže na njegovo samozavest, morda celo prepirljivost.

Nova flora Julijskih Alp

Tudi v botaniki je Hacquet oral ledino. Kot neutruden terenec je raziskoval alpsko floro in zavestno dopolnjeval delo svojega predhodnika Scopolija. »Zakaj našel sem rastline,« je zapisal leta 1780, »ki jih ni bil opazil ne Scopoli ne kdo drug in ki jih bom o priličnem času objavil.« To obljubo je izpolnil z delom Plantae alpinae Carniolicae (1782), kjer je opisal 12 rastlin, za katere je menil, da so nove znanosti. Med njimi sta bili resnično novi vrsti triglavski svišč (Gentiana terglouensis) in triglavski dimek (Crepis terglouensis), obe poimenovani po najvišji slovenski gori. Opisal je tudi kranjsko selivko (Grafia golaka) z Golakov.

Njegovo ime danes nosita rod tevje (Hacquetia epipactis, ki jo je sicer poznal že Scopoli, a je Hacquet poslal primerke dunajskemu botaniku Jacquinu v opis) in Hacquetov ušivec (Pedicularis hacquetii), ki ga je sicer kasneje našel in po Hacquetu poimenoval botanik Žiga Graf. Hacquet je aktivno sodeloval z znamenitim dunajskim botanikom Nicolausom Josephom Jacquinom, mu pošiljal žive rastline s Kranjskega za njegov botanični vrt in za objavo v delu Florae Austriaceae. Zbral je tudi obsežen herbarij z okoli 2600 primerki, ki je bil tako cenjen, da je del njega kasneje prešel v last barona Karla Zoisa (mlajšega brata bolj znanega mecena Žige Zoisa, ki je bil prav tako navdušen botanik in je na Brdu pri Kranju uredil prvi alpski botanični vrt na Slovenskem) in se danes hrani v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.

Prvi znanstveni alpinist na Triglavu?

Hacquet pa ni bil le kabinetni učenjak, temveč tudi mož akcije, pionir znanstvenega alpinizma v Julijskih Alpah. Leta 1777 se je drzno podal proti Triglavu, a mu je uspelo doseči le Mali Triglav. Ali mu je kasneje, leta 1779 ali 1782, uspelo priti tudi na glavni vrh, ostaja predmet razprav, saj so njegovi zapisi o tem nekoliko dvoumni in mestoma nedosledni. Medtem pa so 26. avgusta 1778, spodbujeni z nagrado mecena Žige Zoisa, vrh Triglava že osvojili štirje domačini iz Bohinja: Luka Korošec, Matevž Kos, Štefan Rožič in Lovrenc Willomitzer. Zanimivo je, da je Hacquet Willomitzerja kasneje omenjal kot svojega nekdanjega učenca in da se je pri svojih gorskih podvigih zanašal na domačine: »Samo po sebi se razume, da ne moremo v nobeni deželi in v nobeni pokrajini hoditi po gorovju, ne da bi imeli za vodnike domačine ali divje lovce, ki poznajo kraj. So neutrudljivi, utrjeni, nosijo lahko težka bremena, poznajo vsa zakotja svojega gorovja in človeku se ni bati, da bo pri njih od gladu poginil.«

Proti koncu svojega bivanja na Kranjskem in kasneje se je Hacquet posvetil tudi etnografiji in zgodovini. V obsežnem, bogato ilustriranem delu Abbildung und Beschreibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven (1801–1808) je na podlagi svojih številnih potovanj slikovito opisal življenje, navade, noše in gospodarstvo južnoslovanskih narodov, med njimi Ziljanov, Kranjcev, Istranov in Kočevarjev. Njegovi opisi so polni zanimivih podrobnosti, od poročnih šeg do priprave piva iz razbeljenih kamnov pri Ziljanih ali posebne noše Istranov. Zanimal se je za izvor Slovanov in menil, da je njihova pradomovina na območju današnje Slovenije. Pri tem je pokazal tudi dobro znanje slovenščine in občutek za jezikovne posebnosti, kar je bilo za tujca v tistem času izjemno.

Odhod na vzhod in delo v Galiciji in Ukrajini

Leta 1787 je Hacquet, utrujen od nerazumevanja in nasprotovanj, zapustil Ljubljano. »Nikoli patriot, ampak kozmopolit,« je nekoč zapisal o sebi, in morda je prav ta drža botrovala njegovemu odhodu. Sprejel je mesto profesorja naravoslovja na univerzi v Lvovu, tedanji prestolnici avstrijske Galicije. Tam je poučeval na univerzi in v “Studium Ruthenum”, posebnem institutu za ukrajinske študente, kjer naj bi predaval celo v nekakšni mešanici slovanskih jezikov (“slovanskim volapikom”, kot je zapisal sodobnik). Nadaljeval je s svojimi potovanji in raziskavami, tokrat po Karpatih, Galiciji, Bukovini, južni Ukrajini in Krimu. Njegova dela iz tega obdobja so pomemben vir za ukrajinsko regionalno zgodovino, etnografijo (posebej je opisal Huzule) in naravoslovje. Ostal je kritičen opazovalec; obsojal je rusko carsko politiko do Ukrajincev in krimskih Tatarov ter poljsko gospostvo v Galiciji.

Leta 1805 se je, ko so univerzo premaknili, preselil v Krakov, kjer je postal dekan medicinske fakultete. Svojo obsežno prirodoslovno zbirko in knjižnico, sad desetletij neutrudnega zbiranja, je leta 1810 prodal Jagelonski univerzi v Krakovu, kjer se del (predvsem mineraloška zbirka) hrani še danes. Zadnja leta je preživel na Dunaju, kjer je 10. januarja 1815 umrl.

Balthasar Hacquet je bil nedvomno kompleksna in protislovna osebnost – izjemno delaven in vsestranski raziskovalec, predan razsvetljenskim idealom, a hkrati tudi človek, ki je s svojo neposrednostjo in kritičnostjo vzbujal tako občudovanje kot odpor. Njegov prispevek k poznavanju narave in ljudi na Kranjskem ter širše v Srednji Evropi je neprecenljiv. Bil je pionir na številnih področjih, od krasoslovja in botanike do alpinizma in etnografije.

Čeprav je bil v obdobju vzpenjajočega se nacionalizma zaradi svojega kozmopolitizma morda nekoliko potisnjen v ozadje, njegovo delo danes ponovno pridobiva zasluženo pozornost kot temeljni kamen evropske znanstvene misli 18. stoletja in nepogrešljiv vir za razumevanje preteklosti slovenskega prostora. Uganka njegovega izvora pa morda še vedno čaka na svojega rešitelja. Hacquet sam je nekoč ponudil 12 zlatih louisov tistemu, ki bi dokazal, »čigavega duha otrok sem«.

Viri

• Borisov, Peter. “O Hacquetovem značaju: (zgodovinsko-psihološka študija).” Zgodovinski časopis 53, št. 4 (1999): 455–482.
• Čar, Jože. “Hacquetova ocena nekaterih starejših del o idrijskem rudniku.” Hacquetia 2, št. 2 (2003): 115–117.
• Hacquet, Balthasar. Oryctographia Carniolica oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien, und zum Theil der benachbarten Länder. Leipzig: Johann Gottlob Immanuel Breitkopf, 1778–1789.
• Hacquet, Balthasar. Plantae alpinae Carniolicae. Dunaj, 1782.
• Hacquet, Balthasar. Abbildung und Beschreibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven. Leipzig: Im Industrie-Comptior, 1801–1808.
• Hacquet, Balthasar. “Avtobiografija B. Hacqueta: (1740-1815).” V La vita di Belsazar Hacquet ed il suo viaggio a vela sulla Sava da Lubiana a Semlin, uredila G. Pilleri in Drago Mušič, 61–72. Waldau-Bern: Verlag des Hirnanatomischen Institutes, 1984.
• Jezernik, Božidar. “Ljubljanske ‘knjige sveta’ od Auerspergov do Hacqueta.” Etnolog 19 (2009): 17–35.
• Jurca, Jože. “Balthasar Hacquet in veterinarstvo.” Hacquetia 2, št. 2 (2003): 75–84.
• Kavčič, Janez. “Idrija, kot jo je videl Balthasar Hacquet.” Hacquetia 2, št. 2 (2003): 93–105.
• Klemun, Marianne. “Raumkonzepte im Werk Belsazar Hacquets.” Hacquetia 2, št. 2 (2003): 25–35.
• Kranjc, Andrej. “Baltazar Hacquet (1739/40-1815), the Pioneer of Karst Geomorphologists.” Acta Carsologica 35, št. 2 (2006): 163–168.
• Kril, Mykhailo. “Balthasar Hacquet as a historian.” Hacquetia 2, št. 2 (2003): 49–53.
• Praprotnik, Nada. “Balthasar Hacquet in njegovo botanično delovanje na Kranjskem.” Hacquetia 2, št. 2 (2003): 85–92. (Tudi v: Razprave IV. razreda SAZU 42, št. 2 (2001): 175–197.)
• Šumrada, Janez. “Hacquet, Žiga Zois in francoski naravoslovec Picot de La Peyrouse.” Scopolia 44 (2000): 1–34.
• Šumrada, Janez. “Žiga Zois in Déodat de Dolomieu.” Kronika 49, št. 1–2 (2001): 65–72.
• Šumrada, Janez. “Hacquetova spomenica pariški Kraljevi medicinski družbi o poklicnih boleznih idrijskih rudarjev.” Hacquetia 2, št. 2 (2003): 65–74.
• Šumrada, Janez. “K vprašanju izvora Balthasarja Hacqueta.” Zgodovinski časopis 57, št. 3–4 (2003): 347–361.
• Valjo, Marija. “Balthasar Hacquet und die Ukraine.” Hacquetia 2, št. 2 (2003): 139–145.
• Wester, Josip. Baltazar Hacquet, prvi raziskovalec naših Alp. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 1954.
• Žigon, Tanja. “Wochentliches Kundschaftsblatt des Herzogthum Krain (1775–1776). Balthasar Hacquet kot časnikar.” Hacquetia 2, št. 2 (2003): 55–64.

-