Moja in tvoja znanost

Evropska komisija je pred kratkim predstavila rezultate raziskave Eurobarometer o znanju in odnosu evropskih državljanov do znanosti in tehnologije. Izsledki za Slovenijo so bili dokaj zaskrbljujoči, saj so pri velikem delu prebivalstva pokazali precej negativen odnos do znanstvenikov, hkrati pa visoko stopnjo sprejemanja teorij zarote, povezanih z znanostjo.

V raziskavi, ki je bila izvedena jeseni leta 2024, so morali anketiranci med drugim oceniti, kako dobro deset izbranih značilnosti opisuje znanstvenike. Slovenija je izstopala kot edina država EU, kjer skoraj polovica anketirancev (47 odstotkov) meni, da izraz »ozkogledi« dobro opisuje znanstvenike. Poleg tega 30 odstotkov Slovencev označuje znanstvenike kot »nemoralne«, kar je drugi najvišji delež v EU.

Kar 43 odstotkov Slovencev je prepričanih, da zdravilo za raka že obstaja, vendar se ga zaradi komercialnih interesov skriva, 40 odstotkov pa jih meni, da virusi nastajajo v vladnih laboratorijih, da bi nadzorovali svobodo. Vzorec anketirancev, starih 15 let in več, je bil skrbno pripravljen, rezultati pa so zelo podobni prejšnjim iz leta 2021, zato lahko sklepamo, da gre za dober pokazatelj stanja duha v slovenski družbi.

A kako naj si razlagamo podatek, da le polovica Slovencev (48 odstotkov) meni, da znanost učinkovito pripravlja mlade na vlogo informiranih državljanov, kar je eden najnižjih deležev v EU? Je problem v izobraževalnem sistemu in načinu poučevanja naravoslovja? So takšni pogledi posledica obravnave znanosti v medijih in nasploh v javnem diskurzu? Ali gre za vpliv raznih protiznanstvenih ideologij? Za celovito sliko in iskanje rešitev bi verjetno potrebovali podrobnejšo raziskavo, ki bi osvetlila ozadje teh skrb vzbujajočih stališč.

Vendar nekaj naukov lahko potegnemo tudi iz študij, ki podobne pojave preučujejo globalno. Pred kratkim so v reviji Nature poročali, da meritve kažejo na visoko stopnjo zaupanja v znanost po svetu (okoli 75 odstotkov). Na podlagi tega ugotavljajo, da težava s širjenjem lažnih informacij ni v splošnem nezaupanju, temveč v napačno usmerjenem zaupanju v nezanesljive vire informacij o znanosti. Čeprav mnogo ljudi meni, da so njihova stališča skladna z znanstvenimi dognanji, so pri tem pogosto zavedeni.

Globalne raziskave kažejo, da so za mnoge postali družbeni mediji osrednji vir informacij o znanosti. Na youtubu, facebooku, tiktoku in podobnih omrežjih lahko najdemo izjemno dobre predstavitve znanstvenih vsebin na različnih nivojih zahtevnosti. Sledimo lahko predavanjem na najboljših svetovnih univerzah in prisostvujemo zanimivim predstavitvam novih raziskav. A prav tako lahko zaidemo tudi pod vpliv mazačev, ki pod oznako znanosti posredujejo vsebine, ki se morda zdijo znanstveno utemeljene, a v resnici niso.

Hitrost in svoboda prenosa informacij, ki ju omogoča internet, prinašata veliko dobrih stvari, a tudi mnogo težav. Zlahka lahko dostopamo do zelo zanesljivih informacij o temah, ki nas zanimajo, vendar smo hkrati izpostavljeni številnim lažnim virom in zavajajočim trditvam. Pri odločitvah, komu zaupati, pa imajo pogosto največjo težo osebne izkušnje in anekdote znancev. Tako lahko ljudje dobijo občutek, da njihova stališča temeljijo na znanosti, čeprav so informacije povsem zavajajoče.

Znanost vseskozi tekmuje z zelo prepričljivimi osebnimi zgodbami in navidezno »zdravorazumskimi« pojasnili zapletenih pojavov, ki pa so lahko povsem napačni. Sploh pri ideološko občutljivih temah, kot so podnebne spremembe in cepljenje, se pogosto ne soočamo več s preprosto delitvijo na podpornike in nasprotnike znanosti, ampak smo priča polarizaciji med tabori »moje« proti »tvoji« znanosti oziroma »mojih« proti »tvojim« dokazom. Vse strani trdijo, da spoštujejo znanost, a vsaka zagovarja svojo različico »resnice«, ki temelji na lastni interpretaciji dokazov ali tistega, kar dojemajo kot dokaze.

Zato bolj kot splošno zaupanje postaja pomembna znanstvena pismenost. Najbolj preprosto jo lahko opredelimo kot zmožnost kritičnega presojanja kredibilnosti virov znanstvenih informacij. Znanstveno pismeni smo takrat, ko znamo oceniti, kateremu viru strokovnih informacij in v kakšnih okoliščinah lahko zaupamo, oziroma ko znamo ločiti med pravo in zgolj navidezno znanstveno vednostjo. Prav znanstvena pismenost bi morala biti eden osrednjih ciljev sodobnega pouka naravoslovnih predmetov, hkrati pa bi morali z različnimi pristopi v medijih državljane vseh starosti aktivno spodbujati, da razvijajo in nadgrajujejo to veščino.

Na področju razlikovanja med pristno in lažno znanostjo pa se je nedavno pojavila nova svetla točka, ki bi kmalu lahko zelo pozitivno vplivala na preprečevanje širjenja napačnih informacij. Platforme umetne inteligence postajajo pomemben vir znanstvenih informacij. Ponujajo sistematične razlage znanstvenih konceptov in pojavov, predstavijo različne poglede in dokaze ter jih postavijo v širši kontekst. V zadnjem času se je njihova kakovost močno izboljšala, saj novejši modeli zagotavljajo vse bolj zanesljive, razumljive in celovite odgovore.

Čeprav nobeno orodje ni popolno, predstavljajo te platforme dragoceno dopolnilo tradicionalnim virom informacij o znanosti. Prihodnost znanosti v javnem prostoru bo verjetno zaznamovana prav z iskanjem ravnovesja med dostopnostjo in zanesljivostjo informacij v svetu, kjer se tehnološke možnosti za oboje hitro razvijajo. In pri tem so lahko orodja umetne inteligence, skupaj s sistematičnim izboljševanjem znanstvene pismenosti, v veliko pomoč. Seveda pa ostaja sposobnost kritičnega vrednotenja informacij še vedno ključna veščina, ki jo potrebujemo za učinkovito delovanje v sodobni družbi.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/moja-in-tvoja-znanost

-