Čeprav se morda sliši nenavadno, so bili jezuiti nekoč najvplivnejši prenašalci znanstvenega in intelektualnega napredka. Njihova mreža šol in kolegijev je v zgodnji moderni dobi igrala ključno vlogo pri širjenju znanja po Evropi in svetu. Leta 1596 so z dovoljenjem deželnega kneza ustanovili prvi jezuitski kolegij tudi v Ljubljani, kar je sprva dvignilo raven izobrazbe predvsem med lokalnim plemstvom, sčasoma pa je prispevalo k oblikovanju intelektualne elite na Kranjskem.
Ljubljanska jezuitska šola je pridobila posebno veliko intelektualno moč s prihodom ambicioznega in razgledanega patra Gabriela Gruberja. Na Dunaju rojeni učenjak, ki prišel poučevat tehnične predmete, je bil izjemno razgledan znanstvenik in inženir. Leta 1769 je postal predstojnik nove stolice za risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko, ki jo je s pomočjo deželnih stanov ustanovila Kranjska družba za poljedelstvo in koristne umetnosti. Uredba je določala, da se pri jezuitih v Ljubljani organizirajo predavanja ob nedeljah in praznikih popoldne, in sicer o uporabi šestila in merila, o civilni in vojaški umetnosti.
Velemestni učenjak v provincialni Ljubljani
Gabriel Gruber se je rodil leta 1740 na Dunaju in že v mladosti pokazal izjemen talent za znanost, tehniko in umetnost. Kot mlad fant je vstopil v jezuitski red, kjer je dobil celovito izobrazbo, značilno za to redovno skupnost. Jezuiti so v tistem času sloveli po svojem vrhunskem izobraževalnem sistemu, ki je vključeval obsežno humanistično in tehnično usposabljanje. Gruber je študiral na različnih jezuitskih kolegijih, kjer se je posvetil predvsem matematiki, hidravliki, mehaniki ter inženirstvu. Poleg tehničnih ved se je ukvarjal tudi z glasbo, slikarstvom in kemijo.
Ko je 4. junija 1768 prispel v Ljubljano, ga je pričakalo provincialno mesto z nekaj manj kot 10.000 prebivalci. Dobro polovico so predstavljali služabniki in drugi pripadniki nižjega sloja, slaba tretjina je bilo trgovcev in obrtnikov, manjši del pa so predstavljali plemiči, duhovščina in izobraženci. Čeprav se je mesto počasi prebujalo, je bila njegova infrastruktura še vedno zelo pomanjkljiva. Ljubljana ni imela vodovoda in kanalizacije, kar je povzročalo težave z javno higieno. Ulice so bile pogosto blatne in polne odpadkov, domače živali pa so se prosto gibale po mestnih četrtih. Ponoči je bila Ljubljana zelo slabo osvetljena, saj je mesto razsvetljevalo le nekaj bakel.
Velik problem za meščane je predstavljalo tudi pogosto poplavljanje Ljubljanice, katere struga je bila dokaj plitka. Voda z barja, ki je bilo pogosto spremenjeno v jezero, je velikokrat prestopila bregove in se razlila po mestnih ulicah. Kljub številnim idejam, kako bi rešili ta problem, so bile izvedbe predlaganih projektov zahtevne in drage, zato jih niso resno obravnavali. Po dolgih posvetih je šele Marija Terezija ukazala, da pripravijo načrt za osuševanje Ljubljanskega barja, saj so med drugim upali, da ga bodo lahko spremenili v rodovitno polje.
Ambiciozni projekt, ki bi skoraj potopil Ljubljano
V času svojega delovanja v Ljubljani je Gabrijel Gruber močno pospešil razvoj mesta. V provincialno okolje ni prinesel le bogatega teoretičnega in praktičnega strokovnega znanja, temveč tudi ambiciozno vizijo, da je mogoče tudi tu izvajati velike projekte. Kot dobremu inženirju so mu poleg poučevanja na šoli hitro zaupali tudi, da pripravi načrt za poplavno ureditev barja in mesta. Predlagal je dve možnosti: poglobitev struge Ljubljanice v mestu ali gradnjo prekopa med Golovcem in Gradom. Posebna komisija strokovnjakov, ki jo je imenovala Marija Terezija, je nato preučila okoliščine in se kljub notranjim nesoglasjem na koncu odločila, da podpre Gruberjev načrt gradnje prekopa.
Spomladi 1771 je cesarski dvor odobril načrt in začel zbirati sredstva za velik gradbeni projekt. Organizacijo gradnje je prevzel Gruber, vendar so se že kmalu pojavile težave, saj se je proračun izkazal za povsem nerealističnega. Stroški odkupa zemljišč in izkopavanja so hitro presegli predvidene okvire. Teren je bil bolj zahteven, kot so domnevali, kar je dodatno upočasnilo delo. Nizki prikazani stroški so verjetno služili lobiranju, da je dvor projekt sploh odobril, saj ob realističnih ocenah gradnje verjetno ne bi dali zelene luči kljub temu, da je bil projekt za nadaljnji razvoj Ljubljane izjemno pomemben.
Ker so se dela zavlekla, stroški pa so nenehno naraščali, so se pojavile govorice, da je Gruber del denarja, ki so ga zbrali za prekop, porabil za svoje zasebne namene, saj si je sočasno zgradil hišo. Leta 1777 je cesarica zato ustanovila posebno komisijo, ki je pregledala finančno stanje projekta. Po preiskavi so Gruberja razrešili s položaja vodje in gradnjo zaupali inženirju Vincencu Struppiju. Ta je večinoma le nadaljeval z že načrtovanimi deli, saj so bili najzahtevnejši odseki že zgrajeni. Dela na prekopu so zaključili 25. novembra 1780, novo dodatno strugo Ljubljanice pa so poimenovali Cesarski graben.
Ljubljana je bila zanj premajhna
Med svojim šestnajstletnim bivanjem v Ljubljani je Gruber poleg rečnega kanala zgradil tudi palačo, ki velja za eno najlepših baročnih stavb v mestu. Zgradba je služila kot njegovo domovanje in raziskovalni center za mehanične in hidravlične študije. Čeprav zunanjost stavbe, v kateri je bil do nedavnega Arhiv Republike Slovenije, na prvi pogled ne izstopa, je njena notranjost skrbno opremljena z bogatimi freskami in štukaturami. Poleg učilnic in drugih namenskih prostorov je imelo poslopje ob gradnji tudi teraso z astronomsko opazovalnico.
Velika Gruberjeva strast je bilo izdelovanje natančnih pomanjšanih modelov ladij. Njegova delavnica je bila ena najnaprednejših v monarhiji, njeni izdelki pa so rabili kot osnova za optimizacijo rečnega prometa, ki je bil v tistem obdobju ključnega pomena tako za trgovino kot za vojaško logistiko. Kot strokovnjak za hidrotehniko in navigacijo je aktivno sodeloval pri izboljšavah plovnih poti ter snoval projekte za povečanje transportnih zmogljivosti rek. V neposredni bližini svoje palače v Ljubljani je načrtoval tudi sodobno ladjedelnico, za kar je že pridobil zemljišče, a nato zamisli zaradi finančnih težav ni uresničil.
Leta 1772 je prevzel mesto direktorja novoustanovljene navigacijske direkcije, ki je bila odgovorna za nadzor in izboljšanje plovnosti slovenskih rek ter rečne poti po Savi vse do Zemuna. V tej vlogi je opravil številne hidrotehnične študije in načrtoval različne inženirske posege, s katerimi bi izboljšal rečne tokove, pospešil prevoz blaga in povečal varnost plovbe. Njegove ideje so bile usmerjene v poglabljanje in regulacijo strug, gradnjo rečnih zapornic in pristanišč ter vpeljavo tehničnih izboljšav pri rečnih plovilih. Rečni transport je bil vse do prihoda železnice hrbtenica gospodarske povezave regij.
Gruber je bil tudi izjemno plodovit raziskovalec in avtor številnih razprav, ki so pokrivale širok spekter naravoslovnih in inženirskih tem. Njegovi prispevki na področju hidrotehnike so vključevali študije o izboljšavah rečnega prometa in regulaciji vodotokov, s posebnim poudarkom na hidravličnih sistemih in metodah osuševanja močvirnatih območij. Ukvarjal se je tudi z geološkimi raziskavami in preučevanjem fosilnih ostankov, pri čemer je dokumentiral pomembne najdbe in njihove implikacije za razumevanje geološke preteklosti regije. Poleg tega je bil eden prvih, ki je sistematično raziskoval kraške pojave, pri čemer je posebno pozornost namenil dinamičnim vodnim tokovom in presihajočemu Cerkniškemu jezeru, ki ga je podrobno kartiral in analiziral.
Genij ali prevarant?
Po odstavitvi z mesta vodje gradnje prekopa je Gruber v Ljubljani izgubil podporo in ugled ter bil ob otvoritvi prekopa zgolj opazovalec na obrobju dogajanja. Poleg finančnih težav se je soočal s političnimi in institucionalnimi spremembami, ki so dodatno omejile njegov vpliv. Leta 1773 je habsburška monarhija ukinila jezuitski red, kar je ogrozilo njegov položaj, saj je bil kot jezuit tesno povezan z redovnimi strukturami. Ker je izgubil institucionalno zaščito, je njegov položaj v Ljubljani postajal vse bolj negotov. Razmere so se sčasoma tako zaostrile, da je januarja 1785 brez slovesa nenadoma zapustil Ljubljano, pri čemer niti svojemu zvestemu služabniku ni povedal, da odhaja.
Najprej je odpotoval na Dunaj, nato na Poljsko in končno v Rusijo, kjer je našel veliko boljše razmere za delovanje, saj je postal ena ključnih osebnosti v znanstvenem in izobraževalnem sistemu imperija. Po ukinitvi reda v večini Evrope so jezuiti v Rusiji še naprej delovali s podporo Katarine Velike, ki ni priznala papeške prepovedi.
V Polocku, mestu na današnjem ozemlju Belorusije, kjer so jezuiti vzpostavili eno najpomembnejših akademskih središč v Rusiji, je Gruber prevzel vodenje kolegija. Pod njegovim vodstvom je Polock postal vodilno središče tehničnega izobraževanja, ki je privabljalo študente iz celotnega imperija. Uvedel je nove predmete ter poskrbel za sodobno opremljene učilnice in laboratorije.
Ljubljana ga je zavrnila, Rusija ga je povzdignila
Kot izjemno spreten se je izkazal v političnem manevriranju. Uspelo mu je pridobiti zaupanje carja Pavla I., ki je jezuitom naklonil številne privilegije, saj je v njih videl pomembno intelektualno in organizacijsko silo, ki bi lahko pomagala modernizirati Rusijo. Gruber je v tem času reorganiziral tehnično izobraževanje po celotnem imperiju, nadzoroval navigacijske projekte in pomagal pri širjenju jezuitskega vpliva v akademskih krogih.
Na ruskem dvoru je zaslovel ne le kot inženir in jezuit, temveč tudi kot človek, ki je znal pritegniti pozornost vplivnih osebnosti. Ena izmed zanimivejših anekdot iz njegovega življenja se nanaša na srečanje z Marijo Fedorovno, ženo carja Pavla I. Carica je trpela za hudim zobobolom, nad katerim so vsi dvorni zdravniki že obupali. Gruber se je ponudil, da jo pozdravi na dokaj nenavaden način, z uporabo benediktinske čokolade. Ta nenavaden, a očitno učinkovit pristop mu je zagotovil naklonjenost dvora. Car Pavel I. ga je zaradi tega dejanja še bolj cenil, Gruber pa si je pridobil tudi prost dostop do cesarskih soban.
Leta 1802 je postal vrhovni predstojnik oziroma general jezuitov v Rusiji. To je bilo obdobje, ko so jezuiti v Rusiji delovali kot zadnji organizirani del reda na svetu, saj so bili drugod po Evropi že prepovedani. Pod njegovim vodstvom so jezuiti širili svojo mrežo šol po večjih ruskih mestih.
Gruberjeva smrt aprila 1805 ostaja zavita v tančico skrivnosti. Umrl je v požaru v svojem stanovanju v Sankt Peterburgu. Nekateri zgodovinarji pravijo, da je šlo za nesrečo, drugi pa namigujejo, da bi lahko šlo za atentat, saj je imel veliko političnih nasprotnikov. Jezuiti so bili na ruskem dvoru sicer vplivni, a so si s tem nakopali tudi številne sovražnike, predvsem v pravoslavnih krogih, ki so jih videli kot tujo moč z nevarnim vplivom. Kljub aferam in nenadni smrti je Gruber za seboj pustil pomembno intelektualno in materialno zapuščino v vseh krajih, v katerih je deloval.
