Herman Potočnik Noordung

Ko se je človeštvo na začetku 20. stoletja šele učilo premagovati gravitacijo z letenjem in začenjalo odkrivati tančice delovanja našega planeta, si je Herman Potočnik drznil razmišljati o potovanju v svet onkraj Zemljinega obzorja. Slovenski inženir in vizionarski mislec si je zamislil prihodnost, v kateri bi ljudje lahko potovali po vesolju. Desetletja preden je prvi umetni satelit obkrožil Zemljo, je Potočnik predlagal več revolucionarnih idej, s katerimi je postavil temelje osvajanju vesolja.

Za Potočnika ni bila značilna le tehnična dovršenost njegovih idej, ampak tudi celostno razumevanje človeške dimenzije vesoljskih potovanj. Zamislil si je bivalna okolja v breztežnosti, ki bi poskrbela tako za mehaniko in fiziologijo preživetja kot tudi za psihološko blagostanje astronavtov. Njegova knjiga Problem vožnje po vesolju, ki je izšla leta 1928, predstavlja temeljno delo astronavtike, v kateri je veliko natančnih izračunov, revolucionarnih načrtov in drznih vizij razvoja vesoljske tehnike.

Mladost in vojaška kariera

Herman Potočnik se je rodil decembra leta 1892 v Pulju, takrat živahnem pomorskem središču Avstro-Ogrske. Odraščal je v družini, ki je bila močno povezana z vojaštvom, od koder je prevzel disciplino in predanost služenju. Njegov oče, Jožef Potočnik, je bil mornariški zdravnik, mati Marija Kokoschinegg pa je izhajala iz družine s češkimi koreninami. Po očetovi prezgodnji smrti zaradi srčnega zastoja leta 1894 se je mati s štirimi otroki preselila v Maribor.

Potočnik je v letih 1898–1903 obiskoval petrazredno deško ljudsko šolo v Mariboru, nato pa z enajstimi leti šolanje nadaljeval na nižji vojaški realki v kraju Bad Fischau blizu Dunaja, kjer je prebival v internatu za osirotele sinove častnikov. V arhivih se je ohranil komentar enega njegovih učiteljev, da je Herman občasno raztresen, a nadpovprečno sposoben.

Šolanje je v letih 1907–1910 nadaljeval na triletni višji vojaški realki na Moravskem in opravil maturo. Nato se je vpisal na vojaško tehniško akademijo v Mödlingu, kjer je leta 1913 diplomiral kot poročnik, strokovnjak za železniške in mostovne gradnje.

Med prvo svetovno vojno se je izkazal kot tehnično zelo iznajdljiv častnik v avstro-ogrski železniški četi. Že avgusta 1914 je sodeloval v spopadih v Vzhodni Prusiji in pozneje vodil obnovo porušenih železniških objektov na srbskem bojišču pri Šabcu. Februarja 1915 so ga poslali na vzhodno fronto v Galicijo, kjer je pomagal zgraditi viadukt Košar na progi Munkäcs-Stryj. Zaradi svoje predanosti in poguma je hitro napredoval v nadporočnika ter prejel najvišja vojaška priznanja, ki so mu jih podelili celo na predlog feldmaršala nadvojvode Friderika.

Njegove tehnične inovacije so se posebej izkazale pri konstrukciji ladij za dvigovanje težkih bremen iz vode med obnovo mostu Zemun–Beograd, kar je prineslo še eno pomembno pohvalo. Do konca vojne je vodil zahtevne gradbene projekte na frontah ob Soči in Piavi, kjer je obnavljal mostove, ceste in celo vzletno-pristajalne steze. Poleti 1916 ga je prizadela zlatenica, zaradi česar je bil dlje časa hospitaliziran v vojaških bolnišnicah. Leta 1919 se je kot stotnik zaradi začetka tuberkuloze iz zdravstvenih razlogov upokojil.

Preselil se je k bratu na Dunaj, kjer pa zaradi slabega zdravja ni mogel najti službe ali se poročiti. Vendar njegova strast do inženirstva in tehnologije ni popustila. Kljub težavam, ki mu jih je povzročala bolezen, se je leta 1918 vpisal na Tehniško visoko šolo na Dunaju, na kateri je študiral strojništvo in nato elektrotehniko. Prvi državni izpit je opravil leta 1921, drugi, ki mu je prinesel naziv inženir, pa leta 1925. V času študija je sodeloval z univerzitetnim društvom za letalsko tehniko, ki je imelo tudi raketni odsek.

Prelomna knjiga o problemu vožnje po vesolju

Po zaključku šolanja se je povsem posvetil razmišljanju o vesoljskih potovanjih. Krhko zdravje, ki mu je preprečevalo tradicionalno zaposlitev, se je izkazalo kot nepričakovana prednost, saj se je lahko povsem osredotočil na svojo strast do astronavtike. Poglobil se je v dela pionirjev, kot sta bila Hermann Oberth in Konstantin Ciolkovski, ter se temeljito seznanil z njunimi prelomnimi idejami o raketni tehniki in raziskovanju vesolja.

Postopno je oblikoval lastno vizijo načina, kako ljudem omogočiti bivanje v vesolju. Z bogatim inženirskim znanjem in izjemno domišljijo je ustvaril inovativne rešitve za premagovanje mnogih problemov pri omogočanju prisotnosti ljudi v neizprosnem okolju zunajzemeljskega prostora. Prizadevanja so dosegla vrhunec leta 1928, ko je objavil prelomno delo z naslovom Das Problem der Befahrung des Weltraums – Der Raketen-Motor (Problem vožnje po vesolju – Raketni motor), knjige, ki je močno vplivala na prihodnost astronavtike.

Delo, ki velja za vizionarsko mojstrovino, je izdal pod psevdonimom Hermann Noordung, pri čemer ni povsem jasno, zakaj ni uporabil lastnega imena. Knjiga je izšla pri prestižni berlinski založbi Richard Carl Schmidt & Co, ki je bila specializirana za literaturo o naprednih tehnologijah, kot so letalstvo, pomorski promet in elektrotehnika. Ujela je trenutek, ko se je astronavtika začela preoblikovati iz znanstvene fantastike v resno in obetavno vejo tehnike oziroma znanosti. V tistem času so spektakularne javne predstavitve raketnih avtomobilov in letal, kot so jih izvedli Fritz von Opel in drugi pionirji, navduševale množice in krepile prepričanje, da je raketna tehnologija ključ do prihodnosti transporta in vesoljskih raziskav.

Založnik je hitro prepoznal potencial knjige in jo že pred izidom odlično promoviral. Izdali so barvni reklamni prospekt in objavili napovedi v revijah, kot je Die Rakete, v kateri so januarja 1929 celo natisnili eno od poglavij. Knjiga je izšla leta 1928 in doživela takojšen uspeh – ne le v Nemčiji, ampak tudi širše. Iz nemščine so jo prevedli v angleščino in krajše odlomke že leta 1929 objavili v ameriški reviji Science Wonder Stories, kar jo je približalo bralcem v ZDA. Leta 1935 je izšla tudi v ruščini pod naslovom Problem potovanja po vesoljskem prostranstvu, kar je utrdilo njen vpliv v Sovjetski zvezi.

Pomen in vpliv knjige

Potočnikova knjiga je bila že ob izidu sprejeta kot prelomno delo, ki je na jasen in razumljiv način uvajalo bralce v problematiko vesoljskih poletov. V času, ko je večina raziskovalcev vesoljske tehnologije v vesolju videla predvsem priložnost za širitev človeštva na druge planete, se je Potočnik posvetil tudi izboljšanju življenja na Zemlji z uporabo vesoljske tehnologije.

Knjiga je bila opremljena z ilustracijami in shemami, nekaterimi tudi v barvah, kar je dodatno olajšalo razumevanje kompleksne vsebine. Zaradi teh lastnosti velja knjiga za prvi učbenik kozmonavtike. Med bralci sta bila tudi Wernher von Braun, ki je Potočnikovo delo citiral v svoji disertaciji, in Mihail Tihonravov, pionir sovjetske raketne tehnike, ki je imel v svoji knjižnici ruski prevod knjige, bogato opremljen z opombami. Oba sta bila ključni figuri pri poznejšem razvoju raket, ki so omogočile človekovo osvajanje vesolja.

Potočnik je v knjigi združil ideje predhodnikov, kot so Konstantin Ciolkovski, Hermann Oberth in drugi, ter dodal nova razmišljanja. Kot prvi je podal celovit inženirski načrt naseljene vesoljske postaje, ki bi bila sposobna vzdrževati življenjske funkcije, ustvarjati umetno težnost, omogočati montažo na orbiti in uporabljati sončno energijo za svoje delovanje. Te zamisli so predstavljale prehod od zemeljskega razmišljanja k vesoljski arhitekturi.

Predlagal je, da se vesoljska postaja namesti na geosinhrono orbito na višini 35.900 kilometrov, kjer bi ostala nad isto točko Zemljine površine. Čeprav je Ciolkovski prvi teoretično opisal to orbito, je Potočnik njen pomen razširil na praktične aplikacije, kot so opazovanje Zemlje in izboljšanje komunikacij. Vesoljsko postajo je videl kot opazovalni stolp in pristajališče, kjer bi se skladiščilo gorivo za nadaljnje vesoljske misije.

Posebej veliko pozornosti je požela njegova ideja »bivalnega kolesa« (Wohnrad), vrteče se vesoljske postaje, ki jo je domiselno zasnoval za ustvarjanje umetne gravitacije. Z vrtenjem z določeno hitrostjo bi postaja s centrifugalno silo za svoje prebivalce posnemala učinek težnosti. Ideja je navdihnila mnoge inženirje, filmske ustvarjalce in znanstvenike prihodnjih generacij.

Poleg tehničnih rešitev je obravnaval tudi vsakodnevno življenje v breztežnosti in opisal škodljive učinke na človeško telo, kot je izguba mišične mase. Bil je med prvimi, ki je predlagal sistematične vaje za ohranjanje mišične mase in tehnične rešitve za zmanjšanje neželenih učinkov breztežnosti. Njegova opažanja o vplivu breztežnosti na zdravje in predlogi rešitev so postali osnova vesoljske medicine.

Zapuščina vizionarskega inženirja

Ob izidu je Potočnikovo delo naletelo na različne odzive. Medtem ko so ga splošni bralci cenili kot vizionarja, so nekateri strokovnjaki izpostavili manjše tehnične pomanjkljivosti, recimo pri metodi izračuna učinkovitosti raket. Kljub kritikam pa so njegove ideje preživele čas in postale navdih za kasnejše generacije.

Medtem ko so njegovi sodobniki v vesoljski tehnologiji videli predvsem sredstvo za osvajanje drugih planetov, je Potočnik poudarjal njeno vlogo pri izboljšanju življenja na Zemlji. Predlagal je razvoj raketnega letalstva za hitra potovanja po Zemlji. Prav tako se pri svojih raziskavah ni omejeval zgolj na vesoljsko tehniko. V člankih, objavljenih v reviji Der getreue Eckart, je obravnaval tudi inovativne energetske rešitve, kot je pridobivanje energije iz temperaturnih razlik v morju in nove oblike ladijskih pogonov.

Žal se je njegovo zdravje zaradi tuberkuloze hitro slabšalo. Umrl je konec avgusta 1929, star komaj 36 let. Pokopan je bil na osrednjem pokopališču na Dunaju. Kljub kratkemu življenju je njegova zapuščina izjemna. Njegove ideje so vplivale na številne generacije znanstvenikov in inženirjev ter postale nepogrešljiv del zgodovine raziskovanja vesolja.

Duh njegovega vizionarskega pristopa k raziskovanju vesolja dobro povzame citat iz knjige: »Za začetek razširimo meje običajnih predstav; če hočemo preiskati vesolje, kot da gre za naš svet, moramo naš dosedanji svet, tj. Zemljo, imenovati le še: naša ‘ožja domovina’.«

https://www.delo.si/novice/znanoteh/vesolje-nas-svet-zemlja-nasa-ozja-domovina

-