Ameriška filozofinja Susan Neiman je avtorica več vplivnih del, med katerimi je posebej zanimiva njena najnovejša knjiga z naslovom Left Is Not Woke (Polity, 2023). V njej podaja poglobljeno analizo in kritiko vrednot ter pristopov, ki jih zagovarjajo sodobni “woke” aktivisti.
Izraz “woke” se nanaša na gibanje, ki poudarja budnost glede družbenih krivic, predvsem rasizma in diskriminacije. Neiman, ki je zavezana levičarskim in socialističnim vrednotam, v svoji knjigi izraža skrb, da so sodobni “woke” pristopi preveč osredotočeni na delitve in identiteto, kar po njenem mnenju ogroža temeljne vrednote levice – univerzalizem, pravičnost in napredek.
Trdi, da je del levice izgubil stik s svojimi osnovnimi načeli, kar lahko resno ogrozi njeno zmožnost za uresničevanje dejanskih družbenih sprememb. Pravi, da “wokeness” gibanje, čeprav izhaja iz levičarskih idealov, dejansko prevzema stališča, ki so bolj značilna za desnico. Poudarja, da sta tako “woke” kot desničarski populizem pogosto osredotočena na identiteto in delitev na “mi” proti “njim”, namesto na univerzalne vrednote in skupno dobro. V svojem delu podrobno obravnava tri temeljne vrednote levice, ki jih vidi kot ključne za njeno revitalizacijo.
Univerzalizem in tribalizem
Univerzalizem, ki temelji na prepričanju, da so vsi ljudje, ne glede na raso, spol, narodnost ali druge posebnosti, vredni enakega dostojanstva in spoštovanja, je po mnenju Neiman ključno načelo levice. Tradicionalno je levica zagovarjala mednarodno solidarnost, kar je pomenilo, da se bori za pravice vseh ljudi, ne glede na njihove specifične identitete. V nasprotju s tem se sodobni “woke” aktivizem pogosto osredotoča na identiteto in razlike, kar po Neiman vodi v tribalizem – pristop, ki poudarja razlike med skupinami in spodkopava univerzalistična načela. To deli ljudi in spodbuja razdor namesto solidarnosti.
Neiman zavrača trditev, da je razsvetljenstvo evrocentrično, in izpostavlja, da so bili razsvetljenski misleci prvi kritiki evrocentrizma in kolonializma. Kot primer navaja Montesquieua, Diderota in Voltairea, ki so s perspektivami neevropskih kultur kritizirali evropske navade in institucije. Razsvetljenska ideja univerzalizma temelji na prepričanju, da so osnovne človekove pravice in dostojanstvo univerzalne in niso omejene z geografskimi ali kulturnimi mejami. Opozarja tudi na afriške mislece, ki zagovarjajo univerzalizem in kritizirajo trenutno težnjo po dekolonizaciji, ki po njihovem mnenju zanemarja pomembne ideje svobode in človekovih pravic. Citira afriškega filozofa, ki trdi, da je bila kolonizacija problematična prav zato, ker so Evropejci zanemarili svoje lastne ideje o svobodi, samoodločbi in človečnosti, ko so imeli opravka s koloniziranimi ljudstvi.
Pravičnost in moč
Tako kot je univerzalizem ključen za zagotavljanje enakopravnosti in solidarnosti, je pravičnost tista, ki omogoča uresničitev teh idealov v praksi. Univerzalizem ne le zagotavlja enakopravnost, temveč tudi določa pravične standarde, ki veljajo za vse ljudi, ne glede na njihovo ozadje.
Pravičnost po Neiman pomeni, da bi morali biti ljudje obravnavani na podlagi zaslug in odgovornosti, ne glede na njihovo moč ali družbeni položaj. Tradicionalno pojmovanje pravičnosti, ki ga zagovarja Neiman, temelji na univerzalnih načelih in enakih pravilih za vse. V nasprotju s tem pa sodobni “woke” pristopi pogosto dajejo prednost dinamiki moči, kjer se pravičnost meri glede na zgodovinsko zatiranje ali privilegije, namesto glede na posamezne zasluge ali odgovornost. Neiman opozarja, da je tovrstna preusmeritev pozornosti na dinamiko moči lahko nevarna, saj vodi do nepravičnih odločitev, ki niso osnovane na univerzalnih načelih, temveč na relativizmu moči.
Razum, ki ga Neiman zagovarja kot ključno orodje razsvetljenstva, omogoča objektivno presojo in je bistven za ustvarjanje boljšega sveta, kjer je pravičnost dosežena na podlagi univerzalnih načel in ne na podlagi moči ali vpliva. Zato zagovarja idejo pravičnosti, ki temelji na univerzalnih načelih in je nujna za boj proti krivicam ter za ustvarjanje boljše družbe.
Napredek in poguba
Medtem ko univerzalističen pristop zagotavlja, da se družba razvija na pravičnih temeljih, je vera v napredek tista, ki daje upanje in motivacijo za nadaljevanje tega boja. Zgodovinsko gledano je prav vera v napredek poganjala nekatere največje družbene spremembe.
Prepričanje, da je mogoče s skupnimi prizadevanji izboljšati svet, je za Neiman prav tako zelo pomembna vrednota levice. Po njenem mnenju je upanje bistveno za doseganje sprememb, saj brez vere v možnost napredka ni motivacije za politično in družbeno delovanje. Opozarja na zgodovinske dosežke, kot so odprava suženjstva in boj za državljanske pravice, ki so bili rezultat trdega dela in vere v napredek. Priznanje teh dosežkov je ključno za ohranjanje upanja v prihodnost in za motivacijo, da nadaljujemo s prizadevanji za boljši svet.
Neiman poudarja, da napredek ni neizogiben, vendar je vera v njegovo možnost nujna za učinkovito politično delovanje. Zagovarja razsvetljenski pogled na napredek, ki temelji na prepričanju, da lahko ljudje s skupnimi prizadevanji in uporabo razuma izboljšajo svet. Opozarja na nevarnost pretiranega poudarjanja preteklih krivic in zatiranja, kar lahko vodi v popačeno sliko zgodovine in zanikanje napredka. Namesto tega poziva k priznavanju dosežkov preteklosti ter k ohranjanju upanja za prihodnost.
*
Univerzalizem, pravičnost in napredek so tesno prepletene vrednote, ki skupaj tvorijo temelj za uspešno in pravično družbo. Univerzalizem predstavlja moralno podlago za boj proti krivicam, pravičnost je cilj tega boja, vera v napredek pa motivacija za vztrajanje kljub neuspehom. V kontekstu sodobnih političnih izzivov Neimanova analiza ponuja pomembno priložnost za premislek o tem, kako lahko levica ponovno vzpostavi svoje temeljne vrednote in se učinkovito sooči z izzivi današnjega sveta.
- Jacobin – Twilight of the Woke.
