Genetske motnje in atletske prednosti

Ko podrobneje analiziramo razlike med moškimi in ženskami, lahko ugotovimo, da so te razlike veliko bolj zapletene, kot se zdi na prvi pogled. Obstajajo namreč ne tako redki primeri, ko oseba kaže vidne značilnosti ženske, njen genotip pa je tipično moški. Eden najbolj znanih vzrokov za takšno stanje je sindrom androgene neobčutljivosti (AIS).

Sindrom neobčutljivosti na androgene je genetska motnja, pri kateri telo ne more pravilno odreagirati na moške spolne hormone (androgene). Kljub prisotnosti moških kromosomov (XY), oseba s tem sindromom razvije značilnosti ženskega telesa ali pa vmesne spolne značilnosti. To se zgodi, ker receptorji za androgene, ki omogočajo telesu, da zazna te hormone, ne delujejo pravilno. Osebe s tem sindromom so običajno vzgojene kot deklice in pogosto odkrijejo stanje šele v puberteti, ko ne dobijo menstruacije.

Sindrom androgene neobčutljivosti (AIS) je posledica mutacij v genu, ki kodira androgenski receptor (AR). Posledice teh mutacij so različne, odvisno od vrste in resnosti mutacije. Pri popolni androgeni neobčutljivosti (CAIS) receptorji ne delujejo, zaradi česar se fenotip razvije v smeri ženskega, ne glede na moški genotip. Pri delni androgeni neobčutljivosti (PAIS) lahko receptorji delno delujejo, kar vodi do mešanega ali variabilnega fenotipa. Ocenjujejo, da se popolna androgena neobčutljivost (CAIS) pojavlja pri približno 1 na 20,000 do 1 na 64,000 rojstev pri ljudeh s kromosomsko konfiguracijo XY.

Vprašanje udejstvovanja oseb z androgeno neobčutljivostjo (AIS) in drugimi motnjami spolnega razvoja (DSD) v tekmovalnih športih je kompleksno in pogosto kontroverzno, zlasti na vrhunski ravni. Dileme se dotikajo osnovnih načel pravičnosti, enakosti, identitete in človekovih pravic, zato lahko sprožijo intenzivne ideološke polemike. Reševanje teh vprašanj zahteva premišljeno in uravnoteženo pristopanje, ki upošteva pravice in dobrobit vseh vpletenih.

Vpliv sindroma androgene neobčutljivosti na športne sposobnosti oseb je zapleten in odvisen od stopnje sindroma.

Osebe s popolno androgeno neobčutljivostjo (CAIS) imajo zunanje ženske spolne značilnosti in ne doživljajo učinkov testosterona zaradi popolne neobčutljivosti njihovih receptorjev na ta hormon. Čeprav so ravni testosterona v telesu lahko visoke, se ne izražajo tipični učinki testosterona, kot so povečana mišična masa, večja mišična moč in hitrejša regeneracija, ki so povezani z moškimi športnimi prednostmi. To pomeni, da imajo podobne fizične značilnosti kot ženske brez AIS v smislu mišične strukture in razmerij telesa, a nimajo izboljšane atletske zmogljivosti zaradi testosterona, ki bi sicer lahko vplival na športno učinkovitost.

Pri delni androgeni neobčutljivosti (PAIS) se lahko pojavijo nekateri učinki testosterona, saj receptorji niso popolnoma neobčutljivi. To pomeni, da lahko osebe doživljajo različne stopnje maskulinizacije, ki lahko vplivajo na fizične značilnosti in potencialno na športno uspešnost. Razvijejo lahko ravni vzdržljivosti, hitrosti in agilnosti, ki so bolj primerljive z moškimi kot z ženskami. Pri osebah z delno androgeno neobčutljivostjo (PAIS) lahko telo v puberteti razvije mišično maso, moč, eksplozivnost in vzdržljivost pod vplivom testosterona. Ti učinki so lahko trajni, tudi če oseba kasneje znižuje nivo testosterona z zdravili, kar je posledica sprememb, ki jih testosteron povzroči v času pubertete.

Različne mednarodne športne organizacije, kot so Mednarodni olimpijski komite (MOK), Mednarodna boksarska zveza (IBA) in Mednarodna atletska zveza (IAAF), so uvedle različne predpise za športnike z visokimi nivoji testosterona. Pravila pogosto zahtevajo, da športniki z motnjami spolnega razvoja, ki tekmujejo v ženskih kategorijah, znižajo svoje ravni testosterona pod določen prag, da bi lahko tekmovali. Zdravljenje za zniževanje ravni testosterona pa lahko vodi do potencialnih zdravstvenih tveganj in vpliva na dolgoročno zdravje športnika.

Regulacije glede ravni testosterona so predmet številnih polemik zaradi vprašanj o pravičnosti, znanstveni utemeljenosti in spoštovanju človekovih pravic. Kritiki trdijo, da takšne omejitve diskriminirajo športnice z DSD in posegajo v njihovo telesno avtonomijo, medtem ko zagovorniki pravil poudarjajo potrebo po zagotavljanju poštenih pogojev za vse športnice​. Trenutno prevladuje mnenje, da je potrebno za pravično regulacijo izvesti nadaljnje znanstvene raziskave in opraviti pravno presojo, da bi dosegli ustrezno ravnovesje med poštenostjo v športu in spoštovanjem pravic posameznikov.

Vključevanje športnikov z AIS in drugimi DSD v tekmovalne športe je predmet žolčnih razprav, raziskav in pravnih sporov. Udeležba oseb z DSD v vrhunskem športu je zapletena tema, ki terja premišljene rešitve, usklajene z znanstvenimi dognanji, etičnimi premisleki in pravnimi okvirji.

Več:

• Androgen Insensitivity Syndrome – MedlinePlus Medical Encyclopedia.
• Transgender Athletes or Athletes with a DSD: Science and the Need for Fair and Sensible Regulations – Clayton Utz.
• Performance, Inclusion and Elite Sports – Athletes with Differences in Sex Development.

Dodatek: V debati o spolnih razlikah v športu sta problematični obe tipični stališči, ki ju največkrat zasledimo.

Nekateri trdijo, da spol osebe določajo kromosomi, kar ni povsem natančno. Kromosomska sestava je le en del kompleksnega sistema, ki določa spol. Genetski, hormonski in drugi dejavniki igrajo pomembno vlogo pri določitvi spolnih značilnosti posameznika. Obstajajo tako moški z XX kromosomi kot ženske z XY kromosomi, pa tudi drugi primeri oseb z drugačnim spolnim razvojem (Differences in Sex Development – DSD), pri katerih spolna anatomija, kromosomi ali hormoni ne ustrezajo tipičnim definicijam moškega ali ženskega spola. XX moški sindrom (de la Chapelle sindrom) na primer nastane, ko se SRY gen med mejozo prenese iz Y na X kromosom. Posamezniki s tem sindromom imajo moške genitalije, čeprav imajo XX kromosome. Glavna funkcija SRY gena je namreč, da sproži razvoj testisov pri plodu, ti pa nato proizvajajo moške spolne hormone, ki so odgovorni za razvoj moških spolnih značilnosti. Prav tako obstajajo ženske z XY kromosomi, pri katerih zaradi genetskih ali hormonskih nepravilnosti telo ne razvije tipičnih moških značilnosti.

Na drugem ideološkem polu je razširjeno stališče, da glede športnic z drugačnim spolnim razvojem (DSD) ni nobenih dilem glede tega, ali lahko nastopajo v ženski konkurenci tekmovanj na najvišji ravni. Povsem legitimno tako etično kot znanstveno vprašanje je, ali naj bo ženska kategorija v športu namenjena le ženskam, ki niso šle skozi moško puberteto in nimajo višjih ravni testosterona ter drugih bioloških značilnosti, povezanih z moškim spolom, ali vsem, ki se identificirajo kot ženske oziroma so pravno priznane kot ženske. V športih, ki temeljijo na vzdržljivosti, mišični moči in hitrosti, so moški po rezultatih za 10-30 % uspešnejši od žensk. Te razlike med spoloma se pojavijo z nastopom pubertete in sovpadajo z dvigom ravni spolnih hormonov, zlasti testosterona, ki se pri moških do odraslosti poveča za 30-krat, pri ženskah pa ostaja nizek. Kritiki omejevanja DSD športnic, ki so dovolj občutljive na androgene, da ima testosteron zanje pomemben učinek, s pravili glede najvišje dopustne ravni testosterona, kar velja recimo v atletiki, trdijo, da še ni bilo izvedenih dovolj raziskav, ki bi neposredno dokazale pomembno fiziološko prednost teh športnic. Po njihovem mnenju zgolj dejstvo, da so DSD športnice prešle moško obliko pubertete in imajo moške vrednosti testosterona, kar naj bi jim zagotavljalo prednost, temelji na posploševanju, ki ni nujno znanstveno podprto.

-