Pred 300 leti, 22. aprila 1724, se je v Königsbergu rodil Immanuel Kant, ki velja za enega najpomembnejših in najvplivnejših filozofov v vsej zgodovini.
Z izjemo nekaj kratkih potovanj v bližnje kraje ni nikoli zapustil svojega rodnega mesta, ki je danes znano kot Kaliningrad v Rusiji. Vendar ga to ni oviralo, da ne bi napisal vplivnih razprav tudi o oddaljenih dogodkih. Njegova analiza katastrofalnega potresa v Lizboni leta 1755, ki jo je objavil še kot študent, je imela velik vpliv na evropsko misel in filozofijo. V razpravi je poskušal lizbonski potres pojasniti s povsem naravnimi mehanskimi silami, zato velja za eno prvih znanstvenih del s področja seizmologije.
Kant je bil znan tudi po svoji strogi vsakodnevni rutini, saj so bili njegovi sprehodi tako redni, da so jih someščani menda uporabljali kot referenčno točko za nastavljanje svojih ur.
S tremi izjemno odmevnimi filozofskimi knjigami, ki so znane tudi kot tri “kritike”, je postavil temelje moderni filozofiji. Bistvo Kantovega revolucionarnega pristopa je težko na kratko povzeti, a v prvem približku lahko rečemo, da je izvedel nekakšen kopernikanski obrat na področju filozofije.
Morda je lažje na kratko predstaviti njegove zelo vplivne ideje na področju etike. Po Kantu smo svobodni in zmožni etičnih odločitev, ko prevzamemo polno odgovornost za svoja dejanja in se ob tem ne sklicujemo na nikogar drugega kot le nase in svoj razum. Prav zaradi te zmožnosti avtonomnega svobodnega delovanja smo ljudje nekaj posebnega, saj nismo zgolj inštrumenti zunanjih vzrokov, ampak imamo možnost, da postanemo vzrok lastnih odločitev. Etično je za Kanta delovanje po zakonu, ki smo si ga sami postavili oziroma ga s polno odgovornostjo sprejemamo kot svojega in mu nato sledimo iz dolžnosti.
Kant takšno uporabo razuma poimenuje kategorični imperativ, kar je le učeno ime za to, da neka trditev za nas prevzame status splošnega etičnega zakona. Pri kategoričnem imperativu gre za univerzalne zakonitosti, do katerih pride razum kot tak in ne posamezni uporabnik razuma, zato so univerzalne in niso pogojene s konkretno situacijo, kulturo in podobnimi naključnimi okoliščinami. Po Kantu lahko človek izstopi iz ujetosti v determinizem, ki je značilen za vsa bitja v svetu narave. Iz naravne vzročnosti se lahko človek po Kantu izvije tako, da tvori svoje lastne moralne zakone. To zmore prav zato, ker je razumsko bitje.
Kantova velika filozofska revolucija v drugi polovici osemnajstega stoletja je temeljila prav na iznajdbi oziroma odprtju novega prostora univerzalnosti, ki ni ne domena nujnih zakonitosti misli, na katerih recimo temelji logika, niti ni domena dejstev, ki jih s pomočjo empirične metode razkriva znanost. Kant je bil prepričan, da mu je uspelo vzpostaviti novo oporno točko, na kateri lahko vzpostavi etiko, prav v zmožnosti uma oziroma razumnega mišljenja, da pride do univerzalnih zakonitosti, ki sicer ne obstajajo neodvisno od dejavnosti razuma, vendar so vseeno univerzalne.
Moralni avtonomni subjekt Kantove etike se vzpostavi le skozi mišljenje. Ne moremo ga najti nikjer v naravi, saj ni nekaj neodvisno bivajočega ali nadnaravnega, ampak je proizvod človeka in njegovega mišljenja. Je le produkt miselnega napora konkretnih ljudi, ki so sami vsekakor del narave in podvrženi njenim zakonitostim. Ta notranja razdvojenost oziroma protislovnost predstavlja bistvo tega, kar je odprla kantovska revolucija in k čemur se filozofija zadnjih dvesto let neprestano vrača. Na kantovski univerzalnosti temeljijo tudi človekove pravice in politični sistem, ki se je vzpostavil s francosko revolucijo in je osnovan na domeni, ki se vzpostavi prav skozi dejavnost razuma.
