Za učenjaka iz osemnajstega stoletja je imel Ferdinand Auguštin Haller von Hallerstein dokaj nenavadno življenje. Čeprav se je rodil leta 1703 v Ljubljani in odraščal v Mengšu, kjer je imela njegova družina v lasti dvorec, je po končanem šolanju kot jezuitski misijonar odšel na Kitajsko in postal eden vodilnih učenjakov na kitajskem dvoru.
V Ljubljani je obiskoval jezuitski kolegij, v Gradcu in na Dunaju pa je študiral še matematiko, astronomijo in teologijo. Po končanem šolanju je vstopil v jezuitski red ter začel s pripravami na misijonarsko delo.
Potovanje iz Ljubljane v Peking
Na Kitajsko je odpotoval septembra 1735 iz Trsta. Pot ga je vodila najprej na Portugalsko, kjer je v Lizboni več mesecev čakal na ladjo, ki bi ga skupaj z drugimi jezuiti popeljala na daljni vzhod. Ta čas je kar dobro izkoristil, saj se je naučil portugalsko in vzpostavil tesne vezi s takratno portugalsko kraljico, ki je bila habsburškega rodu. Na misijonarsko pot je vzel tudi slovensko katoliško pesmarico, ki jo sedaj hrani osrednja knjižnica v Pekingu, kar potrjuje njegovo znanje slovenščine.
Aprila 1736 se je vkrcal na portugalsko ladjo, ki ga je prek postanka v Mozambiku pripeljala v portugalsko kolonijo Goa v Indiji. Zaradi zapletenih političnih in varnostnih razmer je moral s skupino, ki je bila namenjena na Kitajsko, v Indiji čakati kar sedem mesecev. Jeseni 1738 je s francosko ladjo končno prispeli v Macao, kjer je dobil naslednjo pomlad dovoljenje, da kot astronom in matematik začne z delom na cesarskem dvoru. Tako se je lahko odpravil proti Pekingu, kamor je prispel junija 1739.
Hallerstein je hitro pridobil sloves odličnega matematika, kar mu je omogočilo, da je kmalu po prihodu na Kitajsko zasedel položaj namestnika predstojnika cesarskega astronomskega urada. Po smrti Ignaza Köglerja leta 1746 je prevzel vodenje urada, na katerem je ostal vse do svoje smrti oktobra 1774. V tem času je vzpostavil tesno sodelovanje z akademijami znanosti v Sankt Peterburgu, Parizu in Londonu, kar je omogočilo bogato znanstveno izmenjavo med Evropo in Kitajsko.
Misijonar in uradnik na kitajskem dvoru
Vendar njegov prispevek k znanosti ni bil omejen le na astronomijo. Poleg izboljšav kitajskega koledarja in gradnje velikega astronomskega opazovalnika oziroma armilarne sfere, je njegovo delo vključevalo tudi izdelavo geografskih kart, določitev geografske dolžine Pekinga s pomočjo opazovanja Jupitrovih lun in tako ugotovljene časovne razlike med Parizom in Pekingom. Raziskoval je tudi električne pojave in vakuumsko tehniko, se posvetil študiju kitajskih rastlin in živali ter izvedel prve ocene števila prebivalcev na Kitajskem.
Med svojim bivanjem v Pekingu je imel Hallerstein pomembno vlogo kot izjemen astronom, matematik in diplomat. Prebival je v portugalskem misijonu na južnem robu pekinškega mestnega obzidja, kjer je vzdrževal tesne vezi s portugalskim dvorom. Po prihodu v Peking se je najprej posvetil učenju kitajščine, nato pa začel delati kot namestnik predstojnika Cesarskega urada za astronomijo.
Leta 1752 mu je cesar Qianlong dodelil nalogo, da spremlja portugalskega kraljevega odposlanca na poti v Peking. Obiskovalce iz Evrope je šel pričakat v Kanton, odkoder jih je spremljal na poti v Peking, kjer so sledile pettedenske gostije in sprejemi na cesarskem dvoru. Nato je odpravo pospremil nazaj v Kanton in se vrnil v Peking. Za uspešno opravljeno nalogo, ki je traja nekaj več kot leto dni, je od cesarja prejel naziv državnega uradnika tretje stopnje, kar je bilo visoko priznanje.
Uspešen znanstvenik in diplomat
Kot predstojnik urada za astronomijo je spretno usklajeval interese jezuitov z zahtevami cesarskega dvora in potrebami kitajskih učenjakov v svojem uradu. Njegova naloga je bila še bolj zapletena zaradi notranjih trenj med jezuiti, ki so zastopali različne evropske prestolnice, predvsem med skupinami pod pokroviteljstvom Portugalske in Francije. Hallerstein se je v teh občutljivih medosebnih odnosih izkazal kot odličen diplomat.
Rezultat njegovih astronomskih opazovanj je bilo obsežno delo “Observationes Astronomicae”, ki se ponaša z eno najbolj natančnih meritev položaja in svetilnosti zvezd s klasičnimi instrumenti. Pripravil je tudi načrte in po letu 1746 vodil delo na novi ekvatorialni obročasti sferi (armilarna sfera) za pekinški astronomski observatorij, ki jo je naročil cesar Qianlong. To je bil zahteven projekt, saj je cesarjev uradni geocentrični pristop zahteval ekvatorialno zasnovo, medtem ko so jezuiti izvajali meritve na podlagi heliocentričnega sistema. Inštrument je zato nekakšen hibrid, ki združuje oba pristopa, in je edinstven med tovrstnimi instrumenti na svetu.
Leta 1749 mu je cesar naročil, da izriše zemljevid severne mandžurske pokrajine Mulan, kamor so hodili na lov. Na ekspediciji mu je družbo delal italijanski slikar Castiglione, s katerim sta preplezala Kitajski zid in raziskovala odmaknjene mandžurske stepe. Na poti sta srečala srnjad, divje svinje, medvede, tigre in druge divje živali. Z velikimi napori sta uspela izrisati zemljevid in naslikati nekaj podob mandžurske pokrajine. Cesar je bil z njunim delom zadovoljen in ju je ob vrnitvi v Peking sprejel na dvoru.
Hallerstein je sodeloval tudi pri izdelavi velikega atlasa Kitajske, izpopolnil kitajski koledar in na podlagi dvornih registrov izračunal prebivalstvo Kitajske za leti 1760 in 1761. Ocenil je, da je bilo takrat na Kitajskem nekaj manj kot 200 milijonov ljudi. S svojo oceno, da ima Kitajska skoraj dvakrat več prebivalcev kot tedanja Evropa, je šokiral Evropejce.
Ko se je njegovo zdravje leta 1773 poslabšalo, je cesarja prosil za upokojitev, a ga je cesar zavrnil. Umrl je naslednje leto, kmalu po novici, da je papež ukinil jezuitski red. Njegov nagrobnik se je ohranil in zdaj stoji v spominskem parku, kjer je bilo nekoč jezuitsko pokopališče. Na njem je naslednji epitaf: “Jezuit Hallerstein, marljivi predstojnik, predani učenjak, moralni vzornik.”
Po smrti je hitro utonil v pozabo, tako v Evropi kot na Kitajskem. Ukinitev jezuitskega reda, politične spremembe v Evropi in spremenjen odnos do tujcev na Kitajskem so pripomogli, da v zgodovinskih pregledih ni bil večkrat omenjen. Dodatna težava je bila tudi, da je bil v Evropi znan kot Hallerstein, na Kitajskem pa le po kitajskem imenu Liu Songling.
Replika zvezdnega opazovalnika
Armilarna sfera ni le starodaven astronomski instrument, ampak tudi simbol začetkov znanosti. Predstavlja namreč poenostavljen mehanski model nebesnih sfer, kot so si učenjaki nekoč zamišljali delovanje vesolja.
Takšne sferne inštrumente so astronomi od antike naprej uporabljali tako za opisovanje gibanja nebesnih teles, kot tudi za izvajanje opazovanj, s katerimi so spremljali in merili dejansko premikanje teles po nebu.
Prve mehanske modele neba v obliki obročastih sfer so zgradili šele, ko so začeli pojave na nebu obravnavati kot urejen sistem gibanja velikega sferičnega mehanizma. Ko so postali učenjaki v času antike prepričani, da lahko pojave na nebu opišejo s pomočjo geometrije, so začeli tovrstne abstraktne modele tudi dejansko fizično izdelovati.
Armilarna sfera tako temelji na predpostavki, da nebo sledi matematičnim pravilom, ki jih lahko z meritvami natančno opišemo. S pomočjo matematičnega modela lahko bodoče pojave na nebu tudi napovemo.
Prav zato predstavlja natanko ta astronomski inštrument pomembno prelomnico v razvoju znanosti in razumevanju vesolja. Gre za enega prvih znanstvenih inštrumentov, ki temeljijo na predpostavki, da se pojavi v vesolju odvijajo po matematičnih zakonitostih.
Replika kitajskega zvezdnega opazovalnika, ki ga je Ferdinand Augustin Haller von Hallerstein v 18. stoletju izdelal za astronomski observatorij v Pekingu, tako ni le “simbol slovensko-kitajskega prijateljstva”, temveč tudi simbol začetkov znanosti oziroma razumevanja delovanja narave s pomočjo matematike.
Zanimivo je, da je bil originalni Hallersteinov astronomski instrument pred sto leti že v Evropi. Postavljen je bil pred palačo Orangery v Potsdamu, kamor so ga nemške sile pripeljale kot vojni plen po vstaji boksarjev v Pekingu leta 1900. Instrument je v Potsdamu ostal do leta 1921, ko ga je morala Nemčija po koncu prve svetovne vojne vrniti Kitajski.
Več
- Košir, Matevž, Wang, Huiqin (2023). Razstava o Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu in njegovem spomeniku. URN:NBN:SI:DOC-5S41KV31. (Iz zbornika razstave so tudi prikazane slike s komentarji.)
- Wang, Huiqin. (2014). Ferdinand Avguštin Hallerstein : Slovenec v prepovedanem mestu. Ljubljana: Mladinska knjiga.
