Zgodovina je polna pričevanj o brutalnih vojnah in grozljivih pokolih, kar daje vtis, da je nasilje globoko zakoreninjeno v človeški naravi. Sedanje dogajanje v najbolj konfliktnih predelih sveta ta vzorec samo še potrjuje. A če se ozremo stran od temnih zgodovinskih obdobij in sodobnih kriznih žarišč, najdemo v človeških skupnostih povsem drugačen vzorec obnašanja. Priča smo mnogim primerom nesebične pomoči, sočutja in sodelovanja.
Seveda obstajajo med posamezniki pomembne razlike, saj so nekateri bolj impulzivni in agresivni, drugi pa bolj strpni in sočutni. Toda ali lahko s sklicevanjem na raznolikost med ljudmi res pojasnimo izjemno širok spekter človeškega ravnanja, ki sega od skrajne krutosti do izjemne dobrote?
Richard Wrangham, strokovnjak za vedenje primatov in profesor na oddelku za biološko antropologijo na Univerzi Harvard, v knjigi The goodness paradoks: the strange relationship between virtue and violence in human evolution (Pantheon Books, 2019) zagovarja stališče, da ključni razlog za nenavadno razmerje med dobroto in nasiljem pri ljudeh niso razlike v vedenju posameznikov.
Pravi, da lahko paradoks, da smo ljudje hkrati agresivni in kooperativni, pojasnimo z dejstvom, da obstajata dve popolnoma različni vrsti agresivnosti.
Wrangham razlikuje med »reaktivno« agresijo, ki je neposreden odziv na grožnjo ali izziv, in »proaktivno« agresijo, ki je bolj premišljena in načrtovana. Reaktivna agresija je pogosto čustvena in impulzivna, sproži jo lahko strah, bolečina ali neposredna provokacija. Nasprotno pa je proaktivna agresija izvedena z določenim ciljem ali namenom ter vključuje elemente predvidevanja in strategije.
Reaktivna agresija je podobna trenutku, ko nas nenadoma nekdo v prometni gneči prehiti in pri tem skoraj povzroči nesrečo. Naša takojšnja reakcija je jeza, zato morda začnemo trobiti ali gestikulirati. Takšen odziv je neposreden in impulziven, saj se sproži ob nepričakovanem in nevarnem dejanju drugega voznika.
Proaktivni agresiji v prometu pa smo priča, ko se odločimo, da bomo namerno vozili agresivno, da bi hitreje prišli na cilj. To lahko vključuje prehitevanje, vožnjo z veliko hitrostjo ali izvajanje tveganih manevrov. Ta vrsta agresije je premišljena in načrtovana, z jasnim ciljem – cilj doseči hitreje, ne glede na pravila ali varnost drugih voznikov.
Na splošno velja, da imamo ljudje v primerjavi z nam najbližjimi primati zelo nizko stopnjo reaktivne, a še vedno dokaj visoko stopnjo proaktivne agresije. Večina ljudi se na vsakdanje provokacije namreč ne odzove agresivno, kar olajša sobivanje v velikih skupnostih. Vendar so isti ljudje še vedno sposobni zapletenega načrtovanja in premišljenega izvajanja nasilnih dejanj v obliki prefinjenih oblik manipulacije, izkoriščanja in nadzora, kar je značilno za proaktivno agresijo.
Ljudje smo razmeroma ubogljivi in tolerantni, saj nismo nagnjeni k reaktivni agresiji, kar je redko pri divjih živalih, je pa značilno za udomačene vrste. Najbolj znan eksperiment udomačevanja je konec petdesetih let prejšnjega stoletja izvedel ruski genetik Dmitrij Beljajev. S selektivno vzrejo lisic glede na njihovo vedenje je poskušal razumeti genetsko osnovo udomačevanja. V vsaki generaciji je za nadaljnjo vzrejo izbral le tiste lisice, ki so se pustile ljudem najbolj približati, kar je pomenilo selekcijo osebkov, ki so imeli najnižjo stopnjo reaktivne agresivnosti.
V nadaljnjih generacijah so se pri lisicah pokazale številne vedenjske značilnosti, ki so značilne za udomačene vrste, kot so psi. Vendar se lisice niso spremenile le v obnašanju, ampak tudi fizično. Pridobile so plapolajoča ušesa, zvite repe, bele vzorce kožuha in drugačno strukturo lobanje. Poskus je pokazal, da selekcija za krotkost povzroči vrsto povezanih sprememb videza in vedenja, ki so značilne za večino udomačenih vrst živali.
Podoben proces zmanjševanja agresivnosti so opazili tudi v naravi. Šimpanzi in bonobi sta dve vrsti opic, ki sta človeku najtesneje in enakovredno sorodni. Predstavljata presenetljiv par. Na videz sta si tako zelo podobni, da ju dolgo sploh niso obravnavali kot ločeni vrsti. Obe imata veliko vedenjskih podobnosti z ljudmi, vendar sta si v številnih pogledih povsem različni. Med šimpanzi so samci dominantnejši od samic in so razmeroma nasilni. Med bonobi pa so samice pogosto dominantne nad samci, nasilje je utišano, agresijo pa pogosto nadomešča erotika.
Bonobi imajo, tako kot ljudje, številne značilnosti udomačene vrste. Pri njih so agresivni samci zatrti predvsem s skupnim koordiniranim delovanjem samic, zato domnevajo, da je do zmanjševanja reaktivne agresivnosti pri tej vrsti prišlo tako, da so samice skupaj izločale nadležne samce.
Wrangham zagovarja hipotezo, da naj bi se podobno kot bonobi, tudi človeški predniki skozi evolucijo nekako »samo-udomačili«. Proces naj bi privedel do bistvenega zmanjšanja reaktivne agresivnosti, kar je našim prednikom omogočilo sodelovanje v večjih skupinah. Prav zmožnost življenja v bolj egalitarnih velikih skupnostih naj bi bila pomembna prednost ljudi glede na druge sorodne vrste, kot so bili neandertalci.
Vendar je proces zmanjševanja impulzivnosti pri ljudeh vplival le na reaktivno agresivnost, ne pa tudi na proaktivno agresivnost. Čeprav je strateško načrtovana agresija do neke mere nujna za vzdrževanje reda in pravil v skupnosti, lahko privede tudi do krutih zločinov, ki jih zagrešijo nadvse prijazni ljudje.
Dodatek:
Desetletja preučevanja primatov v njihovem naravnem okolju so pokazala, da so bistveno bolj nasilni od nas ljudi. Primeri hudega nasilja so med šimpanzi več stokrat pogostejši kot med ljudmi. Bonobi so sicer nekoliko bolj miroljubni od šimpanzov, vendar še vedno precej bolj agresivni kot smo ljudje.
To še posebej velja za impulzivno nasilje, oziroma hiter in nepremišljen odziv na žalitev ali občutek ogroženosti. Bistveno zmanjšanje tovrstnega nasilja med ljudmi je v zadnjih nekaj sto tisoč letih omogočilo našim prednikom oblikovanje večjih in bolj egalitarnih skupnosti, ki jih ne vodi en sam alfa samec.
Vendar se takšna preobrazba ni zgodila sama od sebe, ampak prav tako z nasiljem. Do spremembe je prišlo s pomočjo drugačne vrste nasilja, ki ni bilo impulzivno, ampak strateško. Ljudje so začeli oblikovali koalicije, ki so namerno in premišljeno ubijale nasilneže, ki so ustrahovali druge člane skupine.
Podobne procese so opazili tudi pri živalih, a pri ljudeh je možnost boljšega usklajevanja privedla do večje učinkovitosti tovrstnih intervencij, kar je skozi generacije znatno zmanjšalo impulzivno nasilno vedenje znotraj skupnosti.
Wrangham za takšno nasilje uporablja izraz “koalicijska proaktivna agresija”, kar pomeni, da se skupina posameznikov združi, da bi namerno napadla osebo ali drugo skupino. Natančneje, gre za “proaktivno koalicijsko agresijo s tako velikim neravnovesjem moči v korist agresorjev, da so ti prepričani, da bodo zmagali”.
Wrangham pravi, da je za naše prednike proaktivno koalicijsko nasilje, usmerjeno proti članom lastne družbene skupine, omogočalo povečevanje samoobvladovanja in razvoj občutka za moralnost. Seveda pa takšen način ustvarjanja reda v skupini ni zmanjšal načrtovanega nasilja nad osebami, ki jih člani skupine zaznavajo kot resno grožnjo. To so lahko moteči pripadniki lastne skupine ali pripadniki drugih skupin. Koalicijska proaktivna agresija je tako sčasoma postala veliko pogostejša med skupinami, znotraj skupin pa je precej redka.
V sodobni družbi ima država prek policije, vojske, sodstva in drugih organov, pooblaščenih za fizično nasilje, monopol nad najhujšimi oblikami proaktivnega usklajenega nasilja, ki je vsaj v urejenih demokracijah ves čas pod strogim nadzorom, da se ga ne zlorabi. A to ne pomeni, da tovrstnih občutij med ljudmi in več. Načrtovanje nasilja nad pripadniki drugih skupin in nevarnimi pripadniki iste skupine je med ljudmi žal še vedno kar precej prisotno.
Čeprav se danes večina ljudi v razvitih državah seveda ne veseli javnih linčev morilcev ali množičnega pogroma nad določeno etnično ali versko skupino, ki jo večina dojema kot grožnjo, bi marsikdo še vedno z veseljem privoščil nekaj trpljenja svojim političnim nasprotnikom. V času vse večje politične polarizacije v številnih državah je ta nevarnost še toliko bolj realna.
Wrangham pravi, da smo ljudje žal še vedno izpostavljeni razmeroma visokemu tveganju, da sprožimo mehanizme, ki nam omogočajo izvajanje “koalicijske proaktivne agresije” proti sovražnikom ali nasprotnikom, ne glede na to, kako jih dojemamo. Zato je dobro, da se tega zavedamo. Veliko težji izziv od spodbujanja sodelovanja je iskanje načinov, kako zmanjšati naše zmožnosti za organizirano nasilje.
https://www.delo.si/mnenja/kolumne/udomacevanje-clovestva/
