Vse pogosteje se pojavljajo mnenja, da so trditve, kot sta »zaupajte znanosti« in »verjemite stroki«, v svojem bistvu neznanstvene. Zagovorniki takšnih stališč pravijo, da znanost ni nezmotljiva in da so znanstveniki tako kot drugi ljudje podvrženi najrazličnejšim škodljivim vplivom in korupciji, zato menijo, da znanosti in stroki ne gre slepo in brezpogojno zaupati. Prav tako jih moti, da se »vera v znanost« dojema kot nekakšna nova religija, pri čemer je vsakdo, ki dvomi o tej dogmi, razglašen za heretika.
Ker postajajo tovrstni do znanosti skeptični pogledi vse bolj razširjeni tudi med dobro izobraženimi ljudmi, je treba ponovno razmisliti, kaj sploh je znanost, na čem temelji stroka in kako pomemben je dvom pri zagotavljanju zanesljivega znanja. Čeprav ima znanost kar nekaj težav s svojim delovanjem, je še vedno najbolj zanesljiv sistem za vrednotenje znanja, ki ga imamo na voljo.
Vendar pa znanost ne deluje tako, kot si marsikdo poenostavljeno predstavlja. Znanstveno delo ne poteka na način, da raziskovalci nekaj izmerijo ali izračunajo, to objavijo v strokovni reviji, nato pa trdijo, da tako pač je, pri čemer vsakdo, ki podvomi o njihovih ugotovitvah, »ne verjame znanosti«. Bistvo znanosti ni v postopku izvedbe raziskav, saj je ta značilen za vsako vedo posebej in se lahko sčasoma spreminja, ampak v delovanju znanstvene skupnosti.
Znanstvena skupnost je izraz, ki opisuje dobro strukturiran sistem za konstruktivne izmenjave in vrednotenja idej, ki se vzpostavi ločeno za vsako vedo oziroma raziskovalno področje. Že dolgo ne obstaja več ena sama znanstvena skupnost, kakršna je bila na začetku moderne znanosti pred nekaj stoletji, ampak tvori lastno skupnost vsaka znanstvena disciplina oziroma področje posebej.
Seveda je v znanstveni skupnosti dobrodošla čim večja skepsa do vsakršnih avtoritet in argumentirana kritika vseh idej. Vendar je pri tem treba paziti, da sodelujoči svoja stališča podajajo na način, ki omogoča konstruktivno razpravo. V soočanju argumentov lahko sodeluje vsakdo, če le ima relevantne ideje, ki jih skupnost še ni obravnavala in ovrednotila.
Dobre nove revolucionarne ideje so v nasprotju s splošnim prepričanjem v znanstveni skupnosti običajno hitro sprejete. Ko je Galileo Galilei leta 1610 v knjigi Sidereus Nuncius opisal nove pojave na nebu, ki jih je opazoval s teleskopom, je čez noč postal najslavnejši astronom takratne Evrope, jezuiti pa so njegovo knjigo prevedli celo v kitajščino. Prav vse dobre ideje res niso bile takoj prepoznane, saj je, denimo, znanstvena razprava o teoriji tektonike kontinentalnih plošč trajala kar pol stoletja, vendar so to bolj izjeme kot pravilo.
Znanstveni konsenz je dosežen praviloma takrat, ko nihče nima več resnih pripomb oziroma se z novim znanjem strinja večina relevantnih članov znanstvene skupnosti. A doseženi konsenz ne pomeni, da idej v prihodnosti ne bo mogoče nadgraditi z novimi spoznanji, ampak gre za najzanesljivejšo vednost, ki jo imamo lahko o obravnavani temi glede na razpoložljive informacije, ki so v nekem trenutku na voljo. Pri tem je zelo pomembna tudi ocena negotovosti znanja, saj niso vse ideje enako močno podprte z dokazi.
Nujni pogoj za zaupanje v znanstveno vednost je zato dobro delujoča znanstvena skupnost. To pomeni, da je dovolj raznolika po sestavi, da se lahko slišijo različni glasovi in pogledi, da vsi udeleženci brez strahu povedo svoja iskrena mnenja, da ni zavajanj ali lažnih trditev in podobno.
Kot kažejo ugotovitve iz držav z dolgo in bogato znanstveno tradicijo, potrebujejo lokalni znanstveno-akademski sistemi za dobro delovanje učinkovite in neodvisne nadzorne mehanizme, ki zagotavljajo, da deluje posamezna lokalna znanstvena skupnost v skladu z načeli znanosti. Zato bi tudi slovenska znanost nujno potrebovala neodvisen organ, ki bi skrbel za integriteto znanstvenikov in znanstvenih institucij, podobno kot to počne znanstveni ombudsman v Nemčiji (ombudsman-fuer-die-wissenschaft.de).
Prav tako izraza znanstvena pismenost ne uporabljamo za opis sposobnosti sodelovanja pri vrednotenju idej v znanstveni skupnosti, saj je za to praviloma potreben dolgotrajen študij. Znanstveno pismeni nismo takrat, ko lahko sami ovrednotimo nove rezultate raziskav, temveč takrat, ko znamo presoditi, ali je neka ideja že del znanstvenega konsenza ali ne. To običajno naredimo tako, da se pozanimamo, kdo so reprezentativni strokovnjaki na določenem področju znanja, ki so spoštovani v znanstveni skupnosti, in preverimo, kakšno je njihovo stališče.
Nikakor pa ne smemo zaupati strokovnjakom le na podlagi njihovega naziva, ampak moramo preveriti, ali jih cenijo in spoštujejo drugi člani znanstvene skupnosti na posameznem strokovnem področju. Lahko se namreč zgodi, da tudi Nobelovi nagrajenci širijo trditve, ki so v popolnem nasprotju z večinskim mnenjem znanstvene skupnosti.
Vera v znanost tako nikakor ne pomeni brezglavega zaupanja vsakomur, ki ima kakšen strokovni ali znanstveni naziv. Je prepričanje, da predstavlja usklajena znanstvena vednost, pridobljena po temeljiti razpravi v dobro delujoči znanstveni skupnosti, najboljše razumevanje delovanja sveta, kot ga lahko imamo. Ko govorimo o zaupanju v znanost, imamo v mislih znanje, ki je v znanstveni skupnosti že sprejeto, se uporablja v strokovni praksi in poučuje na univerzah. Vsekakor pa moramo vseskozi paziti, da znanstvena skupnost dobro deluje in brezkompromisno sledi svojim vrednotam, saj le tako lahko zaupamo njenim ugotovitvam.
https://www.delo.si/mnenja/kolumne/vera-v-znanost/
