Moralni napredek človeštva

Da človeštvo hitro napreduje v znanju, se strinjamo bolj ali manj vsi. Vedno več vemo o zakonitostih delovanja narave, človeka in družbe, prav tako uspešno razvijamo nove tehnologije, ki so veliki večini človeštva v zadnjih desetletjih bistveno izboljšale razmere za življenje.

A po drugi strani se kljub znanju, ki ga imamo, počasi odzivamo na resne globalne izzive, kot so, recimo, podnebne spremembe zaradi kopičenja toplogrednih plinov v ozračju. Prav tako so, vsaj v nekaterih državah, državljani dokaj neuspešni pri preprečevanju poskusov, da bi jim odpravili že pridobljene pomembne pravice in svoboščine.

Ko ljudje v bogatih državah, kjer znanja nikakor ne primanjkuje, izgubijo, recimo, možnost varne umetne prekinitve nosečnosti, je na mestu vprašanje: kakšno je sploh razmerje med napredkom znanja in moralnim napredkom družbe? Ali napredku znanja nujno sledi moralni napredek ljudi, ki novo znanje uporabljajo? Ali človeštvo podobno kot v znanju postopoma napreduje tudi v zrelosti oziroma odgovornosti svojega odločanja in delovanja?

Podobna vprašanja so si učenjaki zastavljali že v preteklosti. V času razsvetljenstva, ko je postalo znanje lažje dostopno in bolj razširjeno, je Akademija v Dijonu razpisala natečaj za najboljši esej, ki bi pojasnil dilemo: ali napredek znanosti spodbudi tudi moralno napredovanje družbe? Akademike je zanimalo, ali se človeštvo s tem, ko več ve, moralno izboljšuje.

Na razpis se je prijavil Jean-Jacques Rousseau, takrat še dokaj neznani učenjak in skladatelj iz Ženeve, ki je živel v Parizu. Ko je v zaporu obiskal prijatelja in urednika Enciklopedije Denisa Diderota, ki je bil zaprt zaradi zagovarjanja družbeno subverzivnih materialističnih stališč, se mu je porodila ideja, kako bi lahko na nov način odgovoril na vprašanje, ki so ga zastavili pri akademiji. Prav njegov za tisti čas drugačni in nenavadni odgovor je kasneje močno vplival na razvoj moderne misli, njemu pa prinesel večno slavo.

Ključna ideja, ki jo je imel Rousseau, je bila v tem, da je zavrnil tako tradicionalno krščansko pojmovanje morale, ki je krepost razumela kot sledenje tradiciji in razodetim resnicam, kot tudi prepričanje navdušencev nad znanostjo in razsvetljenstvom, ki so trdili, da je treba ljudi le dobro izobraziti, pa bodo delovali družbeno konstruktivno in krepostno. Rousseaujev pristop je ostal v okviru razsvetljenske paradigme iskanja dobro utemeljenih in racionalno podprtih stališč, hkrati pa ni podlegel navdušenju številnih razsvetljenskih učenjakov, ki so verjeli v samodejni pozitivni vpliv novega znanja na ljudi, tudi na področju morale.

Pomembna poanta novega Rousseaujevega stališča je bila, da za odgovorno ravnanje človeških skupnosti ni enostavnih in vnaprej znanih vzorcev oziroma navodil. Ni nujno, da spoštovanje tradicionalnih vrednot vodi k dobro delujoči in urejeni družbi, kot tudi ni nujno, da izobraževanje naredi ljudi bolj odgovorne. Moderna družba je vedno že iztrgana iz svojega navidezno pristnega ravnovesja, pa naj gre za tradicionalne družbene odnose ali za izvorno naravno stanje. Prvotna tradicionalna ali naravna avtentičnost ni nikoli zares obstajala, saj se kot nostalgični privid izgubljenega ideala vzpostavi šele za nazaj.

Konservativni krščanski misleci so se sicer razlikovali glede tega, kaj natanko je po njihovem mnenju grešnega na človeštvu in kakšna je stopnja škode, ki jo je povzročil izvorni moralni zdrs ljudi, vendar so se strinjali, da je problem človeštva v njegovi grešnosti. Za rešitev težav so običajno predlagali krepitev volje posameznikov in močno skupinsko vodstvo, kar naj bi okrepilo upoštevanje družbenih zapovedi in zatrlo grešno vedenje.

V nasprotju s krščansko vizijo pa smo po Rousseauju ljudje sami odgovorni za pravila skupnosti, v kateri živimo. Vzpostaviti moramo razmere, ki bodo pravične na podlagi razumskih argumentov. Če se izkaže, da staro pravilo prinaša več škode kot koristi, ga moramo posodobiti. Tako človeštvo skozi čas moralno napreduje, pri čemer izhaja iz ljudi samih, ne iz tradicije, narave ali razodetih resnic. Človeštvo moralno napreduje v zgodovinskem procesu preizkušanja, opazovanja in vrednotenja skupnih pravil, pri čemer napredek nikakor ni samoumeven ali zagotovljen.

Ideje, ki jih je Rousseau razvil sredi 18. stoletja, so zelo pomembne za sodobno evropsko oziroma zahodno misel. Zavrnil je tako trditve konservativnih mislecev kot tudi prepričanja razsvetljenskih učenjakov, ki so verjeli, da bodo ljudje zaradi povečanega vpliva razuma v javnem življenju, večjega zaupanja v znanost in hitrega tehnološkega napredka avtomatsko postali bolj zdravi, srečni in manj nagnjeni k temu, da bi drug drugemu škodili.

Odprava suženjstva, vpeljava univerzalnih človekovih pravic, prepoved diskriminacije na podlagi spola in barve kože, uvedba volilne pravice za ženske in podobne spremembe ustaljenih družbenih pravil so dosežki, ki predstavljajo moralni napredek človeštva. A kot lahko vidimo na primeru nedavne odločitve vrhovnega sodišča ZDA, ki bo mnogim ženskam onemogočila varno prekinitev neželene nosečnosti, družbeni napredek nikakor ni trajen in samoumeven.

Odprava diskriminacije istospolnih parov pri porokah in možnosti posvojitve otrok, čemur smo bili pravkar priča ob odločbi Ustavnega sodišča v Sloveniji, je vsekakor pomemben korak naprej v moralnem napredku naše družbe. Upajmo, da bodo tej odločitvi sledili naslednji pomembni koraki, kot sta resen odziv na podnebno krizo in sprejetje zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/moralni-napredek-clovestva/

-